Jedro

Ker je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že končan, kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč prenehalo, smisel sodnega varstva pa je zoper še trajajočo kršitev te pravice v upravnem sporu v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje odločanja sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka) je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala, da: sodišče ugotovi, da je v postopku, ki poteka pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelku v Slovenj Gradcu (delovni spor med tožnikom A.R. in toženo stranko Javnim komunalnim podjetjem L. d.o.o, zaradi prenehanja delavnega razmerja in s tem povezanega izplačila neizplačanih osebnih prejemkov za čas prenehanja delovnega razmerja), kršena njena ustavna pravica iz 23. člena Ustave RS, to je pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja; da ji je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati odškodnino zaradi kršitve navedene pravice, in sicer v znesku 45.000.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo; da ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške upravnega spora, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (1. točka izreka) prvostopno sodišče navaja, da je bila tožba v tem obravnavanem sporu vložena dne 17.12.2003, in sicer zoper Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, ki naj ne bi zagotavljalo sojenja v razumnem roku in zoper Republiko Slovenijo, ki naj bi bila odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Na podlagi spisne dokumentacije je prvostopno sodišče ugotovilo, da je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, v sporni zadevi že odločilo. Delna sodba z dne 26.1.1999 (o vrnitvi delavca na delo) je postala že pravnomočna, s svojo sodbo z dne 7.11.2002, pa je sodišče odločilo že tudi o izplačilu zaostalih plač in drugih prejemkov. Tako je zadeva pri navedenem sodišču v celoti že rešena. Navedena sodba z dne 7.11.2002, res še ni pravnomočna, ker je bila zoper njo vložena pritožba s strani tožeče stranke kot tudi s strani delavca, zato se sedaj zadeva v še ne pravnomočno rešenem delu (glede izplačila zaostalih prejemkov), nahaja na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Upoštevaje navedeno je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila. Zaradi tega tožeča stranka tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku proti drugotoženi stranki. Po presoji prvostopnega sodišča se sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku namreč zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pa pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožeča stranka ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristopno sodišče o zadevi ne odloči. Ko odloči, pa pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti, saj dejanja ni več in ga ni več mogoče preprečevati. Ker je tožbo zoper drugotoženo stranko zaradi njenega posega v ustavne pravice tožeče stranke zavrglo, pa po presoji prvostopnega sodišča tudi ni pogojev za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki je naperjen proti prvotoženi stranki, zato je bilo treba tudi tožbo zoper drugotoženo stranko zavreči. Vsebinska odločitev upravnega sodišča v določeni zadevi je glede na določbe ZUS (62. in 63. člen) predpogoj za odločanje o kakršnemkoli odškodninskem zahtevku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njenem mnenju je izpodbijani sklep napačen in nezakonit. Sklep nima obrazložitve glede zahtevka zoper prvotoženo stranko, zato ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na 26. člen Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za protipravno ravnanje sodišča je odgovorna Republika Slovenija. Da je takšno sklepanje pravilno izhaja tudi iz določb 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Ob uporabi 76. člena ZPP je mogoče zaključiti, da je za škodo, ki jo povzročijo sodišča, odgovorna Republika Slovenija. Ker je za povračilo škode odgovorna Republika Slovenija, je bila tožba pravilno vložena zoper Republiko Slovenijo. Ne strinja se z obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu, da dejanja ni več in ga zato ni mogoče preprečevati glede na to, da je drugotožena stranka o zahtevku že odločila. Kršitev zatrjevane ustavne pravice po njenem mnenju še vedno traja, čeprav je bilo o zadevi odločeno, saj so še vedno prisotne posledice sojenja v nerazumnem roku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka (Republika Slovenija) po svojem zakonitem zastopniku vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS (pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), ki naj bi ji nastala kot posledica nerazumno dolgega sodnega postopka v delovnem sporu, ki teče pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddeleku v Slovenj Gradcu in zahtevala, da se ji zaradi te kršitve plača odškodnina. Uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se zagotavlja v okviru upravnega spora po 2. odstavku 157. člena Ustave RS oziroma na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS. V upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče o nezakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 62. členu ZUS sme sodišče v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanj, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in odločiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito dejanje.

Iz izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi izhaja, kar potrjujejo listine v sodnem spisu, da je bilo v zadevi, zaradi katere je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi ugotovitve kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, že odločeno. Ker je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že končan, pa je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da v takšnem primeru kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč prenehalo, smisel sodnega varstva pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zoper še trajajočo kršitev te pravice v upravnem sporu v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje odločanja sodišča. Prvostopno sodišče je zavrglo tožbo tožeče stranke tudi v delu, ki se nanaša na njeno zahtevo za povrnitev odškodnine. Z odločitvijo prvostopnega sodišča in z razlogi za njegovo odločitev se pritožbeno sodišče strinja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ima po dosedanji sodni praksi, ki je sledila stališču Ustavnega sodišča, prizadeta oseba glede na veljavno zakonodajo v primeru, kadar je postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že končan, na voljo tožbo za plačilo škode na podlagi 26. člena Ustave RS. To pa pomeni, da o njej odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakon (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Z odločbo, št. št. U-I-65/05 z dne 29.9.2005, je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo neskladnost ZUS z Ustavo RS, ker ZUS glede na 2. odstavek 157. člena Ustave RS, ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje pa posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočile uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala, in je naložilo zakonodajalcu, naj v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZUS ali v drugem zakonu. Do takrat pa imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo, kot že navedeno, le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave RS.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.