Jedro

Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu za čas od 1. 1. 2015 dalje naložilo plačevanje 80,00 EUR preživnine za mladoletnega sina A. A. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev o določitvi preživnine se pritožuje toženec, ki v laični pritožbi poudarja, da ni biološki oče A. A., rojenega ... Izpostavlja, da je tožnico spoznal sedem mesecev pred rojstvom otroka, z njo pa ni živel v zakonski zvezi, niti je ni dobro poznal. Predlaga, da se z odločitvijo počaka oziroma, da se njegova obveznost plačevanja preživnine odloži, dokler ne bo očetovstvo dokazano z DNK analizo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Poudarja, da se je prvo sodišče pravilno oprlo na določilo 87. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), po katerem za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Za predmetni pravdni postopek je bistveno, da je toženec priznal očetovstvo mladoletnega A. A., kar je bilo tudi vpisano v matični register o rojstvu, ki predstavlja javno listino. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne, tožencu pa naloži povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo otroci in starši pravico ter dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločitve in je določbe 123., 129. in 129.a člena ZZZDR pravilno uporabilo. Po izvedenem dokaznem postopku je na eni strani ocenilo povprečne mesečne potrebe mladoletnega A. A., na drugi pa premoženjsko stanje in dohodke ter druge pridobitne zmožnosti tožnice in toženca. Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da je toženec dolžan k preživljanju A. A. prispevati 80,00 EUR mesečno. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno razlogovanje toženca, da ni A. A. biološki oče, zaenkrat ne more imeti želene teže. Skladno z določbo 87. člena ZZZDR, ki jo je prvo sodišče pravilno uporabilo, za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Po določilu 88. člena ZZZDR lahko oče prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki. Toženec je nedvomno priznal otroka za svojega, saj njegovo očetovstvo povsem jasno izhaja iz predloženega izpiska iz matičnega registra o rojstvu (priloga A2), ki ima značaj javne listine. Vse dokler ne bo s sodno odločbo – toženec je že vložil tožbo – ugotovljeno drugače, toženec velja za otrokovega očeta, kar pa posledično pomeni, da je dolžan prispevati k preživljanju mladoletnega A. A. 8. V pritožbenem postopku toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Kot ga je pravilno opozorilo že prvo sodišče, bo njegova obveznost lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega A. A. 9. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato stroške odgovora nosi sama (155. člen ZPP v zvezi 165. členom istega zakona).