Jedro

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. Velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge in za pisno komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci.

Preživnina ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo.

Obveznost plačila preživnine za mladoletnega otroka ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami.

Porazdelitev preživninskega bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca je glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mladoletno hčerko, skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni v trajanju en teden na mesec. Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se sklep ter sodba sodišča prve stopnje potrdita.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca z dne 22. 8. 2019, s katerim je predlagal zavrženje tožbenega zahtevka za določitev preživnine. Z izpodbijano sodbo pa je odločilo, da je toženec dolžan za preživljanje mld. hčerke A. A. plačati na osebni račun tožnice za posamezne mesece od vložitve tožbe do septembra 2019 razliko do mesečnega zneska 330 EUR, kot je razvidno iz prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe, od 1. 10. 2019 pa je dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 330 EUR na osebni račun tožnice do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu do plačila. Do izdaje sodbe zapadle obroke je dolžan plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako posamezno mesečno preživnino od 16. dne za tekoči mesec do prenehanja obveznosti. S sodbo določeno preživnino v višini 330 EUR je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženec. V pravočasni pritožbi (in njeni dopolnitvi), v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga zavrženje tožbenega zahtevka za plačilo preživnine, navaja, da je zmotna izpeljava sodišča, da je bil dogovor o skupnem skrbništvu realiziran s sodno poravnavo. Skupno starševstvo pomeni, da imata oba starša varstvo in vzgojo otroka skupaj in otrok ni nikomur posebej dodeljen. Oba skrbita za otroka na način, da mu v okviru deljene skrbi za vzgojo in varstvo zagotovita življenjske razmere, potrebne za njegov razvoj. Toženec skrbi za mld. hčerko, ko je v Sloveniji in z njo redno izvaja stike. Hčerki kupuje igrače, obleke, hrano in se z njo ukvarja. Enakomerno prispeva k njenemu preživljanju. Po sodni praksi pri skupnem skrbništvu na obseg potreb in porazdelitev preživninske obveznosti staršev lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Če otrok pomemben del časa preživi tudi z drugim od staršev, potem ta neposredno krije del dnevnih potreb otroka. Ker vsak starš nosi sorazmeren del stroškov preživljanja, je jasno, da tožnica ni upravičena vtoževati preživnine. Če pa je že treba določiti preživnino, jo je treba tako, da pravdni stranki druga drugi plačujeta simboličen znesek 100 EUR. Če sodišče meni, da je tožnica upravičena do preživnine za mld. hčerko, se mora določiti tudi nasprotna preživnina, ki jo je tožencu dolžna plačevati tožnica, ker obstoji skupno skrbništvo. Toženec že sedaj prispeva k preživljanju, stiki pa bodo kmalu celodnevni in bodo trajali tudi devet ali več dni na mesec. Ko bo lahko toženec stike izvrševal v Nemčiji, bo lahko s hčerko preživel pol časa in bodo stroški enakovredni. Sodišče bi moralo počakati na odločitev v zadevi II N 157/2019 glede določitve stikov z mladoletnima hčerkama A. A. in B. B. 3. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in toženec, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata spremembo sodbe, tožnica tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženec pa tako, da se tožba zavrže, ker slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o preživnini, podrejeno pa, da se le-ta določi le od 1. 10. 2019 dalje v višini 200 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema pritožbe tožnice, ker je ta prepozna (več v nadaljevanju).

4. Toženec v pravočasni pritožbi in njeni dopolnitvi (v kateri v pretežni meri povzema že podane trditve v pritožbi) navaja, da je od vsega začetka postopka diskriminiran tako glede rabe svojega jezika kot glede neprevajanja sodnih pisanj, neobveščanja o datumih razpisanih obravnav, nemožnosti zaslišanja tožnice in žaljivega obnašanja razpravljajoče sodnice do njega in njegovega pooblaščenca. Preživnine v višini 330 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, kako je določena. Sodišče ni upoštevalo stroškov, ki nastajajo z izvrševanjem stikov, ki so ogromni. Pri visoko določeni preživnini toženec ne bo mogel izvrševati stikov vsakomesečno, saj ima s prihodom in bivanjem v Sloveniji preko 1100 EUR stroškov. Sodišče je glede predvidenih stroškov izhajalo iz sodne poravnave, po kateri ima toženec z mld. hčerko A. A. 7 do 9 dnevnih stikov, torej tretjino meseca in tako toženec že s tem prispeva tretjino povezanih stroškov s hčerko, toženec pa bo kmalu v prihodnje imel takšne stike, da bo hčerka lahko pri njem prespala. Trenutni stiki ne morejo biti izhodišče za določitev preživnine. Toženec je deležen diskriminacije, saj so tožnici priznani vsi stroški preživljanja hčerke, tožencu pa njegovi stroški ne. Mesečne potrebe hčerke B. B. v višini 600 EUR so zmotno ocenjene. Nepravilna je ocena stroškov bivanja na 100 EUR mesečno, saj v tožničinem stanovanju živi tudi njena sestra in tožničin nov partner in gre torej za šestčlansko družino. Ker gre za lastniško stanovanje, tožnica najemnine ne plačuje, temveč nastajajo le stroški ogrevanja, elektrike, televizije in upravnika v višini 200 EUR. Dejanski mesečni strošek, povezan z bivanjem, je 33,33 EUR na osebo. Stroški prehrane so previsoko odmerjeni, ob tem da ima mld. A. A. v vrtcu tri tople obroke in dve malici. Tudi stroški higiene, kozmetičnih pripomočkov in čistil, vključujoč še strošek frizerja, niso ustrezno ocenjeni, primeren strošek za te potrebe je največ 15 EUR. Oskrbnina v vrtcu za mld. hčerko je 150 EUR, saj ga poleg nje obiskuje tudi mld. B. B. Sodišče ni pridobilo aktualnih podatkov o višini oskrbnine, prav tako ni omogočilo tožencu zaslišanja tožnice na zadnjem naroku. Tudi strošek obutve in obleke v višini 50 EUR je previsoko odmerjen, ta je največ 20 EUR, saj A. A. nekaj oblek in obutve dobi podarjenih od stare mame in tete, tožnica pa jih kupuje tudi v času razprodaje. Mesečni strošek 40 EUR za igrače, slikanice, rojstnodnevne zabave ter razvedrilo ni pravilno ocenjen, saj tožnica igrače kupuje za obe hčerki, druge stvari dobi podarjene. Mesečni strošek za prostočasne dejavnosti ne nastaja. Mld. hčerka jih ne obiskuje, potencialnih dejavnosti pa ni mogoče upoštevati. Potrebe mld. A. A. je tako oceniti na 400 EUR, saj tožnica skrbi tudi za mld. B. B., ki je le dobro leto mlajša, stroški z več otroki pa se zmanjšujejo.

Glede finančnih razmer na svoji strani toženec ponavlja navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Meni, da ob mesečnem dohodku v višini 2.274 EUR, ne more plačevati za mld. B. B. več kot 150 EUR mesečno, saj mu v Nemčiji nastajajo visoki stroški za lastno preživljanje. Toženec ima tudi velike stroške v zvezi z izvrševanjem stikov v Sloveniji. Obširno našteva stroške z nastanitvijo v času stikov in stroške letalskih kart. Izpostavlja tudi stroške najema vozila, parkiranja in drugih transportnih stroškov zaradi izvrševanja stikov. Nadalje navaja, da ima vsak mesec vsaj 50 EUR stroškov glede igrač in drugih daril za mld. A. A. Izpostavlja posamezne nakupe daril za hčerko. Poudarja, da ima obširne stroške tudi s prevodi sodnih pisanj, ki jih je treba šteti kot potrebne stroške. Toženec ima zdravstvene težave in se bo glede na svojo starost čez nekaj let upokojil. Toženec plačuje iz mesečnega osebnega dohodka stanovanjske stroške v Nemčiji, ki znašajo preko 500 EUR, stroške prehrane 200 EUR, stroške zdravstvenega zavarovanja 35 EUR, stroške tolmačev in prevodov preko 500 EUR in stroške izvrševanja stikov 1100 EUR. Sodišče ni upoštevalo stroškov prevozov na delo in iz dela, tudi ne stroškov, povezanih s telefoniranjem in v zvezi z zdravljenjem. Ker sodišče vseh lastnih stroškov toženca ni upoštevalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev glede stikov z mld. hčerkama A. A. in B. B. v nepravdni zadevi N 157/2019 bo vplivala na finančne obveznosti toženca. Podaljšanje bivanja v Sloveniji lahko povzroči tudi večje stroške. Sodišče bi zato moralo počakati na pravnomočen zaključek nepravdnega postopka. Nadalje toženec navaja, da je tožničin mesečni dohodek višji. Izpostavlja povprečen dohodek zdravnika onkologa, sklicujoč se na članek časopisa X. Tožnica prejema otroški dodatek, kar bi moralo sodišče upoštevati pri ugotavljanju premoženjskih razmer na njeni strani. Tožničine premoženjske razmere so boljše. Ker so tožničini dohodki višji, meni, da bi moralo sodišče breme preživljanja porazdeliti tako, da tožnica krije vsaj 60 %. Ob tem izpostavlja, da ima še enega družinskega člana, in sicer sina.

Toženec nadalje na štirih straneh pritožbe ponavlja navedbe, ki jih je podal v zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice. Obstajajo razlogi, ki kažejo na njeno pristranskost vodenja postopka. Meni, da bi morala sodnica vsa sodna pisanja prevesti v nemški jezik, ki ga razume. Izpostavlja številne nepravilnosti pri vodenju naroka dne 24. 4. 2019, na podlagi katerih zaključuje, da obstaja dvom v nepristranskost sojenja in s tem tudi v pravilnost izpodbijane odločitve. Navaja še, da sodnica ni izvedla večjega dela dokaznih predlogov.

5. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice je prepozna, pritožbi toženca sta neutemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

7. Ni sporno, da sta pravdni stranki 25. 8. 2016 pri Uradu za mladino v C. v Nemčiji sklenili dogovor o skupnem skrbništvu nad mld. hčerko A. A., kot tudi mld. B. B., nato pa sta pri sodišču prve stopnje v zadevi Pom-i 437/2017 dne 30. 3. 2018 sklenili sodno poravnavo, da bo mld. A. A. (tudi B. B.) živela s tožnico - materjo v Sloveniji, dogovorjeni so bili tudi stiki oziroma način preživljanja časa toženca z otrokoma (list. št. 144).1 Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvega sodišča, da je treba kljub temu, da je med strankama dogovorjeno skupno starševstvo, odločiti tudi o preživnini (oz. določiti preživnino). Pravdni stranki sta skupno starševstvo (ki sicer pomeni, da imata oba starša varstvo in vzgojo otroka skupaj) konkretizirali na način, kot je razviden iz sodne poravnave. Obstoj skupnega izvrševanja vzgoje in varstva pa v konkretni situaciji, ob ugotovljenih okoliščinah, da razporeditev časa, ki naj bi ga mld. hčerka A. A. preživljala s staršema, ni enakovredna, pri čemer toženec ne izvršuje stikov redno in ne v dogovorjenem obsegu,2 različna pa je tudi materialna in pridobitna zmožnost staršev, ne vključuje tudi vprašanja v zvezi s preživljanjem mld. A. A. Preživnina ni določena že s tem, da nad mld. hčerko oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Pravo staršem v prvi vrsti nalaga, da sami poskrbijo po lastni presoji za varstvo in vzgojo ter preživljanje otrok. Izhodišče je, da se o tem starša dogovorita (glej prvi odstavek 64. člena ZZZDR, 105, 105a člen, 106. člen in 130. člen ZZZDR). Ker sta se pravdni stranki sporazumno dogovorili le o varstvu in vzgoji ter stikih, je ob dejstvu, da ne živita več skupaj in da A. A. živi s tožnico, na mestu zaključek, da o preživnini odloči sodišče. Izvrševanje skupne vzgoje in varstva ter preživljanje otroka sta elementa roditeljske pravice, ki se ne izključujeta, zato je treba določiti preživnino tudi v konkretnem primeru skupnega starševstva (prim. 105. člen ZZZDR3). Navedeno je izhodišče za plačevanje preživnine za mld. hčerko, ki dejansko živi s tožnico, na kateri je breme vsakodnevne starševske skrbi. Ker je podana pravna podlaga za odločanje o preživnini (in ne morda le o denarni izravnavi)4 in je bil tako predlog tožnika za zavrženje tožbe za določitev preživnine pravilno zavrnjen, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino preživnine, o kateri je odločeno z izpodbijano sodbo, nepomembne za presojo utemeljenosti navedenega predloga.

O pritožbah zoper sodbo: O pritožbi tožnice:

8. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu tožničine pritožbe v skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP ugotovilo, da je pritožba prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP). Pritožnici (njeni pooblaščenki) je bilo 21. 11. 2019 (četrtek) v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je puščeno sodno pisanje (sodba). Ker v roku petnajstih dni pooblaščenka pisanja ni dvignila, se šteje, da je bila izpodbijana sodba vročena s fikcijo 6. 12. 2019 - petek5 (četrti odstavek 142. člena ZPP).6 Naslednji dan je začel teči tridesetdnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel v ponedeljek, 6. 1. 2020 (drugi odstavek 111. člena ZPP). Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je tožnica pritožbo vložila priporočeno po pošti 8. 1. 2020 (sreda). V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP se v primeru, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba je bila torej vložena oziroma izročena sodišču prve stopnje po poteku pritožbenega roka in je prepozna. V skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP je to narekovalo njeno zavrženje.

O pritožbi toženca:

9. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na njegovi podlagi je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba vsebuje konkretne, jasne ter obsežne razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti, prav tako so v njej upoštevane vse bistvene trditve pravdnih strank, ki sta jih podali in so bile relevantne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za določitev preživnine za mld. hčerko pravdnih strank.

10. Ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o preživnini ni utemeljen. Po 5. členu Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, za odločanje pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek. To pravilo ne velja, če se je stranka spustila v postopek, da bi ugovarjala pristojnosti. Toženec se je spustil v postopek pred slovenskim sodiščem in pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal, torej ni navajal, da se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, zato njegova pritožbena navedba oziroma ugovarjanje pristojnosti šele v pritožbenem postopku ni utemeljeno. Pristojnost slovenskega sodišča je ob navadenem podana.

11. Očitek toženca o kršitvi pravice do uporabe lastnega jezika pred sodiščem je neutemeljen. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, pravica do uporabe svojega jezika velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge, ki morajo biti sestavljene v slovenskem jeziku, in ne za pisano komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci.7 Ob tem, da je imel toženec ves čas pooblaščenca (tri odvetnike, le v času od decembra do 2017 do februarja je bil zanj postavljen začasni zastopnik za sprejemanje pisanj (list. št. 136, 138), a tedaj noben narok ni bil opravljen), kateremu so bila po podatkih spisa vročena vsa sodna pisanja, vabila na narok, tudi vabilo za zaslišanje toženca, sodišču ni mogoče očitati kršitve pravice do izjave, saj se v skladu s 216. členom ZPP šteje, da je sodno pisanje oziroma vabilo vročeno stranki osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu. Tudi ponovno sklicevanje toženca na Uredbo Sveta št. 1348/2000 z dne 29. 5. 2000, češ da mu je sodišče dolžno vročiti prevode vseh vlog, tudi vabil, v jeziku države, v kateri živi (nemščini), ni utemeljeno. Toženec je, kot rečeno, ves čas imel pooblaščenca, zato je sodišče vloge in sodna pisanja v slovenskem jeziku vročalo njegovemu pooblaščencu, poleg tega se pri vročanju listin iz ene države članice v drugo državo članico EU uporabljajo predvsem pravila o vročanju po Uredbi ES št. 1393/2007, ki je nadomestila predhodno omenjeno Uredbo. Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. 102. člen ZPP pa omejuje pravico do uporabe materinega jezika na ustna procesna dejanja. Ta pravica je bila v tem postopku zagotovljena, saj je iz spisa razvidno, da je sodnica na naroke vabila tudi sodnega tolmača, ki je prevajal ustna dejanja in dejstvo, da toženec ne razume slovenskega jezika, upoštevala, tako da ni dajala prednosti ali boljše možnosti katerikoli od strank v postopku.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče onemogočilo tožencu, da zasliši tožnico. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje obsežnim razlogom v izpodbijani sodbi (tč. 31- 35), v pravilnost katerih ne dvomi, dodaja pa, da sta bili obe pravdni stranki že pred narokom z dne 25. 9. 2019 zaslišani (30. 1. 2019 in 24. 4. 2019). Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče na naroku 24. 4. 2019 v prisotnosti toženca zaslišalo tožnico, kateri sta vprašanja postavljala toženčev pooblaščenec in toženec osebno. Tožnica je bila obsežno zaslišana tudi na predhodnem naroku (30.1.), na katerega pa pravilno vabljeni toženec in njegov pooblaščenec nista pristopila. Tožnica je narok 24. 4. 2019 (po treh urah in pol) sicer zaradi bolezni otroka oziroma službe morala zapustiti, a s tem pravica toženca do njenega zaslišanja ni bila v ničemer okrnjena, saj je možnost osebno zaslišati tožnico (tudi) na tem naroku imel.8 Sodišče pa ni bilo dolžno slediti tožencu po dodatnem zaslišanju tožnice, ki je o vseh za ta postopek pomembnih dejstvih že izpovedala, tako glede premoženjske zmožnosti, kot glede potreb mld. hčerke A. A. Sodišče je sicer razpisalo dodaten narok 25. 9. 2019 (na katerem je bila tožnica še dodatno zaslišana), a nanj toženec in njegov pooblaščenec nista pristopila. Sodišče prve stopnje predlogu toženca za preložitev tega naroka ni ugodilo, v izpodbijani sodbi je odločitev obrazložilo in tem razlogom pritožba ne nasprotuje. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvega sodišča, da za zaključek glavne obravnave dne 25. 9. 2019 v konkretnem primeru ni bilo procesnih ovir. Toženec je imel ves čas možnost sodelovanja v postopku, kar je tudi (delno) izkoristil, bil je zaslišan in tožnici postavljal tudi vprašanja, sodišče pa je obe izpovedi strank upoštevalo in ju dokazno ocenilo. S tem, ko je sodišče na naroku 25. 9. 2019 (ponovno) zaslišalo tožnico, tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravilno vabljeni toženec in njegov pooblaščenec brez opravičenih razlogov nista prišla na narok, zato je na njiju razlog, da nista mogla ponovno zaslišati tožnice. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila tožencu omogočena in zagotovljena pravica do kontradiktornosti v postopku in pravica do izjave. Sama možnost izjave v postopku ne pomeni, da mora sodišče na vsak način zagotavljati izjavo pravdne stranke na način, da v nedogled prelaga naroke, ki so bili nenazadnje razpisani v terminih, ko je imel toženec po sodni poravnavi stike s A. A. in naj bi bil zato v Sloveniji.

13. Toženec v pritožbi (stran 14-17) ponavlja navedbe, ki jih je podal v vlogi z dne 10. 5. 2019, s katero je ponovno (tretjič) vložil zahtevo za izločitev razpravljajoče sodišče na prvi stopnji,9 ker naj bi zaradi ravnanja sodnice na naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2019 obstajale okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Gre predvsem za nestrinjanje s procesnim vodstvom sodnice na tem naroku. Toženec navaja, da mu sodnica ni omogočila prevajanja, da sodnica neutemeljeno meni, da toženec razume slovenski jezik, da mu očita povzročanje stroškov z neprihodi na naroke, da tožencu pri postavljanju vprašanj in odgovarjanju ne pusti do besede, da ne sprejema njegovih dokaznih predlogov oziroma meni, da je vlaganje izjave o priznanju očetovstva nepotrebno, da je bila nevljudna do toženca in njegovega pooblaščenca na naroku, da je pripomnila, da še ni prejela tretje pripravljalne vloge toženca in čaka nanjo.10 Glede očitka o kršitvi pravice do uporabe jezika je bilo že odgovorjeno, pri čemer velja dodati, da iz podatkov spisa (poročila in mnenja CSD z dne 18.4.2019) izhaja, da toženec nekoliko razume tudi slovensko, pa tudi ob neposrednem zaslišanju toženca v tej zadevi (24. 4. 2019) je bilo zaznati, da razume vprašanja, ki so bila postavljena v slovenščini, saj je nanje toženec odgovarjal, še preden jih je sodna tolmačka, ki je bila prisotna na vseh opravljenih narokih, prevedla. Trditev sodnice o nastajanju nepotrebnih stroškov ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, saj toženec ne pojasni, kako bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Enako velja glede očitka sodnice o nepravilnosti zapisa njenega imena. Glede postavljanja konkretnih vprašanj pooblaščenca toženca in toženca, ki sta jih naslavljala na tožnico in jih sodišče ni dopustilo, je bilo tudi že odgovorjeno. Dejstvo, da ima toženec (kot tudi tožnica) še eno preživninsko obveznost (za hčerko B. B.), pa je bilo pri presoji preživnine za mld. A. A. upoštevano, zato pojasnilo sodnice, da vložitev izjave o priznanju očetovstva za B. B. ni potrebna, nima vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek o nevljudnosti sodnice je pavšalen, tudi sicer pa po podatkih spisa ni zaznan. Tudi pripomba sodnice o neprejemu vloge v času trajanja naroka 24. 4. 2019, ki jo je naknadno prejelo in upoštevalo, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

14. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129. a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člen ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih potreb otroka. Višine preživnine, ki so jo starši dolžni plačevati za otroke, ni mogoče določiti le na podlagi matematičnega izračuna, pač pa jo je treba vrednostno oceniti glede na potrebe otroka, upoštevajoč pri tem predvsem zmožnosti starša za kritje osnovnih in posebnih potreb otroka. Če so zmožnosti staršev nižje ali višje, je treba temu ustrezno tudi priznati in ovrednotiti stroške preživljanja otroka, ki sta jih starša dolžna kriti. Skratka, koliko bo tem potrebam mogoče zadostiti, je odvisno od zmožnosti staršev. Ugotovitev teh potreb pa je neodvisna od tega, kdo od preživninskih zavezancev je potrebe mld. otroka v določenem obdobju zadovoljil. 15. Prvostopenjsko sodišče je ob zaključku glavne obravnave11 ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe štiriletne A. A. 600 EUR. Toženec se neutemeljeno zavzema za nižje ovrednotenje potreb hčerke s pavšalnim navajanjem, koliko naj bi posamezni stroški znašali. Ocena potreb, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, je realna in življenjska in ne odstopa od višine potreb, ki jih sodišča priznavajo za otroke take starosti, kot je mld. hčerka pravdnih strank, ki obiskuje vrtec, spričo česar so stroški preživljanja na ta račun lahko večji, kot so kasneje, ko otrok obiskuje brezplačno osnovno šolo. Sodišče je potrebe hčerke argumentirano ocenilo. Odločitev je obrazložena, razlogi izhajajo iz obrazložitve in jih pritožbeno sodišče sprejema.

16. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bivanjski stroški, ki odpadejo na hčerko, lahko znašajo le 33,33 EUR. V izpodbijani sodbi je sodišče te stroške, ki odpadejo na enega člana skupnega gospodinjstva (ki ga sestavljajo štiri osebe) ovrednotilo na 100 EUR mesečno. Sodišče je namreč mesečne stanovanjske stroške v višini 400 EUR ocenilo na podlagi dokaznih listin, ki jih je predložila tožnica in njenega zaslišanja. Gre za stroške ogrevanja, vode, odvoza odpadkov, čiščenja skupnih prostorov v bloku, upravnika, televizije, elektrike in druge. Velja poudariti, da je toženec sam ocenil tožničine mesečne stanovanjske stroške na 700 EUR. Stroške bivanja je prvo sodišče pravilno razdelilo na štiri člane gospodinjstva, saj je ugotovilo, da tožničina mati in teta obiskujeta tožnico izmenično na dva oz. tri mesece in je tako poleg tožnice in njenih hčerk pravilno štelo kot člana gospodinjstva še eno osebo. S trditvijo, ki jo toženec prvič navaja v pritožbi, da je v skupnem gospodinjstvu šest oseb, toženec ne more uspeti. Z ničemer ne izkazuje, da naj bi tožnica imela partnerja, ki naj bi živel skupaj z njo v stanovanju, obisk tožničine sestre pa je bil občasen in kratkotrajen. Tudi stroška prehrane doma v višini 90 EUR, kar predstavlja 3,3 EUR na dan, ter 10 EUR iz naslova nakupa vitaminov in zdravil, sta po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odmerjena. Ne drži, da ima otrok v vrtcu tri tople obroke in dve malici na dan, pač pa zajtrk, kosilo in dve malici, otrok pa potrebuje tudi obrok(e) (topel ali hladen) v času, ko ni v vrtcu (popoldne, zvečer, med vikendom, počitnicami in prazniki). Ocena o mesečni oskrbnini javnega vrtca v povprečni višini 220 EUR temelji na dokaznih listinah. Cene oskrbnine so določene po tarifi in tako toženec s pavšalnim ugibanjem o nižji oskrbnini v znesku 150 EUR ne more uspeti. Tudi glede stroškov za nakup praškov, vseh higienskih in kozmetičnih pripomočkov in čistil (in za določeno obdobje tudi za nakup plenic) ter za frizerja, upoštevajoč, da ima A. A. težave s sicer milejšim atopičnim dermatitisom, in da je zaradi uporabe več oblačil v vrtcu več pranj, je odmera le-teh v višini 40 EUR ustrezna. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ocene stroškov za nakup obleke in obutve v znesku 50 EUR mesečno, saj je hčerka v obdobju hitre rasti, toženec pa je tudi sam potrdil, da mesečni izdatki lahko znašajo toliko. Stroški za nakup učnih pripomočkov, igrač, slikanic, stroški za razvedrilo (kot so obisk živalskega vrta, lutkovnih predstav in poleti kopališč) pa tudi za nakup opreme npr. za kolesarjenje, v višini 40 EUR mesečno so prav tako ustrezno ocenjeni. Trditve, da hčerka dobi veliko igrač podarjenih in da tako ti stroški ne nastajajo, so pavšalne, tudi sicer pa je ocena gornjih stroškov neodvisna od tega, kdo od preživninskih zavezancev je tovrstne potrebe mld. otroka v določenem obdobju zadovoljil. Utemeljeno je bil priznan tudi strošek plačila izvenvrtčevskih dejavnosti v višini 30 EUR mesečno. Čeprav hčerka glede na izpoved tožnice ob zaslišanju 25. 9. 2019 ni (več) obiskovala plavalnega tečaja in glasbene šole, je ti dejavnosti obiskovala v preteklem šolskem letu, zato je prvo sodišče, upoštevaje dosedanji izkazan strošek, ob tem, da gre za običajen in pričakovan izdatek dobro situiranih staršev za otroke podobne starosti, navedeno pravilno vključilo v sklop potrebnih mesečnih stroškov hčerke. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da je nemogoče, da so stroški A. A. odmerjeni „tako“ visoko, čeprav drži, da obstaja še ena preživninska obveznost pravdnih strank. Vprašanje, kolikšni so stroški druge hčerke B. B., ni predmet tega postopka, so pa lahko bistveno nižji že na račun plačila vrtca (drug otrok ima popust v javnem vrtcu) in uporabe oblek in obutev. Okoliščina, da odmerjeni stroški dosegajo znesek minimalne plače v Sloveniji, nima posebne teže. Odgovor na vprašanje, kolikšen del otrokovih potreb krije posamezen starš, je odvisen od njunih preživninskih zmožnosti.

17. Prvostopenjsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo preživninske zmožnosti zavezancev. Tožnica kot zdravnica onkologinja zasluži približno 2.000 EUR mesečno, toženec kot univ. dipl. elektroinženir-programer pa prejema 2.200-2.300 EUR, a to po neizpodbijani ugotovitvi prvega sodišča za polovični delovni čas. Tožnica prejema na 2 do 3 mesece na račun predavanj še 300 EUR kot tudi otroški dodatek. Slednjega, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (glej tč. 66 izpodbijane sodbe), pri izračunu nepokritih potreb otrok ne gre upoštevati, saj predstavlja dopolnilni prejemek, ki predstavlja pomoč za preživljanje (tudi toženec je za mld. A. A. prejemal v Nemčiji otroški dodatek do junija 2019 in to v višini okrog 190 EUR). Tožnica drugih dohodkov ne prejema, njene zmožnosti pridobivanja pa so okrnjene zaradi vsakodnevne skrbi (oskrbe) dveh majhnih otrok kljub pomoči sorodnice in zato ne dežura. Odplačuje pa tudi kredit za stanovanje, v katerem živi s hčerkama. S pritožbenimi navedbami, da zdravniki v Sloveniji zaslužijo bistveno več, sklicujoč se na članek nekega časnika, toženec ne more izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da so njene pridobitne zmožnosti ob dveh majhnih otrokih trenutno omejene.

18. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe, ki jih toženec podaja v pritožbi na 5-10 strani. Gre za prepis četrte pripravljalne vloge (list. št. 349), v kateri je obširno pojasnjeval svoje finančne razmere. Sodišče prve stopnje je njegove trditve v zvezi z nastajanjem lastnih stroškov (osebnih, stanovanjskih in v zvezi z izvrševanjem stikov) vključilo v presojo, kakšne so toženčeve preživninske zmožnosti, v okviru katerih se ne ugotavljajo zgolj dejanski dohodki in izdatki na drugi strani, pač pa realne pridobitne možnosti. V izpodbijani sodbi (tč. 57-64) je dovolj konkretno in natančno ugotovljeno, kakšne povprečne mesečne stroške ima toženec v Nemčiji (osebne in z bivanjem) in kakšne v zvezi z izvrševanjem stikov z mld. A. A., ko pride v Slovenijo. Presoja o tem je pravilna in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča. Pri tem velja izpostaviti, da po obrazloženih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec niti ne prihaja v Slovenijo redno, da bi se izvajali stiki, tudi tedaj, ko pride, pa se ti ne izvršujejo v dogovorjenem obsegu. Pritožbeno izpostavljanje številnih računov glede stroškov nastanitve, letalskih kart, opredeljevanje dodatnih stroškov v tem času (parkiranje, prevozi itd.), kot tudi stroškov s prevodi listin, s plačilom odvetnikov, tolmačev ter s pisno in telefonsko korespondenco s tožnico, tako ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje: da so toženčeve premoženjske in pridobitne zmožnosti take, da bo lahko kljub višjim stroškom nastanitve in letalskih kart ter nastajanju stanovanjskih stroškov v Nemčiji pokril (malo večji) del ugotovljenih mesečnih stroškov mld. hčerke A. A. (čeprav ima še eno preživninsko obveznost za dveletno B. B., ki je istočasno tudi preživninska obveznost tožnice). Dejstvo je, da toženčeve pridobitne zmožnosti iz zdravstvenih razlogov niso zmanjšane. Toženec je sam povedal, da je zdrav, tudi iz potrdil, ki jih je prilagal k predlogom za preložitev narokov, zdravstvene težave niso razvidne. Okoliščini, da je starejši človek in da bo šel čez nekaj let v pokoj, v tem trenutku nista odločilni. Toženec mesečno plačo prejema za polovični delovni čas zaposlitve, kar kaže, da lahko za polni delovni čas mesečno zasluži bistveno več. Tudi toženčev način življenja in življenjske navade, zlasti osebni izdatki, ki jih navaja, in po naravi niso nujno in neizogibno potrebni, kažejo na to, da ima toženec višje dohodke, kot jih sam priznava, ali vsaj take premoženjske možnosti, da mu omogočajo mesečno plačevanje preživnin in kritje lastnih izdatkov. Sicer pa velja poudariti, da ima obveznost plačila preživnine za mld. otroka prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami, zato si bo pač toženec moral prizadevati, da doseže dodaten dohodek, ki mu bo omogočal kriti višje osebne izdatke, ali pa te racionalizirati. Preživljanje otrok, dokler so mladoletni oziroma se po polnoletnosti redno šolajo, je primarna obveznost staršev. Zato pritožbenim navedbam, s katerimi tožnik prikazuje, da ima še višje mesečne izdatke iz naslova stroškov v zvezi z izvrševanjem stikov, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, ni mogoče pripisati odločilne teže. Neupoštevno je pritožbeno navajanje nekih bodočih negotovih in hipotetičnih stroškov, ki naj bi jih imel s stiki (ko bi bila A. A. pri njem v Nemčiji). Če bo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, bo te lahko toženec uveljavljal z ustreznim pravnim sredstvom.

19. Toženec izpodbija tudi razporeditev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca. Meni, da bi moral biti delež tožnice večji. Pritožbena graja ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je porazdelitev bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca (in tako plačilo preživnine v višini 330 EUR mesečno) glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mld. A. A., skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni (konec meseca) v trajanju ne več kot en teden (tudi sicer se ti redno in v dogovorjenem obsegu ne izvajajo). Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša, upoštevajoč tudi okoliščino, da toženec prejema primerljiv mesečni dohodek iz delovnega razmerja za krajši delovni čas od tožnice. Sodišče je tudi upoštevalo, da toženec živi in dela v Nemčiji, stike pa ima v Sloveniji, s čimer mu nastajajo večji stroški v zvezi z nastanitvijo in letalskimi kartami, ki po višini odstopajo od običajnih stroškov v zvezi s stiki, in je ravno zato, ob upoštevanju dejstva, da ima še preživninsko obveznost za B. B., ki je istočasno tudi preživninska obveznost tožnice, tožencu naložilo (le) 55 % preživninskega bremena. Da bi imel toženec poleg hčerk še kakšnega otroka, pred sodiščem prve stopnje ni trdil in izpovedoval, zato je nerazumljiva (tudi sicer neizkazana) v pritožbi prvič podana trditev, da ima še sina.12 Glede na pridobitne sposobnosti toženca, njegove mesečne dohodke in slog življenja ni bojazni, da s sodbo določene preživnine ne bi zmogel plačevati.

20. Neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot prispevek k preživljanju mld. A. A. nakup določenih stvari (igrač, pripomočkov, rojstnodnevno darilo) in zato znižati preživnino. Šlo je za posamezne nakupe (štirje), kar je ob odsotnosti dogovora med roditeljema šteti za darila, in darilo ob enem rojstnem dnevu. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne narekuje zmanjšanja preživninske obveznosti toženca.

21. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi toženca kot neutemeljeni zavrnilo in sklep ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker toženec s pritožbama ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške. Enako velja tudi za tožnico, saj je bila njena pritožba zavržena, z odgovorom na pritožbo pa ni v ničemer prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP, 413. člen ZPP).

1 Stiki naj bi potekali v času, ko bi toženec vsak mesec - vsak četrti teden v mesecu- prišel v Slovenijo in tu bival med 7 do 9 dni, po dogovoru z mamo otroka. Po dogovoru z materjo bi ti sprva potekali v prisotnosti matere, ko bi se stiki uvedli, bi potekali brez njene prisotnosti. Ko bi se otrok navadil na stike, pa bi pri tožencu lahko tudi prespal v ustrezno zagotovljenem stanovanju. Stiki bi načeloma potekali vsak dan. 2 Toženec niti ne trdi, da bi hčerka z njim, ko pride v Slovenijo, preživela ves čas njegovega bivanja tu, torej najmanj sedem polnih dni, zato ni mogoče govoriti, da otrok preživlja pomemben del časa z očetom, ki bi odločilno vplival na obseg potreb (stroškov bivanja, prehrane) otroka. 3 Ta se uporablja na podlagi 290. člena Družinskega zakonika - DZ. 4 Glej komentar k 138., 139. in 140 členu Družinskega zakonika, UL RS, 2009, kot tudi odločbe VSL IV Cp 1433/2020, IV Cp 2020/2018, VS RS II Ips 912/2008. 5 Z iztekom tega dne se vročitev šteje za opravljeno, ne pa z dnem 9. 12. 2019, ko je bilo pismo pooblaščenki puščeno v predalčniku. 6 Po četrtem odstavku 142. člena ZPP se šteje vročitev s fikcijo za opravljeno po poteku roka, torej na zadnji dan tega roka. Pomen teka in izteka oziroma posledic izteka roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP je treba iskati v povezavi s tistimi določbami zakona, ki urejajo tek rokov. ZPP to ureja v osmem poglavju prvega dela zakona. Te določbe povejo, da se rok izteče s pretekom zadnjega njegovega dneva in s pretekom tega nastopijo pravne posledice, ki jih določa zakon, kar pomeni, da se v primeru, če najkasneje petnajsti dan, odkar mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo po tretjem odstavku 142. člena ZPP, naslovnik ne dvigne sodne pošiljke, z iztekom tega dne vročitev šteje za opravljeno. Glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS s 14. 1. 2015 in odločbo VSL I Cp 1335/2017. 7 Glej 2., 6. in 102. člen ZPP in Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, UL RS, GV Založba, 2006, str. 419-420. 8 Sodišče pa je v okviru vodenja postopka na naroku upravičeno zavrnilo postavljanje vprašanj, ki za odločitev niso relevantna oziroma bistvena in o katerih je bila tožnica že predhodno zaslišana. 9 Zahteva je bila zavrnjena s sklepom predsednika sodišča Su 315/2019 z dne 7.6.2019 (list. št. 405) 10 Glede očitkov nepristranskosti sodnice v zahtevi za izločitev, v zvezi z dodeljevanjem zadev razpravljajoči sodnici, glede dejstva, da je sodnica sodila v osebni zadevi pooblaščenca toženca, da je sodnica zaradi ravnanja pooblaščenca, med drugim zaradi napačnega zapisa njenega priimka v vlogi, čeprav le-tega pooblaščenec pozna, preko Urada predsednika tukajšnjega sodišča, podala prijavo na ODZ, ne morejo predstavljati pritožbenega razloga po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že v zavrnitvi zahteve za izločitev (list. št. 405) pojasnjeno, je bila razpravljajoča sodnica v tej pravdi in v nepravdi II N 157/2019 postavljena v skladu s 156. členom Sodnega reda, na podlagi razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 12. 2018, tč. 14, poglavja III Načrt delitve zadev, ki se nanaša na Oddelek za družinsko sodstvo. Sodniki odločajo na podlagi izvedenih dokazov in v skladu z Ustavo RS in zakoni. Pri tem pa morajo, v skladu z Zakonom o sodniški službi in Kodeksom sodniške etike, ki določa standarde obnašanja in ravnanja pri izvrševanju sodniške funkcije, varovati neodvisnost in nepristranskost sojenja. Iz podatkov spisa kot tudi sodničine izjave ne izhaja, da bi sodnica zaradi navedenega prejudicirala zadevo v korist tožnice. Razvidno je, da je sodnica vodila postopek korektno in v skladu s pooblastili. 11 Sodišče odloča o preživnini glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave. 12 Pritožbeno sodišče sklepa, da je bila ta trditev (na dveh mestih v pritožbi) v pritožbo prenesena s kopiranjem trditev iz vloge v drugi zadevi.