Jedro

Toženec nadalje ni pravočasno ugovarjal zastaranju zahtevka. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka ugovarjati zastaranje zahtevka na prvem naroku. Kasneje lahko ugovor poda le, če ga prej ni mogla navesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7058/2018 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka pred okrajnim sodiščem in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Navaja, da je zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) nesklepčen, saj je že v ugovoru navedel, da gre za stanovanjsko hišo in tožnica ni pojasnila višine terjatve, saj je nemogoče, da bi se porabila električna energije v znesku 7.892,89 EUR. Iz samega računa, ki je priložen predlogu za izvršbo, ni razvidno, kako je nastal obračunan znesek od 6. 2. 2016 do 27. 12. 2016, saj je toženec v času od februarja 2016 do novembra 2016 že poravnala znesek 588,22 EUR. Tožnica uveljavlja terjatev po stanju na števcu, ki je bil zamenjan, pri tem pa se je sklicevala na podatke E.M. d.d.,, ne da bi opravila raziskave in ugotovila od kod glede na vsa leta poravnavanja električne energije takšna razlika glede dejanske porabe. Toženec ni ugovarjal zastaranju na obravnavi zaradi tega, ker tožnica ni natančno opredelila časovnega nastanka terjatve. Ker je tožnica zatrjevala, da gre za terjatev, ki je nastala v letu 2016 pogojev za ugovor zastaranja ni bilo. Ugovor zastaranja, podan 8. 5. 2019, je tako utemeljen in pravočasen, saj v kolikor bi sodišče tožnico pozvalo, da po temelju in višini opredeli zahtevek, bi toženec zahtevku lahko ugovarjal. Toženec je redno poravnaval vse izstavljene račune, izstavljen mu je bil tudi dobropis z dne 25. 5. 2017, ker obračun ni bil opravljen pravilno. Poraba električne energije pa se je po zamenjavi števca tudi bistveno zmanjšala. Izvedenec je izrecno navedel, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala pregleda ustreznosti števca. Tožnica pa tudi ni preverjala, ali je merilna naprava izpravna ali ne. Celoten dokazni postopek temelji na podatkih E.M. d.d. glede stanja števca ob menjavi, kar pa ne utemeljuje tožbenega zahtevka. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni pozvalo tožnice, da specificira kdaj je nastal presežek porabe električne energije. Toženec je tudi ugovarjal pasivno legitimacijo, saj ni lastnik nepremičnine, ampak je to K.D. d.o.o., ki je imela z A.K. sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu. Toženec pa ni ne lastnik nepremičnine, kot tudi ne leasingojemalec. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica odgovarja na pritožbene navedbe toženca in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. V predmetnem pravdnem postopku je med strankama bilo nesporno, da sta dne 6. 8. 2012 sklenili pogodbo o oskrbi gospodinjskega odjemalca z električno energijo št. 23815, s katero se je tožnica zavezal tožencu dobavljati električno energijo in mu za dobavljeno električno energijo izstavljati račune, toženec pa se je zavezal električno energijo prevzeti ter plačevati račune za prevzeto električno energijo. V hiši, v kateri tožnik živi, je odčitke stanja električnega števca opravljala E.M. d.o.o., ki je odčitke opravila 15. 2. 2013, 5. 2. 2016, 20. 6. 2016, ko je tudi demontirala stari števec in vgradila novi števec. V obdobju od 15. 2. 2013 do 5. 2. 2016 je podatke o stanju števca sporočal toženec sam. Ob popisu števca dne 5. 2. 2016 s strani E.M. je bilo odčitano stanje 80.361 kWh in je bil tožencu izstavljen poračun za 48.335 kWh. zaradi toženčevega ugovora na obračun mu je potem bil izdan dobropis, zaradi česar ni plačeval električne energije za mesec februar do maj 2016. Račun IR 4291383 z dne 21. 1. 2017 v znesku 7.892,89 EUR z zapadlostjo 7. 2. 2017 pa se nanaša na dejansko porabo električne energije za obdobje od 15. 2. 2013 do 27. 12. 2016, pri tem pa so upoštevani že zaračunani in poravnani zneski električne energije. Prav tako je nesporno, da je bila v spornem obdobju lastnica hiše K.D. d.o.o., ki je imela pogodbo o leasingu z leasingojemalko A.K. (toženčevo soprogo). Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo s tem, ali je v obdobju od 15. 2. 2013 do 20. 12. 2016 stari števec pravilno deloval in ali je toženec v tem obdobju lahko porabil za 7.892,89 EUR električne energije.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v predmetni zadevi pasivna legitimacija toženca podana, saj je pogodbo za odjem električne energije podpisal toženec. Pogodba pa v skladu z 9. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zavezuje pogodbene stranke. O slednjem ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 9. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.

8. Sodišče prve stopnje je po opravljenem obsežnem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tako toženca kot pričo I.T., zaposleno na S.M., J.J., ki je pri tožencu opravil meritve o popisu električnih porabnikov, prav tako je v postopek pritegnilo izvedenca B.Ž., ki je pojasnil, da se števci menjavajo na pet let, da je zamenjani števec skladiščen pri distributerju E.M. d.o.o., kjer bi lahko stranka, ki se s števcem ne strinja, preverila pravilnost delovanja, česar pa toženec nikoli ni zahteval, sam pa meni, da je števec deloval pravilno, kar kaže tudi dejstvo, da se je takrat ko se je pet številčnic vrtelo naokoli, začel števec šteti znova od ničle, kar je standardni način merjenja porabe električne energije, zaključilo, da je toženec v obdobju od 15. 2. 2013 do 20. 12. 2016 oz. 27. 12. 2016 dejansko porabil električno energijo v sedaj vtoževanem znesku. Razloge o slednjem ima sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilne.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje v točkah 17 do 23 pojasnilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe (v skladu s 184. členom ZPP), in sicer, ker je ugotovilo, da je na pripravljalnem naroku tožnica spremenila dejansko podlago zahtevka, saj je navedla, da se račun ne nanaša na obdobje od 6. 2. 2016 do 27. 12. 2016, ampak na obdobje od 15. 2. 2013 do demontaže števca 20. 12. 2016 ter za obdobje od vgraditve novega števca 20. 12. 2016 do 27. 12. 2016 in je tako šlo za poračun za skoraj štiri leta nazaj.

10. Toženec na spremembo tožbe, ki je bila opravljena na naroku dne 6. 11. 2018, v 30 dnevnem roku, kot mu je bil določen na naroku, da odgovori na novote, ki so bile na tem naroku navajane, zastaranje zahtevka ni ugovarjal, prav tako spremembi tožbe ni nasprotoval in se je spustil v obravnavanje glavne stvari, saj je v vlogi z dne 23. 11. 2018 sodišču zgolj sporočil, da je bila tožencu odobrena brezplačna pravna pomoč za stroške izvedenca, v vlogi z dne 29. 11. 2018 pa je prerekal navedbe tožnice po temelju in višini, ugovarjal je pasivno legitimacijo in vztrajal pri svojih dotedanjih trditvah ter je postavil vprašanja za izvedenca elektro stroke. S tem pa se v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZPP šteje, da je toženec v spremembo tožbe privolil in sodišče prve stopnje pravilno posebnega sklepa o spremembi tožbe ni izdajalo.

11. Toženec nadalje ni pravočasno ugovarjal zastaranju zahtevka. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka ugovarjati zastaranje zahtevka na prvem naroku. Kasneje lahko ugovor poda le, če ga prej ni mogla navesti. Slednjega pa toženec niti ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 23. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.

12. Pritožba tudi zmotno meni, da zahtevek tožnice ni sklepčen, tožnica je namreč podala ustrezne trditve glede samega nastanka obveznosti, prav tako je predložila ustrezne dokaze za svoje trditve, tako glede številke števca, iz katerega izhaja poraba in datumi oziroma podatki, ki so potrebni za obračun porabljene električne energije pri tožencu. Samemu obračunu pa ni ugovarjala, nasprotovala je le višini porabljene električne energije, ki jo je ugotovila tožnica glede na stanje števca. Toženec pa tekom postopka ni dokazal, da takšna poraba električne energije ni mogoča, kar sta potrdila tako izvedenec, kot priča J.J. 13. Glede na obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava, očitanih oziroma uradoma upoštevnih kršitev določb postopka pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 500 točk za sestavo pritožbe /tar. št. 21 v zvezi z tar. št. 18 Odvetniške tarife - OT, materialne stroške v skladu z 11. členom OT v višini 10 točk in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 373,32 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP ter veljavno OT).