Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu določbo drugega odstavka 11. člena ZST-1, ki se nanaša na delno oprostitev, razlagalo samostojno, brez hkratnega upoštevanja določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 in predpisanega načina izvršitve po odločbi Ustavnega sodišča U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 glede na v ustavni odločbi predpisan način izvršitve ni mogoče razumeti drugače, kot da je prosilec upravičen do celotne oprostitve plačila sodnih taks v primeru, ko njegov dohodek ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZUS-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožnika v celoti oprostilo plačila sodnih taks v obravnavanem upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnika (v nadaljevanju pritožnika) delno oprostilo plačila sodne takse za postopek upravnega spora na prvi stopnji zaradi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v višini 80% sodne takse v upravnem sporu, ki znaša po tarifni številki 6111 148,00 EUR.

2. Pritožnik se zoper ta sklep (pravilno: zoper zavrnilni del sklepa) pritožuje in uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegovega dohodka ne bi smelo upoštevati varstvenega dodatka v višini 77,15 EUR in bi moralo ugotoviti, da pritožnikov mesečni dohodek dejansko znaša 388,57 EUR in ne 465,72 EUR. Meni, da bi ga sodišče prve stopnje moralo glede na njegovo premoženjsko stanje v celoti oprostiti plačila sodnih taks. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga v celoti oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju (drugi in tretji odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1) ugotovilo, da tožnik živi sam, da ni upravičen do denarne socialne pomoči, da prejema mesečno pokojnino oziroma nadomestilo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v višini 388,57 EUR in varstveni dodatek v višini 77,15 EUR mesečno ter da ima v lasti osebno vozilo znamke Ford Fiesta, letnik 2001. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje je sodišče presodilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za celotno oprostitev plačila sodnih taks na podlagi prvega odstavka 11. člena ZST-1, kot se ga uporablja po odločbi Ustavnega sodišča U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015, so pa izpolnjeni pogoji za delno taksno oprostitev na podlagi drugega odstavka 11. člena ZST-1. Pri odločitvi je upoštevalo, da bi plačilo sodne takse za upravni spor na prvi stopnji (148 EUR) občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pri presoji utemeljenosti predlagane oprostitve sodnih taks napačno presojalo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje glede na znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot je to izrecno določilo Ustavno sodišče v navedeni odločbi.

6. V njej je namreč odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 neskladen z Ustavo (1. točka izreka).(1) Z načinom izvršitve (3. točka) je določilo, da do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja (kakršen je tudi obravnavani primer), če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri tem je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči). Slednji je bil usklajen s Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014 (Uradni list RS, št. 55/14) in je v času odločanja prvostopenjskega sodišča znašal 269,20 EUR, uporabljal pa se je od 1. 8. 2014. Dvakratnik omenjenega zneska je torej znašal 538,40 EUR. Takšen način izvršitve navedene ustavne odločbe pa ne posega v ureditev delne oprostitve plačila sodne takse iz drugega odstavka 11. člena ZST-1, ki določa, da sodišče stranko delno oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (30. točka obrazložitve navedene odločbe).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu določbo drugega odstavka 11. člena ZST-1, ki se nanaša na delno oprostitev, razlagalo samostojno, brez hkratnega upoštevanja določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 in predpisanega načina izvršitve po navedeni odločbi Ustavnega sodišča (30. točka obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 glede na v ustavni odločbi predpisan način izvršitve ni mogoče razumeti drugače, kot da je prosilec upravičen do celotne oprostitve plačila sodnih taks v primeru, ko njegov dohodek ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Namen, ki ga določba 11. člena ZST-1 kot celota zasleduje, je namreč omogočiti socialno šibkim upravičencem dejanski dostop do sodišča in uveljavljanje pravnih sredstev. Ker pritožnik mesečno prejema le 465,72 EUR, in torej cenzusa 538,40 EUR ne dosega, je po presoji Vrhovnega sodišča upravičen do oprostitve sodnih taks v celoti.

8. Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pritožnikovega mesečnega dohodka ne bi smelo upoštevati varstvenega dodatka, ni utemeljen. Na podlagi 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki določa enoten način ugotavljanja materialnega položaja strank pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, se v dohodek, ki se upošteva, šteje (med drugim) tudi varstveni dodatek.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZUS-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožnika v celoti oprostilo plačila sodnih taks v obravnavanem upravnem sporu.

(1) V 21. točki obrazložitve navedene odločbe je (med drugim) zapisalo, da izpodbijana ureditev, ki možnost polne oprostitve plačila sodne takse veže na prejemanje dohodkov v višini minimalnega dohodka, torej na zgolj 269,50 EUR ali manj, ob hkratnem zvišanju sodnih taks oziroma uvedbi novih sodnih taks, ureja izvrševanje pravice do dostopa do sodišča in pravice do pravnega sredstva na tako utesnjujoč način, da posega v človekovi pravici do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.