Jedro

Pritrditi je sicer pritožniku, da je "potrošniški kredit" širok termin in da je pod tem možno razumeti marsikaj. Kljub temu pa je potrošniški kredit v skladu z določbo 5. člena Pravilnika lahko namenski ali nenamenski (gotovinski).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 310.635,40 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 210.675,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je ob povedanem nedopusten. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati njenih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

Ocena prvostopnega sodišča, da sta se pravdni stranki dogovorili za zavarovanje namenskih (potrošniških) kreditov, to je kreditov, za katere se zahteva predložitev ustrezne dokumentacije (predračuna, računa ...) in pri katerih se znesek ne nakazuje kreditojemalcu, ampak izstavitelju dokumenta direktno, ne pa tudi za zavarovanje nenamenskih, gotovinskih (potrošniških) kreditov, ki se izplačujejo na račun kreditojemalca, je pravilna. Prvostopno sodišče je takšno oceno pravilno gradilo v kontekstu razlage celotne zavarovalne pogodbe in pri tem izpostavilo tiste njene določbe, ki govorijo v prid razlagi, da zavarovanje krije le namenske potrošniške kredite (točka 1.č, 2. odstavka 4. člena; točka b 1.odstavka 6. člena; 7 alineja 2. odstavka 10. člena). Pri tem je pri vsebinski razlagi zavarovalne pogodbe upoštevalo tudi določbe in terminologijo Pravilnika o potrošniških posojilih prebivalstva (v nadaljevanju Pravilnik), ki razmejuje potrošniške kredite na tiste, katerih poraba je namenska na podlagi dokumentacije, ali nenamenska, brez predložitve dokumentacije (tako imenovani gotovinski krediti). Svojo oceno, da je sporna zavarovalna pogodba pokrivala zgolj namenske kredite, pa je oprlo tudi na skladni izpovedbi C. in K..

Pritrditi je sicer pritožniku, da je "potrošniški kredit" širok termin in da je pod tem možno razumeti marsikaj, na kar kaže že dikcija 2. člena Pravilnika po katerem banka odobrava posojila na podlagi dokumentacije za nakup potrošnih dobrin, plačilo storitev, obveznosti in dajatev, nakup trajnih potrošnih dobrin in drugih izdelkov za posebno rabo ter za druga vlaganja (adaptacije in tekoče vzdrževanje stanovanjskih enot, nakup in gradnja stanovanjskih enot, obnova denacionaliziranega premoženja ipd.). Kljub temu pa je potrošniški kredit v skladu z določbo 5. člena Pravilnika lahko namenski ali nenamenski (gotovinski). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da predložene listine nikjer ne navajajo namena, za katerega naj bi bil sporni kredit odobren.

Ugotovilo je, da je iz kopije bančnega nakazila z dne 17.8.1995 razvidno le, da je banka navedenega dne izplačala D.M. gotovinski kredit po pogodbi št. ... . Navedena pogodba pa ne navaja niti, da je bil D.M. odobren potrošniški kredit. Takšne ugotovitve prvostopnega sodišča niso v nasprotju s spisovno dokumentacijo, kot to trdi pritožnik. V dokaznem gradivu pa tudi ni kopije nakazila kreditnega zneska, iz katerega naj bi jasno izhajalo, kot to trdi pritožnik, da je bil znesek 359.000,00 SIT izplačan za namen potrošniškega kredita.

Trditev pritožnika, da je sodišče preuranjeno sklepalo o nenamenski porabi kredita, češ da ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z zaslišanjem kreditojemalke D.M. in ni opravilo poizvedb glede nakupa potrošnega blaga oziroma poizvedb glede vrste potrošnega blaga, ki je bilo kupljeno, niso upoštevne, saj z njimi posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, ker gre za spor majhne vrednosti, kot že rečeno, ni dopusten. Za kaj je bil dani kredit porabljen, pa ni sporno niti pravnoodločilno dejstvo glede na ugotovitev, da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da je bil D.M. dan namenski (potrošniški) kredit in ugotovitev, da zavarovalna pogodba krije le tovrstne kredite.

Sklicevanje pritožnika na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1543/99, ni odločilno, pa tudi sicer v navedeni zadevi ne gre za identično dejansko stanje, kot je obravnavano.

Prvostopno sodišče torej ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožnik, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.