Jedro

Ob nespornem dejstvu, da so bile storitve v konkretnem primeru do 31. 8. 2010 obračunane po nižji ceni, kot je bila določena cena zanje od 1. 9. 2010 dalje, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je bila cena, po kateri je tožeča stranka obračunala storitve od 1. 9. 2010 dalje, v nasprotju z Uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev, po kateri so določene kot najvišje cene, cene določene na dan 28. 8. 2010. Zaradi samega namena ZKC je potrebno ukrep, določen v zgornji Uredbi, razlagati tako, da se kot najvišjo ceno uporabi ceno, po kateri je bila komunalna storitev, opravljena na dan 28. 8. 2010, dejansko obračunana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor odločil, da je Javno podjetje Komunala K. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) dolžno ceno za storitev zbiranja, odvoza in ravnanja z odpadki vrniti na nivo pred zadnjim povišanjem cen z dne 1. 9. 2010 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odredil, da mora tožnik kupcem, ki jim zagotavlja navedene storitve, vrniti razliko v ceni v skupni višini 114.078,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, brez posebnega poziva. Rok za izvršitev obveznosti iz 1. točke izreka je določil na dan po prejemu odločbe, za obveznosti iz 2. točke izreka pa 15 dni po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka). Odločil je tudi, da pritožba zoper 1. točko izreka ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na podlagi inšpekcijskih pregledov dne 12. 10. in 18. 10. 2010 ugotovljeno, da je Javno podjetje Komunala K. d.o.o., na podlagi sklepa župana Mestne občine K. z dne 24. 8. 2010, spremenilo ceno za odvoz, zbiranje in ravnanje z odpadki in da je na računih za obdobje od 1. 9. 2010 naprej bila cena višja za 79,42% za gospodinjstva in 28,55% za gospodarstvo. Zato je razlika v prihodku zaradi povečanja cene v septembru 2010 znašala 114.078,00 EUR, in sicer za 16.645 odjemnih mest v gospodinjstvih in za 881 odjemnih mest v gospodarstvu. Tožeča stranka, ki navedenim ugotovitvam ni ugovarjala, pa je v inšpekcijskem postopku vztrajala pri trditvi, da so bile cene določene s sklepom župana z dne 24. 8. 2010 in ne šele s 1. 9. 2010, ko so se cene po navedenem sklepu pričele uporabljati.

Ob upoštevanju Uredbe Vlade RS o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 69/2010 – v nadaljevanju Uredba), s katero so se cene obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja na dan 28. 8. 2010 določile kot najvišje, in obvestila ministrstva, da datum spremembe cene za navedene storitve v Mestni občini K. ni v skladu z Uredbo, upravni organ ugotavlja, da 1. 9. 2010 kot datum uveljavitve nove višje cene za storitev zbiranja in odvoza odpadkov v Mestni občini K. ni v skladu s trenutno veljavno uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev, ki jo je Vlada RS sprejela na podlagi določb 8. in 9. člena Zakona o kontroli cen (Uradni list RS, št. 51/06, v nadaljevanju ZKC). Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev, utemeljuje odločitev, sprejeto v izreku odločbe, z določbami 2., 3. in 4. odstavka 17. člena ZKC.

Ministrstvo za gospodarstvo je z odločbo št. 0211-81/2010-6-MK z dne 23. 12. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo tržnega inšpektorja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper že navedeno odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območna enota K. zaradi vseh razlogov iz 27. člena ZUS-1. Meni, da je ugotovitev tržnega inšpektorja, da datum spremembe cene za storitev zbiranja in odvoza odpadkov v Mestni občini K. ni v skladu s trenutno veljavno Uredbo, ob ugotovljenih dejstvih, pravno zgrešena. Zatrjuje, da iz teksta II. odstavka 1. člena Uredbe nesporno izhaja, da so najvišje dovoljene cene storitev, na katere se uredba nanaša, cene, ki so bile določene na dan 28. 8. 2010 in to na podlagi Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 63/09, v nadaljevanju Pravilnik). Iz sklepa župana z dne 24. 8. 2010, v skladu s katerim je tožeča stranka zaračunala ceno storitve, po zatrjevanju tožeče stranke jasno izhaja, da je bila cena storitve, za katero tržni inšpektor meni, da ni skladna z Uredbo, določena dne 24. 8. 2010. Navaja, da na zakonitost povišanja cen v konkretnem primeru kaže tako jezikovna razlaga Uredbe kot tudi primerjava z Uredbo o določitvi najvišjih cen (Uradni list RS, št. 52/99 s sprem. in dopol.) in z Uredbo o določitvi najvišjih cen osnovnih komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 78/99). Zatrjuje, da se sedaj veljavna Uredba bistveno razlikuje od besedil aktov o omejitvi cene v drugih podobnih primerih, saj Uredba veže učinek na datum določitve cene, to je na dan, ko je bila cena dejansko spremenjena. Zato je datum spremembe cene, ki je bila določena na dan 24. 8. 2010, skladen z Uredbo, ki veže datum zamrznitve na dan 28. 8. 2010. Poleg tega pa se sedanja Uredba izrecno in nedvoumno nanaša na cene, ki so bile oblikovane v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 63/09), tožeča stranka pa za obravnavane storitve cen nima usklajenih oz. oblikovanih s tem pravilnikom, saj ima cene nespremenjene že od leta 2004. V nadaljevanju zatrjuje, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuj bistvenih razlogov za sprejeto odločitev (214. člen ZUP) in da je zato ni moč preizkusiti. Tržnemu inšpektorju očita, da ni pojasnil zakaj meni, da cena, ki jo je uporabila tožeča stranka, ni bila cena, ki je bila določena na dan 28. 8. 2010. Zgolj navedba, da datum spremembe cene za obravnavano storitev ni v skladu z veljavno Uredbo, po mnenju tožeče stranke ne pomeni ustrezne obrazložitve, zlasti ob dejstvu, da je v Uredbi naveden datum določitve cene in ne datum spremembe cene.

Ker tožeči stranki ni moč očitati neupoštevanja ukrepov iz 9. člena ZKC in ker njeno ravnanje očitno ni bilo v nasprotju z določili Uredbe, je tudi izpodbijana odločitev pravno zgrešena. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izvede vse predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi obeh odločb so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njenim obrazložitvam in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da so bile cene, ki jih je tožeča stranka zaračunala uporabnikom za zbiranje in odvoz odpadkov meseca septembra 2010, višje od cen, določenih na dan 28. 8. 2010. Cene, določene na 28. 8. 2010, so namreč z Uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 69/10, v nadaljevanju Uredba) določene kot najvišje. Tožeča stranka trdi, da je bila cena za obravnavano storitev določena s sklepom župana z dne 24. 8. 2011 in ne šele s 1. 9. 2010, ko se je po navedenem sklepu začela obračunavati. Sporen torej ostaja datum določitve cene.

Ob nespornem dejstvu, da so bile storitve v konkretnem primeru do 31. 8. 2010 obračunane po nižji ceni, kot je bila določena cena zanje od 1. 9. 2010 dalje, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je bila cena, po kateri je tožeča stranka obračunala storitve od 1. 9. 2010 dalje, v nasprotju z Uredbo, po kateri so določene kot najvišje cene, cene določene na dan 28. 8. 2010. Zato je tudi ukrep v izpodbijani odločbi, ki temelji na 17. členu Zakona o kontroli cen, v nadaljevanju ZKC, pravilen.

Po oceni sodišča je namreč zmotno stališče tožeče stranke, ki na jezikovni razlagi Uredbe in s primerjavo s prejšnjimi uredbami utemeljuje zakonitost povišanja cen, ki so bile določene s sklepom župana dne 24. 8. 2010. Že zaradi samega namena zakona, s katerim je urejena kontrola nad cenami storitev (npr. 1., 8., 9. in 10. člen ZKC), je potrebno ukrep, določen v Uredbi, razlagati tako, da se kot najvišjo ceno uporabi ceno, po kateri je bila komunalna storitev, opravljena na dan 28. 8. 2010, dejansko obračunana. Z drugačno razlago Uredbe, bi bilo po presoji sodišča kršeno tudi določilo 4. člena ZKC, po katerem, če ni izrecno ali smiselno drugače določeno, ta zakon ne posega v pravice in obveznosti udeležencev na trgu in pristojnosti državnih organov po drugih zakonih. V konkretnem primeru bi bile namreč uporabnikom komunalnih storitev ob upoštevanju cene, določene v sklepu župana z dne 24. 9. 2010, kršene tudi pravice, ki jih imajo po zakonu o varstvu potrošnikov.

Brez dejanske in pravne podlage pa je tudi tožbena trditev, da velja Uredba le za tiste storitve, za katere so bile cene oblikovane v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 63/09). Tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe in niti v pritožbenem postopku ni navajala dejstev in predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da cen za opravljene storitve ni imela oblikovanih v skladu z navedenim pravilnikom. Čeprav tožbene novote po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 niso dopustne, po presoji sodišča navedena tožbena trditev na izpodbijano odločitev ne bi mogla vplivati. Ukrep kontrole cen „določitev najvišje cene“, določen v Uredbi, že zaradi načela zakonitosti in enakosti pred zakonom prizadene vse izvajalce komunalnih storitev, saj bi bila sicer podjetja, ki predpisov ne spoštujejo, v boljšem položaju kot druga podjetja.

Glede na to da dejstva, na katerih temelji dejansko stanje, ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niso sporna, tožbene navedbe, ki predstavljajo tožbeno novoto, pa v upravnem sporu niso dopustne, tudi izvajanje dokazov, ki jih predlaga tožeča stranka, za odločanje v tej zadevi ni potrebno.

Sodišče je glede na vse navedeno, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.