Jedro

Izvedensko delo je avtorsko delo (12. tč. 2. odst. 5. čl. ZASP).

Dajatve od izvedencu priznanega plačila za opravljeno storitev se odvedejo ob upoštevanju določb 77. do 81. čl. Zakona o dohodnini.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado sodnemu izvedencu gradbene stroke S. J. za podano izvedensko mnenje v znesku 58.370,00 SIT in izreklo, da se od te nagrade plača 21,91 % družbenih prispevkov v znesku 12.788,00 SIT (skupaj bruto 71.158,00 SIT). Hkrati je toženi stranki naložilo še plačilo manjkajočega predujma v znesku 21.115,00 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo.

Po njenih navedbah ga izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (ki je po njenem mnenju povrh še v nasprotju z izrekom, saj je bil v tej zadevi postavljen izvedenec gradbene stroke in ne medicinske stroke), ker iz nje ni mogoče razbrati, po katerih materialnopravnih predpisih je sodišče obračunalo "družbene prispevke" po stopnji 21,91 %. V nadaljevanju obrazložitve pritožbe tožena stranka nato, kot sama navaja, natančneje komentira veljavno zakonodajo in njeno stališče glede predmetne zadeve - kar potem tudi v resnici stori v vseh po njenem mnenju možnih variantah na nadaljnjih štirih straneh obrazložitve svoje pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni (?), oziroma da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Če vidi tožena stranka morda procesno kršitev v zatrjevanem nasprotju med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo (v kateri je izvedenec, ki mu je sodišče odmerilo nagrado za opravljeno delo, označen kot izvedenec medicinske stroke), ji je treba odgovoriti, da očitanega nasprotja ni, saj je v izreku prvostopnega sklepa izvedenec le imenovan in to brez navedbe njegove stroke. Sploh pa je označbo izvedenčeve stroke kot "medicinske" v obrazložitvi sklepa (namesto gradbene) šteti le za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče kadarkoli popraviti (328. čl. v zvezi s 332. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ne glede na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki jo tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi prav tako očita, pa ta vendarle ni takšna, da bi onemogočala preizkus sicer materialnopravno povsem pravilne prvostopne odločitve. Sama nagrada (v znesku 58.370,00 SIT) je bila izvedencu gradbene stroke S. J. odmerjena v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev (Ur.l. RS, št. 61/97), na podlagi katerega je izvedenec tudi podal zahtevo za plačilo storitev, čeprav se sodišče prve stopnje na navedeni pravilnik v obrazložitvi sklepa izrecno ne sklicuje. Sicer pa tožena stranka v tem delu obrazloženo sploh ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje. Po drugi strani pa s toliko večjo vnemo izpodbija prvostopni sklep za znesek 12.788,00 SIT "družbenih prispevkov", ki se odvedejo od izvedencu priznane nagrade in ki so v končni fazi itak spet njen prihodek kot države Republike Slovenije. Vendar tudi to neutemeljeno.

Ob variantnih prikazovanjih možnih načinov obračunavanja dajatev od izvedencu pripadajoče nagrade v pritožbi je treba toženi stranki odgovoriti, da je izvedensko mnenje nedvomno avtorsko delo (12. tč.

drugega odst. 5. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, Ur.l. RS, št. 21/95) in so zato vsa drugačna stališča tožene stranke v njeni pritožbi že v izhodišču zgrešena. V pritožbi grajani odstotki, po katerih se glede na izrek prvostopnega sklepa obračunajo dajatve, je odraz pravilnega upoštevanja predpisanih normiranih stroškov ter vrste in stopnje davka, kot so opredeljeni v čl. 77 do 81 Zakona o dohodnini (Ur.l. RS, št. 71/93). Da predstavlja bruto znesek 121,914 % neto avtorskega honorarja, je posledica dejstva, da je treba bruto znesek najprej zmanjšati za 3,5 % provizije AAS, pri čemer se prostanek zmanjša za 40 % na račun normiranih stroškov, da se dobi davčna osnova (60 % bruto avtorskega honorarja), od katere se obračuna davek od dohodka iz avtorskih pravic po 25 %-ni stopnji, ki obenem predstavlja akontacijo dohodnine. Ker je torej izpodbijani sklep v celoti materialnopravno pravilen, je bilo treba pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 2. tč. 365. čl. ZPP zavrniti kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrditi.