14. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 368/ 2001 z dne 9. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo pritožničinemu zahtevku ter tožencu naložilo, da je dolžan na parceli, na kateri tožeča stranka izvršuje služnostno pravico hoje in vožnje v korist svoje parcele, dopustiti 3 metre široko prosto pot s tem, da odstrani vse ovire na tej poti, tj. nad nivo poti dvigajoči se vrh greznice in osebni avtomobil, tako da bo možen stalen normalen prehod.

Višje sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča v delu, ki toženi stranki nalaga, naj odstrani nad nivo poti dvigajoči se vrh greznice, zavrnilo. Preostali del izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških je sodišče razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožnica izpodbija v izreku navedeno sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je bil njen zahtevek zavrnjen. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno zavzelo stališče, da uporaba osebnega avtomobila in traktorja za dostop ter uporabo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja namesto volovske vprege ali "fijakarjev" pomeni širitev služnosti, in s tem odstopilo od sodne prakse. Nadalje navaja, da ji je z odločitvijo sodišča onemogočena uporaba stanovanja v normalni vsebini.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožničinih navedb, s katerimi uveljavlja zgolj zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava, Ustavno sodišče zato ni pristojno presojati.

Pritožnica meni, da je sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, da v njeni zadevi prava ni uporabilo enako kot v drugih enakih zadevah, in tako odstopilo od sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Za kršitev omenjene človekove pravice gre le, če sta izpolnjena oba navedena pogoja. Pritožnica pa ni izkazala nobenega. Pavšalna trditev, da sodišča v Sloveniji odločajo drugače kot v pritožničinem primeru, očitka o odstopu od sodne prakse še ne utemeljuje. Očitek o odstopu od sodne prakse je mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali vsaj iste stopnje. Pritožnica bi zato morala izkazati, da so tudi sodišča iste stopnje, kot je sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njeni zadevi, enotno odločala drugače.

Takšne trditve njena ustavna pritožba ne vsebuje.

Z izpodbijano sodbo pritožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Navedena pravica bi bila pritožnici kršena, če bi izpodbijana sodba temeljila na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnica ne izkaže z navedbami, da bi morala obstajati konkretno zatrjevana služnostna pravica v takšnem obsegu, da bi smela uporabljati osebni avtomobil in traktor, kar bi zahtevalo odstranitev nad nivo poti dvigajoči se vrh greznice. Zgolj dejstvo, da pritožnica nima dostopa do svoje nepremičnine z avtomobilom ali traktorjem po tej konkretni poti, še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine. Očitek, da je sodna odločba, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, nepravilna in nezakonita, tudi če bi bil utemeljen, namreč še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger