Jedro

ZSpo je v 64. členu posebej uredil lastninjenje športnih objektov, ki so bili ob njegovi uveljavitvi družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na ta dan opravljala dejavnost v športu, poleg tega pa je določil, da bivša družbena zemljišča, na katerih so (bile) športne površine in so prešla po ZSKZ v družbeno last, postanejo z njegovim sprejemom last lokalne skupnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku 1. točke in v 2. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v 1.1, 1.3 in v 2. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice prvega tožnika na enajstih nepremičninah, vpisanih v vl. št. ... k.o. ..., za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in za njihovo izročitev v gospodarjenje drugemu tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer v delu za ugotovitev lastninske pravice prvega tožnika in za izročitev nepremičnin v gospodarjenje drugemu tožniku, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper ugodilni del te sodbe je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da (tudi v tem delu) zavrne pritožbo tožnikov in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je pritožbeno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da so sporna zemljišča kmetijska, nepravilna in protispisna pa je ugotovitev, da so ta zemljišča po zemljiškoknjižnih podatkih v družbeni lastnini, na katerih ima pravico uporabe toženec. Le-ta je v odgovoru na tožbo navedel, da je s kupoprodajnimi pogodbami v obdobju od 1982 do 1989 pridobil takratno pravico uporabe na parcelah v družbeni lastnini in nato po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) postal njihov lastnik. Njegova lastninska pravica je bila med tem postopkom že vpisana v zemljiško knjigo namesto pravice uporabe. Zato ni več sporno vprašanje, po katerem zakonu so se lastninila sporna zemljišča, saj je o tem sodišče že odločilo. Tudi sicer je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je za podlago tožbenega zahtevka uporabilo določbo 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Toženec ni subjekt iz te določbe in zemljišč ni pridobil neodplačno. Prvi tožnik bi postal lastnik spornih zemljišč le v primeru, če bi imel na njih vpisano pravico uporabe (4. člen ZLNDL). Stališče sodišča druge stopnje pomeni razlaščajoč poseg v toženčevo lastnino. Poleg tega je toženec športno društvo, za lastninjenje nepremičnin športnih društev (ki niso imela pravice uporabe na njih) pa je drugi odstavek 1. člena ZLNDL predvidel poseben zakon. Tudi Zakon o športu (v nadaljevanju ZSpo) pa ne jemlje pravice uporabe tistim društvom, ki so jo kupila in se vpisala v zemljiško knjigo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP)(1), v skladu s katerim mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma ugovor(e), in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede tista dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (sklepčnost), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana - 214. člen ZPP) tudi dokaže. Toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel (bodisi zato, ker je vložil nesklepčno tožbo, bodisi ker so se njegovi dokazi izkazali za prešibke bodisi zato, ker je tožencu z nasprotnimi dokazi uspelo omajati njegove dokaze) ali ker je toženec zatrjeval in nato dokazal dejstva, ki v součinkovanju z dejstvi, ki jih je zatrjeval tožnik, pripeljejo do drugačne pravne posledice od tiste, ki se uveljavlja s tožbo(2).

7. Naloga sodišča je, da na podlagi navedb strank ugotovi, katera dejstva so med njima sploh sporna, in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odloči, ali so ta dejstva dokazana ali ne. Pri tem je treba posebej poudariti, da v civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia); uporaba prava je stvar sodišča (da mihi facta, dabo tibi ius)(3). Meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnik oziroma obe stranki (lahko) opredelita (le) z navedbo dejanske podlage, katero mora sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov; pri tem v nobenem primeru ne more biti omejeno pri oceni, pod katere pravne norme je zatrjevano in nato ugotovljeno dejansko stanje mogoče podrediti (subsumirati) in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti zahtevka(4). Sodišče tako ni vezano ne na tožnikovo ne na toženčevo pravno kvalifikacijo.

8. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje zaključku pritožbenega sodišča, da so sporna zemljišča po podatkih spisa kmetijska in v družbeni lastnini oziroma so (vsaj) to bila - kar je bistveno - ob uveljavitvi ZSKZ (11. 3. 1993). Ugotovitev, da so ta zemljišča po zemljiškoknjižnih podatkih v družbeni lastnini, na katerih ima pravico uporabe toženec, ni protispisna. Pravilni sta zato tudi stališči pritožbenega sodišča, da so (bila) sporna zemljišča zaobsežena s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ in da je pravno nepomembno, da jih je toženec pridobil odplačno. Drži namreč, da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena(5). Nasprotna revizijska izvajanja so neutemeljena. Revizijsko sodišče še dodaja, na kar je opozorilo že drugostopenjsko sodišče, da tudi za toženca velja 17. člen ZSKZ; pomembna so zlasti določila o pravici do nadaljnje uporabe in upravljanja kmetijskih zemljišč do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom in določila o najmanjšem trajanju koncesije ali zakupa ter o pobotanju zakupnin oziroma odškodnin s kupnino za odplačno pridobljena zemljišča. Poleg tega velja revidentu pojasniti, da vknjižba na podlagi ZLNDL ni konstitutivne, ampak je zgolj deklaratorne narave. Vendar obrazloženo še ne pomeni, da je izpodbijana odločitev nujno pravilna. Po spremembi političnega in ekonomskega sistema je namreč zakonodajalec pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini preoblikoval v klasična lastninska razmerja na različne načine. Toženec v reviziji utemeljeno opozarja, da je (bila) ureditev lastninjenja na področju športa posebna. ZSpo je tako v 64. členu posebej uredil lastninjenje športnih objektov, ki so bili ob njegovi uveljavitvi družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na ta dan opravljala dejavnost v športu, poleg tega pa je določil - kar bi utegnilo biti za obravnavano zadevo ključno -, da bivša družbena zemljišča, na katerih so (bile) športne površine in so prešla po ZSKZ v državno last, postanejo z njegovim sprejemom last lokalne skupnosti (prvi odstavek navedenega člena).

9. Iz revizijskih izvajanj (in podatkov spisa) izhaja, da je toženec športno društvo, ki je sporna zemljišča kupil za opravljanje svoje dejavnosti - športnega letalstva, kar nakazuje, da so sporna (kmetijska) zemljišča športne površine, ki so z uveljavitvijo ZSKZ res postale last prvega tožnika, vendar so od (kasnejšega) sprejema ZSpo last lokalne skupnosti. Ta okoliščina (bi) vsekakor (lahko) vpliva(la) na utemeljenost konkretnega tožbenega zahtevka, zaradi česar bi morali nižji sodišči le-to preizkusiti tudi z vidika 64. člena ZSpo. Ker sta to opustili in sta svojo presojo omejili le na določbe ZSKZ in ZLNDL, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (na kar mora tudi revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti - 371. člen ZPP) dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz teh razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo treba upoštevati zgoraj obrazložena izhodišča in presoditi, ali je v okviru (obstoječih) trditev pravdnih strank in z njihove strani predlaganih dokazov podlaga za uporabo 64. člena ZSpo.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Le-to je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP). Op. št. (2): To so tako imenovani materialni ugovori, med njimi zlasti ugovor nenastale pravice (dejstva, zaradi katerih s tožbo uveljavljana pravica sploh ni nastala), ugovor ugasle pravice (dejstva, katerih pravna posledica je ukinitev oziroma prenehanje tožnikove pravice ali njena neiztožljivost) in ugovor samostojne nasprotne pravice (dejstva, ki substancirajo pravico, ki izključuje ali odlaga tisto, ki jo uveljavlja tožnik). Op. št. (3): Jasno je zato tudi, da se sistem prekluzij ne nanaša na izjave strank, ki pomenijo pravna naziranja; podajanje (zgolj) le-teh načeloma nikoli ne more biti prepozno. Op. št. (4): To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede - primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-108/04 z dne 8. 9. 2005. Op. št. (5): Glej 48., 49. in 50. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, v kateri je slednje med drugim odločilo, da določba prvega odstavka 14. člena ZSKZ ni v neskladju z Ustavo RS.