Jedro

Ker tožnica svojega dela (vodja poslovne enote – poslovodja) ni več zmožna opravljati niti v skrajšanem delovnem času, zmožna pa je za drugo delo (z omejitvami) v svojem poklicu v polnem delovnem času, se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve, zato je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dela v polovičnem delovnem času neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 2. 2009 in št. ... z dne 20. 10. 2008, da se prvo tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami s skrajšanim delovnim časom oz. da se prvo tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se ugotovi, da je zmožna za delo na istem delovnem mestu „vodja poslovne enote – poslovodja“ vsaj s polovico polnega delovnega časa. Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila druga tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da tožena stranka oz. invalidski komisiji pri ugotavljanju invalidnosti nista upoštevali narave dela, ki ga prva tožnica opravlja pri drugi tožnici. Nepravilno je tožena stranka odločila, da prva tožnica ni zmožna za delo vodje poslovne enote – poslovodje. Gre za fizično manj zahtevno delo in tudi sicer prva tožnica pri prevzemanju blaga fizično ne dela in tudi ne dviguje bremen, ker to delo opravijo ostali zaposleni. V nobenem primeru ne dviga bremen, težjih od 10 kg. Delo ji sicer ustreza, ker se opravlja izmenoma stoje in sede s krajšo hojo, čeprav se pretežno opravlja sede. Takšen način dela je skladen z ugotovitvami invalidskih komisij, pa tudi s splošno znanimi dejstvi o zdravem delu. Pri svojem delu le redko oz. skoraj nikoli ne poklekne ali počepne, sicer je prisiljena to občasno storiti tudi doma. Stalno osem urno sedeče delo je zdravju škodljivo, mnenje invalidskih komisij ter izvedenca pa prvo tožnico sili ravno v takšno delo. Sodišče ni upoštevalo navedb prve tožnice glede nalog, ki jih opravlja na delovnem mestu „vodja poslovne enote – poslovodja“ zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zaveda se, da drugega primernejšega delovnega mesta zanjo pri drugi tožnici ni, zato obstaja nevarnost prenehanja delovnega razmerja. Vsekakor bi omenjeno delo lahko opravljala v polovičnem delovnem času, ta pravica ji pripada tudi na podlagi ustavnih določb o svobodi dela. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V sporu je sodišče presojalo zakonitost dokončne odločbe, s katero je bila prva tožnica z revizijsko odločitvijo razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in ji je bila od 1. 3. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delo fizično lažje, brez dviganja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg, brez daljše hoje ali stoje, poklekanja in počepanja, brez hoje po neravnem terenu in po lestvah, s polnim delovnim časom. Do tedaj je bilo s prvostopenjsko odločbo z dne 20. 10. 2008 odločeno, da je prva tožnica invalid III. kategorije invalidnosti v 90 % zaradi posledic poškodbe izven dela dne 1. 3. 2007 ter v 10 % zaradi posledic bolezni, enako je bila priznana pravica do premestitve na drugem lažjem delu od 18. 9. 2008 dalje ter določen kontrolni pregled v septembru 2013. Odločeno je bilo tudi, da je delodajalec M. d.o.o. dolžan prvi tožnici zagotoviti pravico do premestitve, pri čemer postane odločba izvršljiva z dokončnostjo v upravnem postopku.

V pritožbi zatrjevane kršitve postopka niso natančno opredeljene, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je vsa pravno pomembna dejstva ugotovilo pravilno in popolno in na tej podlagi pravilno razsodilo. V obrazložitvi je pravilno navedlo definicijo invalidnosti, kot jo določa 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter tudi natančnejše definicije III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1. V III. kategorijo invalidnosti se med ostalim razvrsti zavarovanec, če je zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pri prvi tožnici je zaradi posledic poškodbe izven dela nedvomno podana poklicna invalidnost, to je tožena stranka z izpodbijanima odločbama ugotovila ter ji na tej podlagi, kot invalidki III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do premestitve na lažje fizično delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg, brez daljše hoje ali stoje, poklekanja in počepanja, hoje po neravnem terenu in po lestvah, s polnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo dokazne predloge obeh tožečih strank, izvedlo poglobljen dokazni postopek ter strokovna mnenja invalidskih komisij, ki kot izvedenski organi tožene stranke po 261. čl. ZPIZ-1 v postopku uveljavljanja pravic iz zavarovanja podajo mnenje o invalidnosti, preizkusilo s pridobitvijo izvedenskega mnenja strokovnjakov s področja medicine, kjer ima prva tožnica najbolj izrazite zdravstvene težave. Sodišče po 243. čl. ZPP izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Izvedenski organ je v sestavi specialista interne medicine, specialista kirurga in specialista medicine dela, prometa in športa po podrobnem pregledu medicinske dokumentacije, dvakratnem osebnem pregledu prve tožnice ter ob upoštevanju delovne dokumentacije podal mnenje, ki je skladno z ugotovitvami invalidskih komisij tožene stranke, da prva tožnica svojega dela „vodja poslovne enote – poslovodja“ ni zmožna opravljati niti v skrajšanem delovnem času. Iz delovne dokumentacije z dne 10. 6. 2008 izhaja, da so pri navedenem delu fizične obremenitve, ki za prvo tožnico, zlasti upoštevajoč poškodbo kolena, niso primerne. Med telesnimi aktivnostmi se navaja občasno čepenje, pogosto pripogibanje ter občasni prisilni položaj vratne in ledvene hrbtenice. Delo zahteva stalno dviganje bremen do 10 kg, občasno dviganje in prenašanje bremen do 20 kg, skupna masa bremen v izmeni pa je 50 kg. Pri ugotovitvi, da prva tožnica omenjenega dela ne zmore opravljati niti v krajšem delovnem času, pač pa bi bilo zanjo primerno lažje delo v polnem delovnem času, je specialist medicine dela vztrajal tudi ob zaslišanju na naroku 16. 11. 2010. V nobenem specialističnem izvidu ni bila predlagana trajna časovna razbremenitev. Trditve druge tožnice, da bi prva tožnica svoje dosedanje delo lahko opravljala v skrajšanem delovnem času so v nasprotju z ugotovitvami vseh strokovnih organov, ki so pri toženi stranki in v sodnem postopku delovno zmožnost ugotavljali.

Stališče v pritožbi, da bi bilo izključno sedeče delo za prvo tožnico neprimerno je lahko pravilno, saj ga medicinski strokovnjaki niso predlagali in iz dokončne odločbe tožene stranke zahteva po takšnem delu tudi ne izhaja. Nobene ovire ni, da prva tožnica med delom tudi stoji oz. hodi, saj je omejena le pri daljši hoji ali stoji, hoji po neravnem terenu ter po lestvah.

Obveznosti delodajalca do delovnega invalida so določene v 199. in 200. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ter v določbah 2. odst. 91. čl. in 101. čl. ZPIZ-1. Delodajalec mora delavcu, ki mu je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi invalidnosti III. kategorije ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, skladno s predpisi o delovnih razmerjih. Pri tem je dolžan upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona, ki ureja delovna razmerja ter kolektivne pogodbe. O ustreznosti ponujenega delovnega mesta lahko po 5. odst. 101. čl. ZPIZ-1 delodajalec zahteva dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije. Izvedenec, specialist medicine dela je pojasnil, da bi bilo za prvo tožnico primerno pisarniško delo, ki ga je pri drugi tožnici že opravljala, kot na primer kadrovik ali nabavno prodajni referent, seveda ob upoštevanju nujnih fizičnih razbremenitev.

Prvi tožnici so zagotovljene pravice, kot jih določa Ustava RS v 50. in 52. čl. Invalidom je zagotovljeno varstvo v skladu z zakonom. Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Z ustavno in zakonsko ureditvijo je torej poskrbljeno za socialno varnost invalidov, vključno z obveznostjo zagotovitve ustreznega dela. V primeru, ko invalidu dela ni mogoče zagotoviti, pa ZPIZ-1 tudi ureja pravice brezposelnih zavarovancev in način njihovega uveljavljanja.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo. Na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP je sodišče druge stopnje sklenilo, da stroške, nastale v zvezi z neuspešno pritožbo, druga tožnica nosi sama.