Jedro

Tožena stranka se pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo omogoči zagovor. Dejstvo, da ga je na zagovor dvakrat vabila, dokazuje, da mu je zagovor nameravala omogočiti. Vendar je tožnik obe vabili prejel šele po dnevu predvidenega zagovora, tako da je treba šteti, da mu zagovor ni bil omogočen in da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o disciplinski odgovornosti z dne 11. 12. 2008 kot nezakonit razveljavi (1. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati mesečna prikrajšanja zaradi nezakonitega sklepa o disciplinski odgovornosti od 11. 12. 2008 in sicer: za mesec december 2008: bruto prikrajšanje 1.722,47 EUR, neto prikrajšanje 829,11 EUR, zapadlost dne 14. 1. 2009, za mesec januar 2009: bruto prikrajšanje 2.587,74 EUR, neto prikrajšanje 1.365,13 EUR, zapadlost dne 11. 2. 2009 in za mesec februar do 8. 2. 2009, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2009, od bruto prikrajšanj odšteti davke in prispevke iz naslova invalidskega, pokojninskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja, nato pa izplačati mesečna neto prikrajšanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2009 nezakonita, tako da nima pravnega učinka (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 3. 8. 2009 obračuna pripadajočo mesečno bruto plačo, odvede davke in prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja in izplača posamično neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico (4. točka izreka) in tožniku povrne stroške postopka v višini 887,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo pogodbo o opravljanju funkcije direktorja, ki sta jo sklenili stranki, za pogodbo o zaposlitvi in ne za pogodbo o poslovodenju (pogodbo korporacijskega prava). Sodna praksa dopušča, da se z zakonitim zastopnikom ali prokuristom, ki je vpisan v sodni register (kot tožnik), sklene pogodba o poslovodenju. Tožnikova pogodba glede na višino plače in druge bonitete ustreza kriterijem za pogodbo o poslovodenju. Prenehanje pogodbe ureja 14. člen, tako tožnik kot tožena stranka bi lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez navedbe odpovednega razloga. Že iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrniti. Poleg tega bi moralo upoštevati, da se za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na 72. členu Zakona o delovnih razmerjih, uporabljajo določila Zakona o gospodarskih družbah in Obligacijskega zakonika. Do tovrstnih navedb tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala pet obrazloženih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, med drugim mu je očitala, da pet zaporednih dni ni prišel na delo in o razlogih za odsotnost ni obvestil delodajalca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je bil tožnik od 2. 10. 2008 do 15. 10. 2008 in od 27. 10. 2008 dalje v bolniškem staležu, v vmesnem obdobju je bil odsoten z dela neopravičeno, kot je potrdila priča G.K. 3. 10. 2008 je tožena stranka tožnika razrešila s funkcije direktorja in ga pozvala, da vrne službeno vozilo, službeni telefon in računalnik. Slednje je potrjeno z vsebino dopisa z dne 5. 11. 2008. Glede na to, da bi moral omenjene predmete skladno s pogodbo o zaposlitvi tožnik predati v petih dneh (najkasneje do 8. 10. 2009), nadaljnja uporaba predstavlja zlorabo. Priča I.D. je izpovedala, da za službeno vozilo ni obračunala dohodnine, slednje bi bila dolžna storiti, če bi se predvidevalo, da tožnik službeno vozilo uporablja v zasebne namene. Tako je sklepati, da je bila uporaba službenega vozila predvidena izključno v službene namene (in v času opravljanja funkcije direktorja). V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je privedlo do zmotne uporabe materialnega prava. Ravnalo je v nasprotju s temeljnimi določbami Zakona o pravdnem postopku in sicer v nasprotju z načelom neposrednega zaslišanja, ker ni zaslišalo tožnika. Opisano kaže na izrazito pristranskost, neutemeljeno se je sklicevalo na tožnikovo psihofizično stanje, ker se predhodno ni zdravil zaradi psihičnih motenj. Psihična motnja je bila le izgovor za izogib odgovornosti za kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je prepričana, da v prihodnje tožnik podobnih težav ne bo imel. Sicer pa sodišče prve stopnje neizvedbe dokaza niti ni obrazložilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Neutemeljeno je iz spisa izločilo poročilo detektiva G.O., pri čemer se je zmotno sklicevalo na načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije št. 119, da je ravnanje detektiva, ki za svoje naročnike pridobiva informacije, v nasprotju z zakonom in s poklicno dolžnostjo varovanja zasebnosti, osebnih pravic in osebnih podatkov pri opravljanju detektivske dejavnosti, ter da je uporaba metod, ki so z zakonom dovoljene obveščevalno varnostnim službam in policije, kršitev dolžnostnega ravnanja. Pri tem niti ni obrazložilo, s katerim ravnanjem je detektiv, ki je 23. 12. 2008 in 24. 12. 2008 spremljal vozilo v lasti tožene stranke, kršil Zakon o detektivski dejavnosti. Prav tako v sodbi citirana sodna praksa (sodba VDSS opr. št. Pdp 112/2001 z dne 19. 9. 2002) ne utemeljuje izločitve poročila. Detektiv pri delu ni uporabljal nedovoljenih metod, ampak je le opazoval gibanje tožnika. Na podlagi njegovega poročila je tožena stranka potrdila sum, da zlorablja službeno vozilo. Tudi citirano mnenje Komisije za preprečevanje korupcije za konkretni spor ne pride v poštev, v mnenju je obravnavan dogodek iz časa pred uveljavitvijo novele zakona, ki izrecno določa, da je dovoljeno pridobivanje informacij o zadržanostih z dela zaradi bolezni ter o drugih disciplinskih kršitvah. Sodišče prve stopnje tega namerno ni upoštevalo, ampak se je sklicevalo na sodno prakso in mnenje, ki ne velja več. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala tudi zlorabo službenega telefona, službeni telefon bi moral vrniti po sestanku dne 3. 10. 2008, česar se je tožnik zavedal (priznano z dopisom z dne 5. 11. 2008). Zaključek, da je imel pravico uporabljati službeni telefon v zasebne namene, je zmoten in protispisen in ne izhaja iz izpovedi priče I.D. Tožena stranka je zlorabo dokazala s preloženim računom za telefonske storitve. Tudi v zvezi z očitkom, da je tožnik pri opravljanju funkcije direktorja toženi stranki povzročil materialno škodo, je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Moralo bi zaslišati tožnika, svoje odločitve ne bi smelo opreti na izpoved priče I.D. (tožnikove znanke), ki ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, ampak je opravljala računovodske storitve kot zunanji pogodbeni partner. Iz tega razloga ni imela vpogleda v zaloge tožene stranke, ki se je oblikovala kot majhna družba z enim oziroma dvema zaposlenima in ki je za svojo materinsko družbo v Avstriji prodajala poliestrske smole in tkanine. Ker ni imela skladiščnika, je s skladiščem upravljal direktor (tožnik), poleg njega je bila v družbi zaposlena še poslovna sekretarka. Glede na bolniški stalež se ni opravila primopredaja, opravil se je le popis blaga v skladišču, pri katerem je bil ugotovljen manko. Za manko je odgovoren tožnik. Do vsebine sklepa z dne 11. 12. 2008, s katerim je tožena stranka ugotovila, da je tožnik odgovoren za zlorabo službenega telefona in službenega vozila, ker ju po pozivu ni vrnil, ampak ju je uporabljal v zasebne namene, ter da je na stroške tožene stranke kupoval gorivo, ko je bil na bolniškem staležu, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Očitani kršitvi je tožnik priznal v dopisu z dne 5. 11. 2008, do katerega se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Tožena stranka je predložila račun družbe P. d.d. št. 24487351 z dne 30. 10. 2008 in pregled prodaje po karticah, ki izkazujeta tožnikove nakupe v tem obdobju. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi določeno, da mora, če uporablja službeno vozilo v zasebne namene, sam kriti stroške goriva. Tožnik je nemški tekst tega člena pogodbe o zaposlitvi priredil, tako da je besedo „Geschäftsführer“, ki pomeni direktor, prelepil, tako da je beseda v prevodu izpadla. Kljub temu je iz prevoda razvidno, da je dolžan sam nositi stroške goriva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je – sicer deloma na podlagi zmotnih razlogov – sprejelo materialnopravno pravilno in zakonito odločitev.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki jih je podala v odgovorih na tožbi, pripravljalnih vlogah oziroma na narokih za glavno obravnavo. Prav tako neutemeljen je smiselni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Citirano pravilo je po vsebini metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene in je bistveno kršena le v primeru, če dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če se stranki zdi vsebinsko neprepričljiva. Ker sodišču prve stopnje pritožbeno sodišče ne more očitati neupoštevanja zahtev iz 8. člena ZPP, pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi priče I.D., ki je bila pred zaslišanjem skladno z 2. odstavkom 238. člena ZPP opomnjena na dolžnost govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, in opozorjena na posledice krive izpovedi. Pritožbene navedbe, da je omenjena priča pristranska, ker je znanka tožnika, niso utemeljene. Zgolj pa podlagi domnevnega znanstva priče in ene izmed strank namreč ni mogoče šteti, da izpovedbi ni mogoče verjeti.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (ki ga niti ni predlagala tožena stranka). 2. odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznega predloga določbe postopka niso kršene. Še zlasti ne gre za absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni poseglo v načelo kontradiktornosti oziroma v pravico do enakega varstva pravic. Omenjena pravica je kot del pravice do poštenega sojenja temeljna človekova pravica in je urejena v 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica stranke do izjave v postopku, torej pravica do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča toženi stranki pravica do izjave ni bila onemogočena, v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredelila do navedb tožnika.

Tožnik je s toženo stranko 28. 6. 2005 sklenil pogodbo o izvajanju funkcije direktorja, ki po pravni naravi predstavlja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnim delavcem, ki je urejena v 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Takšen zaključek potrjujejo navedbe tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo z dne 6. 4. 2009, njene pritožbene navedbe, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, ampak da je tožnik funkcijo direktorja opravljal na podlagi pogodbe o poslovodenju kot pogodbe korporacijskega prava, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, pa tudi sicer niso utemeljene, saj so bili v razmerju tožnika do tožene stranke podani elementi delovnega razmerja, navedeni v 1. odstavku 4. člena ZDR: prostovoljno se je vključil v organiziran delovni proces, v katerem je za plačilo, osebno in nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (oziroma materinske družbe tožene stranke s sedežem v Avstriji).

11. 12. 2008 je tožena stranka tožniku izdala sklep o disciplinski odgovornosti, s katerim je znižala njegovo osnovno plačo na plačo, ki je določena za V. tarifni razred, zaradi zlorabe službenega telefona in službenega vozila. Obrazložila je, da tožnik po pozivu omenjenih predmetov ni hotel vrniti, 3. 10. 2008 in 6. 10. 2008 je na stroške delodajalca kupil 116 in 79 litrov goriva, ki jih je porabil v zasebne namene. V obdobju od 1. 10. 2008 do 13. 11. 2008 je, kljub temu da je bil v bolniškem staležu in ni opravljal nobenega dela za toženo stranko, povzročil stroške službenega telefona v višini 232,00 EUR.

Disciplinska odgovornost je urejena v 174. do 181. členu ZDR. Skladno s 177. členom ZDR v povezavi s 180. členom ZDR ima delavec pravico do zagovora, z namenom izvrševanja te pravice mu mora delodajalec osebno in po pravilih pravdnega postopka vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko zagovor poda. Tožena stranka slednjega ni upoštevala. Pisno obdolžitev je podala 2. 12. 2008, zagovor je določila na dan 11. 12. 2008. Vročitev je opravljala po pošti, tožnik je pisanje dvignil 14. 12. 2008 (kot izhaja iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 6. 4. 2009), torej po datumu predvidenega zagovora. Glede na opisano se tožnik zagovora ni mogel udeležiti in je treba šteti, da mu zagovor ni bil omogočen. Iz tega razloga je sklep o disciplinski odgovornosti nezakonit, tako da ga po vsebini niti ni treba presojati.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2009 temelji na petih očitanih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja, tožena stranka je navedla, da je tožnik naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je pri opravljanju funkcije povzročil materialno škodo v višini 20.107,64 EUR, ker je v času bolniškega staleža zlorabil službeno vozilo in službeni telefon v zasebne namene (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), ker v času odsotnosti z dela ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, ker je odpotoval iz kraja bivanja (8. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) in ker najmanj pet zaporednih dni ni prišel na delo, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil delodajalca (3. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Predhodno je podala dve pisni obdolžitvi, prvo 2. 12. 2008 zaradi neupravičene odsotnosti z dela, zlorabe službenega vozila in službenega telefona, hude kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zaradi povzročitve materialne škode in kršitve konkurenčne prepovedi (na podlagi te pisne obdolžitve je kasneje izdala sklep o disciplinski odgovornosti, vendar le zaradi zlorabe službenega vozila in zlorabe službenega telefona, ne pa zaradi drugih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so zajete v pisni obdolžitvi) in drugo 12. 1. 2009 zaradi hude kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zaradi povzročitve materialne škode, zlorabe službenega vozila in službenega telefona ter nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni.

Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to neupravičeno pričakovati, kot na primer, če je delodajalec sam žrtev kršitve, če delavec neuspešno opravi poskusno delo oziroma če zagovor izrecno odkloni ali se neopravičeno ne odzove vabilu. Na obstoj takšnih ali podobnih okoliščin se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, upoštevaje, da je tožnika dvakrat vabila na zagovor, je zaključiti, da mu je zagovor nameravala omogočiti, vendar tega ni storila. Prva pisna obdolžitev z vabilom z dne 2. 12. 2008 je bila – kot že povedano – tožniku vročena šele po dnevu predvidenega zagovora, enako velja za drugo pisno obdolžitev z vabilom z dne 12. 1. 2009 (tožnik je po navedbah v tožbi z dne 4. 3. 2009, ki jih je tožena stranka potrdila, pisanje prejel 24. 1. 2009, zagovor pa je bil predviden na dan 23. 1. 2009). Iz tega razloga je treba šteti, da tožniku tudi v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zagovor ni bil omogočen.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2009 nezakonita, je – ker tožniku pred odpovedjo tožena stranka ni omogočila zagovora – pravilna. Ker je odpoved nezakonita iz formalnega razloga (zagovor), je po vsebini ni treba presojati in se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem v zvezi na poročilo detektiva, ki je nadzoroval tožnika, po 1. odstavku 360. člena ZPP ni opredelilo. Kot nebistvene je ocenilo tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti, ker je bilo v 14. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2005, ki sta jo sklenili stranki za opravljanje funkcije direktorja, dogovorjeno, da smeta tako direktor kot delodajalec pogodbo odpovedati s trimesečnim odpovednim rokom brez navedbe odpovednih vzrokov (razlogov). Tožena stranka v konkretnem primeru odpovedi ni podala na podlagi citirane določbe pogodbe o zaposlitvi, ampak je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da bi morala upoštevati formalne zahteve, ki so za zakonitost odpovedi določene v ZDR.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev, da tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.