Jedro

Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odstranitev prispevka "Pazite, vaša hiša v M. je verjetno ozvočena …" z dne 2. 4. 2008 s toženčevih spletnih strežnikov, za objavo sodbe in za plačilo odškodnine 8.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter tožnici naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnica je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Tožnici je bila odvzeta pravica odgovoriti in prerekati navedbe nasprotne stranke, ker njena tretja pripravljalna vloga ni bila upoštevana. Obrazložitev, da vloga ni bila dopuščena, ker je bila vložena po zaključku prvega naroka, je nepopolna, nejasna in napačna. ZPP določa izjeme in sodba bi se morala o (ne)obstoju teh izjem izreči. S tretjo vlogo je tožnica odgovarjala na toženčeve navedbe, podane v predhodni vlogi, teh navedb pa ni mogla podati na prvem naroku. Poleg tega je bila v postopku neenakopravno obravnavana, ker je toženec imel vsakič vsaj petnajst dni časa, da odgovori na tožničine navedbe, njej pa so bile njegove vloge vročene tik pred narokom in celo manj kot 24 ur pred njim. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da sporne toženčeve navedbe niso žaljive. Toženec je zatrjeval, da sta se zgodila dva konkretna dogodka, v katerih naj bi prišlo do podtikanja konkretnih, za pokojnega predsednika države zelo žaljivih fotomontaž in pričevanj v tedniku X., vse to pa zaradi ravnanj tožnice, ki naj bi poskrbela, da so se omenjene neresnice "znašle v X.". Ni sporno, da so bile te trditve neresnične, sporno pa je, ali so bile žaljive. Sodba zavzema napačno stališče, da navedbe niso bile žaljive, ker tožnica v resnici ni vedela, kaj dela. Četudi bi ravnala nevede, bi predsedniku države nastala škoda, tožnica pa bi bila javno razkrita in postavljena kot (so)odgovorna za nastalo škodo. Zmotno je stališče, da trditve niso bile žaljive, ker se tožnica neresničnosti objavljenega ni zavedala. Nezavedno objavljanje neresnic ima naravo hude žalitve, ker je v takšnem očitku vsebovana obtožba, da novinarka ni dostojno in profesionalno opravljala svojega dela. Enak namen imajo trditve, da je tožnica objavila vsebine, ki se nanašajo na intimno, seksualno sfero življenja predsednika. Te vsebujejo očitek, da je objavljala zgodbe, katerih objava je absolutno prepovedana, nemoralna in obsojanja vredna. Branje članka kot celote in v povezavi z najavo na naslovnici Y. (Povečava – UDBA sprožila govorice 'O zgodbah, ki jih Š. ni objavil v svoji knjigi') in z naslovom (Pazite, vaša hiša v M. je verjetno ozvočena …) utemeljuje zaključek, da naj bi bila tožnica vključena v skrajno nečastna in nedostojna ter celo kazniva ravnanja. Ker se sodba ni opredelila do številnih dokazov, niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi ni dokazno ocenjena tožničina izpovedba, niti ni ocenjeno nasprotje med izpovedbo tožnice in priče A. L. Sodba se ni opredelila do potrdila Zavoda S. in izvidov psihiatrične klinike, da je imela tožnica zaradi objave spornega članka psihične težave. Ni se opredelila do novinarskega kodeksa in drugih profesionalnih pravil novinarjev, predloženih v zvezi s trditvijo, da je toženec tožnici očital neprofesionalno ravnanje in jo s tem javno sramotil, ji odrekal ugled in jo v očeh javnosti ponižal. Sodba se je v zvezi s tem opredelila le do trditev o neresničnosti toženčevih navedb. Prav tako se ni opredelilo do razsodb Novinarskega razsodišča, iz katerih izhaja, da objava vsakršnega podtikanja, govorice ali nepreverjene informacije pomeni za novinarja hud profesionalni prekršek in da zato očitek o storitvi takega prekrška pomeni tudi hudo žalitev. Utemeljitev sodbe, kako naj bi zapis razumel povprečen bralec, je arbitrarna. Tudi povprečen bralec, ki ve le to, da so novinarji dolžni objavljati resnične in preverjene informacije, bo namreč tožnico na podlagi spornega zapisa lahko ocenil kot tako, ki ne ravna strokovno in ki daje v objavo nepreverjene in neresnične dokumente. Iz zaključka sodbe pa izhaja, da je povprečen bralec Y. nerazgledana, neizobražena in popolnoma nevedna oseba. Ker v resnici povprečen bralec ve, kaj pomenita beseda "podtakniti" in izraz UDBA, so si bralci o tožničinem ravnanju, ki je v članku obtožena večkratnega objavljanja neresničnih govoric UDBE o Š., lahko ustvarili samo negativno vrednostno sodbo. V zvezi s tem bi zato moralo sodišče zaslišati soseda tožnice B. R. in njenega moža I. M. Neocenjeni so ostali dokazi, predloženi v zvezi z vrednotenjem povezovanja dela novinarjev z delovanjem SDV. Neutemeljena je ugotovitev, da ni nikjer zapisano, da je tožnica sodelovala z UDBO, saj je iz celotnega konteksta članka in naslova razvidno, da je toženčeva trditev o tožničinih stikih s SDV, s strani katere naj bi dobila "navadne fotokopije" in "nekakšna pričevanja," žaljiva. Neocenjene so tožničine navedbe, da je tožnica o navedenih službah v X. poročala povsem drugače in je javno prikazovanje tožničinega dela na neresničen način vplivalo na tožnico in njeno podobo v javnosti. Sodba se ni opredelila do tega, da avtor spornega članka ni odgovoril na vprašanje, ali mu je gospod Š. povedal, da so bile te fotomontaže in pričevanja tožnici podtaknjene. Naknadno zatrjevanje avtorja zapisa, da ni imel namena žaliti tožnice, nimajo pomena pri ugotavljanju povzročene škode, še manj pa je mogoče verjeti, da je tožnico poimenoval le zato, ker jo je "občudoval" in je ni želel "potopiti" med ostale osebe, ki jim "ni dal imena". Takšna izpovedba nima nobene opore v besedilu članka. Avtor je sam povedal, da sporne navedbe ni preverjal in da tožnice sploh ne pozna, članek pa je z nadnaslovom "raziskujemo, odkrivamo, osvetljujemo" sporočal, da gre za preverjeno in novo odkritje v slovenskem medijskem prostoru. Javna obtožba novinarja, da objavlja podtikanja in fotomontaže, je enako huda kot javna obtožba policista, da je podkupljiv, sodnika, da je pristranski, ali zdravnika, da je zavrnil zdravljenje hudo bolnega. Stavek, v katerem je omenjena tožnica, je treba brati najmanj v povezavi s celotnim odstavkom. Očitno je, da se na tožnico nanaša tudi zgodba o neobičajnih seksualnih nagnjenjih Š., ki naj bi začela krožiti po B. in b. "kafanah". Objavljena zgodba se ne nanaša le na pokojnega predsednika države, ampak se v še večji meri ukvarja z govoricami in spletkami osovraženih tajnih služb. Za odločitev ni pomembno, da je ime tožnice z odebeljenimi črkami izpostavil drug delavec toženca, in izpovedba avtorja članka, da na članek ni bilo odziva. Iz spletne strani izhaja, da bralci sploh ne morejo pustiti odzivov.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitki o obstoju bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Na prvem naroku za glavno obravnavo je bil tožnici dan petnajstdnevni rok, v katerem lahko odgovori na toženčeve navedbe, dane na naroku. Hkrati je bila opozorjena, da dodatne navedbe ne bodo upoštevane. Tožnica je v danem roku odgovorila na toženčeve navedbe. Nadaljnjih vlog toženca in tožnice (tožničine tretje pripravljalne vloge in toženčeve druge pripravljalne vloge) sodišče ni upoštevalo, sklicujoč se na 286. člen ZPP. Tožnica utemeljeno opozarja, da ZPP določa izjeme od prepovedi navajanja novih dejstev po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, vendar pa v pritožbi ni navedla, katera dejstva so tista, ki jih brez svoje krivde ni mogla navesti do zaključka prvega naroka, pa jih sodišče ni upoštevalo pri presoji. Očitek bistvene kršitve je tako ostal neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti.

6. Izostanek opredelitve do predloženih dokazov ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar so pomanjkljivosti sodbe (npr. izostanek razlogov o odločilnih dejstvih) take, da sodbe zaradi njih ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sodbi tega ni mogoče očitati.

7. Ti očitki so neutemeljeni tudi, kolikor pritožnica z njimi meri na bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali na kršitev pravil o dokazni oceni (8. člen ZPP). Dokazni predlog za zaslišanje B. R. in I. M. je bil podan v zvezi z ugotavljanjem obsega škode. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že iz razloga, ker ni podan temelj zahtevka, izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Ostali očitki o pomanjkljivostih dokazne ocene temeljijo na drugačnem tožničinem stališču o vsebini spornega zapisa (oziroma zapisov) od stališča izpodbijane sodbe. Ker so posledica zavzetega materialnopravnega gledišča sodbe o nežaljivosti spornega besedila, ne gre za pomanjkljivosti dokazne ocene, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ampak za posledico – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – zmotnih materialnopravnih izhodišč.

8. Izpodbijana sodba zavzema stališče, - da se na tožnico nanaša le stavek v članku, ki se glasi: "Potem so nekakšna pričevanja in navadne fotomontaže podtaknili novinarki S. V. in dvakrat se je zgodba znašla v X., nato pa se je vse ustavilo, kot bi odrezal.", - da zapis ni objektivno žaljiv, ker izraz podtakniti ne pomeni, da je tožnica sporne fotomontaže zavestno (vede) podtaknila X. in zgodbo objavila, - da članek piše o tem, kaj se je dogajalo v turbulentnih časih razpadanja Jugoslavije in ustanavljanja Slovenije, v katerem so bili novinarji na udaru, z njimi so manipulirali, novinarji pa so bili pri ločevanju zrnja od plev bolj ali manj uspešni, - da samo dejstvo, da avtor članka pri tožnici ni preveril zapisanega, ne spremeni dejstva, da ni podana protipravnost. 9. Stališče izpodbijane sodbe, da vsebina zapisa, kolikor se nanaša na tožnico, ni objektivno žaljiva, je zmotno. Poseg v čast in dobro ime ter s tem povezana ocena žaljivosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženca in oškodovanca ter druge okoliščine primera. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način (1). Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila (2).

10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da je v več vidikih tožničino razumevanje spornega zapisa pretirano in mu pripisuje vsebino, ki je povprečen, tj. razumen in nepristranski (ne vnaprej opredeljen) bralec ne vidi. To velja npr. za njeno stališče, da iz spornega zapisa izhaja, da ni bila le ključna v verigi, ampak najpomembnejša in najbolj odgovorna za zlorabo in blatenje dobrega imena in časti nekdanjega predsednika države, da ji je očitano objavljanje zgodb, ki so absolutno prepovedane, nemoralne in obsojanja vredne, da je bila vključena v skrajno nečastna in nedostojna ter celo kazniva dejanja in da je sodelovala z nekdanjo Službo državne varnosti. Pri presoji o vsebini zapisanega je treba upoštevati tudi njegov pomen v kontekstu celotnega zapisa in v tem okviru upoštevati tudi ne povsem eksplicitno izraženo vsebino. Ne glede na to pa zaključki o pomenu zapisa ne smejo biti preveč oddaljeni od izrecno zapisanega. Tak zaključek je praviloma le eden od več možnih, upoštevanje le enega od možnih pomenov pri presoji njegove dopustnosti pa bi pomenilo prevelik poseg v svobodo izražanja.

11. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da zapis o tožnici ni objektivno žaljiv, ker iz njega ne izhaja, da bi tožnica zavestno, kljub vedenju, da gre za fotomontažo, sporno zgodbo objavila v X. Stavek, v katerem je imenovana tožnica, je umeščen v besedilo, v katerem je avtor navedel, da je v B. "politična 'čaršija' v stoletni maniri ustrahovanja državnih voditeljev dala ukaz znameniti SDV, naj ustvari zgodbo, s katero bodo lahko držali Š. na vajetih," da je tako "v B. začela najprej po 'kafanah' krožiti zgodba o neobičajnih seksualnih nagnjenjih Š.", da so potem "nekakšna pričevanja in navadne fotomontaže podtaknili novinarki S. V. in dvakrat se je zgodba znašla v X." in da se je nato "vse ustavilo, kot bi odrezal." Ravnanje, ki se pripisuje tožnici, ni vrednostno nevtralno. Pripisana ji je vloga v dogajanju, v katerem naj bi določeni krogi nameravali oblatiti ime nekdanjega predsednika države z lažnimi informacijami o njegovem intimnem življenju. Iz zapisa sicer ni razvidno, ali sta bili zgodbi objavljeni pod tožničinim imenom ali je nepristne listine le izročila reviji, a ji je bilo v vsakem primeru pripisano aktivno ravnanje pri posredovanju navedenih informacij. Četudi ni vedela za neverodostojnost informacij, pripisovanje take vloge objektivno gledano zmanjšuje njen ugled kot novinarke.

12. Zaradi zmotnega stališča, da zapis o tožnici ni objektivno žaljiv, se izpodbijana sodba ni opredelila do vprašanja, ali so navedbe o tožničini vlogi v zvezi z objavo neverodostojnih informacij resnične ali ne oziroma ali je novinar imel utemeljen razlog verjeti v resničnost teh trditev (3). Le v primeru pritrdilnega odgovora bi se bilo mogoče strinjati s stališčem, da poseg v tožničino čast in dobro ime ni bil nedopusten. Tedaj bi bilo dopustnost posega treba presojati z vidika interesa javnosti po sporni objavi, kar pomeni, da bi postala relevantna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je novinar tožnico navedel v ponazoritev položaja novinarjev v turbulentnih časih razpadanja Jugoslavije. Če je odgovor na gornje vprašanje negativen, se pravi, da je trditev o tožničini vlogi v zvezi z objavo zatrjevanih informacij o nekdanjem predsedniku države neresnična oziroma da novinar ni mogel biti v dobri veri glede resničnosti navedenega, pa poseg ne more biti dopusten, četudi je bodisi vloga novinarjev v tistih časih bodisi življenje nekdanjega predsednika države tema, ki je lahko predmet javne razprave in zanimanja javnosti.

13. Ker je zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker pritožnica ni navedla razlogov, zaradi katerih naj se zadeva v novem sojenju dodeli drugemu sodniku, pritožbeno sodišče temu predlogu ni ugodilo. Sodišče bo moralo v novem sojenju dokazno oceniti (pravočasno podane) tožničine in toženčeve navedbe v zvezi z resničnostjo nedopustne vsebine članka, in se nato, če bo potrebno, izreči še o drugih vprašanjih, povezanih z utemeljenostjo postavljenih zahtevkov.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako npr. sodba VS RS II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004 in sodba VSL I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011. (2) Prim. sodbo VS RS II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005 in druge.

(3) Tožnica je zatrjevala, da ni res, da bi objavila ali da bi bile z njenim posredovanjem objavljene zatrjevane fotomontaže in pričevanja.