Jedro

Kot revizijski razlog pa pridejo v poštev samo tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi stopnji, ki niso izključene v 1. tč. prvega odst. 385.čl. ZPP. Iz tega izhaja, da se v reviziji ni mogoče utemeljeno sklicevati na prvostopne kršitve določb postopka po prvem odst. 354.čl. ZPP, ki jih revident ni uveljavljal že v pritožbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice pri idealni osmini z.k. telesa II vl. št. 764 k.o. T. in pravice uporabe pri z.k. telesu I, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku na ugotovitev, da spada v zapuščino po pok. S. S. idealna polovica stanovanja v prvem nadstropju hiše M. ter polovica temu stanovanju pripadajoče garaže, in na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice do idealne četrtine na tem stanovanju in garaži v korist tožnice. Ugotovilo je, da sta tožnica in njen zdaj že pokojni mož z dovoljenjem tedanjih lastnikov hiše in na podlagi gradbenega dovoljenja nadzidala v hiši D., M. stanovanje v prvem nadstropju in s tem pridobila etažno lastnino na tem stanovanju. Toženka je sicer prispevala denarna sredstva, vendar ni vlagala v izgradnjo tega stanovanja. Mišljeno je bilo, da bo svoje prispevke obračunala, tudi glede na izgradnjo skupnih naprav. Morebitni toženkini zahtevki so zato obligacijske, ne pa stvarnopravne narave.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Potrdilo je vse prvostopne ugotovitve o tem, da gre za izgradnjo nove samostojne stanovanjske enote, pri kateri toženka nima stvarnopravnega deleža. Obrazložilo je tudi stališče, da je izrek prvostopne sodbe, s katerim je bilo ugodeno podrejenemu zahtevku, izvršljiv.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita šibko dokazno oceno, ki ji ni mogoče očitati le zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje pa je te pritožbene navedbe ocenilo kot nepomembne. Samo je ocenilo dokaze tako, da je ugotovilo, da toženka ni pričakovala deleža na nadzidanem stanovanju. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je vlagala v svojo hišo in ji še na misel ni prišlo, da bi to počela iz razloga, da bi tožnica in njen mož na tem stanovanju pridobila lastninsko pravico. Zato je S. S. tožbo umaknil. Opozarja, da ni nihče trdil, da bi ona denar darovala ali posodila. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst.390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kršitev določb postopka po 1. odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (drugi odst. 365.čl. ZPP). Teh kršitev v zvezi z zatrjevano pomanjkljivo oceno dokazov tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala, zato o njih sodišče druge stopnje ni moglo odločati. V zvezi s tem sodbi druge stopnje ni mogoče utemeljeno očitati nobenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot revizijski razlog pa pridejo v poštev samo tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi stopnji, ki niso izključene v 1. tč. prvega odst. 385.čl. ZPP. Iz tega izhaja, da se v reviziji ni mogoče utemeljeno sklicevati na prvostopne kršitve določb postopka po prvem odst. 354.čl. ZPP, ki jih revident ni uveljavljal že v pritožbi.

Ugotovitve, da sta tožnica in njen mož stanovanje zgradila zase, z dovoljenjem tedanjih lastnikov, na podlagi gradbenega dovoljenja in v soglasju s toženko in tožničinim sinom kot sedanjima zemljiškoknjižnima solastnikoma sporne nepremičnine, da je toženka prispevala denarna sredstva, vendar ne z namenom, da si pridobi solastniški delež na novem stanovanja, pač pa proti obračunu in da pomeni novo stanovanje samostojno stvar, na kateri je po pravilih o etažni lastnini mogoče samostojno lastninskopravno stanje, so dejanske narave. Kot take so za revizijsko sodišče podlaga za odločanje ter niso predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. ZPP). Te ugotovitve so dokazno podprte. Vse izhajajo iz izvedenih dokazov ter jih sodba druge stopnje le povzema po prvostopnih ugotovitvah. Ni točna revizijska trditev, da ima sodba druge stopnje samostojne dejanske ugotovitve, ki jih v sodbi prve stopnje ni. Vsi bistveni dejanski elementi so navedeni že v sodbi prve stopnje. Sodba druge stopnje jih sprejema in jih pravno ovrednoti. Vsebinsko pa sta obe sodbi skladni. Pri tem sodbi prve in druge stopnje toženki ne odrekata možnosti obračuna vloženih sredstev. Odločeno je le o stvarnopravnem zahtevku tožeče stranke, ne pa tudi o morebitnih toženkinih terjatvah obligacijske narave.

Umik tožbe S. S. brez odpovedi zahtevku nima ne v procesnem, ne v materialnopravnem smislu takih učinkov, kot jih zatrjuje toženka. O tem zahtevku glede na umik tožbe ni bilo razsojeno, zato je tožnica kot dedinja mogla postaviti zahtevek, o katerem je odločeno v tej pravdi. Kolikor pa tožena stranka opozarja na umik tožbe kot na okoliščino, ki lahko vpliva na oceno dokazov, s tem posega v dejansko stanje, o katerem revizijsko sodišče ne odloča. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.