Jedro

Zaradi temeljnega izhodišča ureditve instituta vračunanja daril o enakem obravnavanju zakonitih dedičev in zaradi okoliščin, v katerih so se dediči v prejšnjem zapuščinskem postopku odločali, ali bodo ta institut sploh uveljavljali, revizijsko sodišče zaključuje, da neuveljavljanje pravice zahtevati vračunanje daril sodedičem v prejšnjem zapuščinskem postopku ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so dediči po pokojnem J. M. st. prejeli darila, ki so za vsakega od njih po parcelnih in vložnih številkah ter skupni vrednosti opredeljena v tožbenem zahtevku, ter posledični zahtevek, da so toženci dolžni dopustiti vračunanje teh daril v njihov dedni delež pri dedovanju denacionaliziranega premoženja v zapuščinskem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru pod opr. št. D 14/94. Sodišče druge stopnje je tokrat zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta se postavili na stališče, da je tožbeni zahtevek neutemeljen glede na določbo 83. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; U.l. RS, št. 27/91-I in naslednji), saj bi vračunanje daril v novem zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja nedopustno poseglo v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemanju dosedanjega poteka postopka revizija navaja vsebino specialnih določb ZDen glede dedovanja denacionaliziranega premoženja, zlasti 80. in 81. člena, da se prejšnje dedne izjave, dednopravne pogodbe ali oporočna razpolaganja v razmerju do denacionaliziranega premoženja upoštevajo le ob posebnih izpolnjenih pogojih, sicer pa se uporabi Zakon o dedovanju (ZD; U.l. SRS, št. 15/76 - U.l. RS, št. 73/2004). V novem zapuščinskem postopku je torej treba upoštevati zahtevo za vračunanje daril zakonitim dedičem, saj je bilo v prejšnjem zapuščinskem postopku v letu 1948 odločeno o drugem premoženju, ki ni imelo nobene pravne povezave s sedaj vrnjenim premoženjem. O darilih v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo odločeno, saj tožnik v tistem času zanje sploh ni vedel. Revizija graja stališče obeh sodišč, da bi upoštevanje daril v zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja vplivalo na pravna razmerja, ki so nastala na podlagi prejšnjega pravnomočnega sklepa o dedovanju. Ker je tožnik v sedanjem zapuščinskem postopku zahtevo za vračunanje daril pravočasno uveljavljal (58. člen ZD), je treba upoštevati prvi odstavek 46. člena ZD o vračunanju daril v dedne deleže. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da je bilo pokojnemu J. M. st. z denacionalizacijsko odločbo vrnjeno premoženje, glede katerega teče zapuščinski postopek pod D 14/94 pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru. Zaradi spora med dediči (ki so vnuki denacionalizacijskega upravičenca) je bil zapuščinski postopek prekinjen, tožnik pa napoten na pravdo. V letu 1948 izvedeno dedovanje po istem zapustniku je bilo izvedeno delno na podlagi oporoke, delno pa na podlagi zakona in dednega dogovora. Tožnik v prejšnjem zapuščinskem postopku ni uveljavljal zahteve za vračunanje daril v dedne deleže sodedičev.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve, utemeljeno pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Z revizijo ni mogoče prvič uveljavljati relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 362. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; U.l. RS, št. 73/2007-UPB3). Procesnega očitka prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo navodil v razveljavitveni pritožbeni odločbi iz prvega pritožbenega sojenja, tožnik v pritožbi proti prvostopenjski sodbi iz drugega sojenja ni uveljavljal (primerjaj revizijske razloge iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). Takoimenovano protispisnost razlogov pritožbene odločbe pa revizija uveljavlja s prikazovanjem različnih razlogov pritožbenega sodišča v njegovih odločbah iz prvega in iz drugega pritožbenega sojenja, vendar razveljavitvena odločba pritožbenega sodišča iz prvega sojenja ni predmet revizijskega preizkusa, saj se z revizijo izpodbija pravnomočna pritožbena odločba iz drugega pritožbenega sojenja. Dejansko gre v tej zadevi le za spremembo pravnega stališča pritožbenega sodišča, to pa pritožbeno sodišče v novem pritožbenem sojenju lahko stori, ne da bi zaradi tega storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni revizija.

Načelno in tudi sicer nekonkretizirano pravno stališče obeh sodišč o nemožnosti uveljavljanja zahteve za vračunanje daril pri dedovanju denacionaliziranega premoženja zaradi omejitve iz 83. člena ZDen pa je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno zmotno. Načeloma namreč ni mogoče reči, da bi vračunanje daril v vsakem primeru v nasprotju z navedenim členom poseglo v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Določba 83. člena je ena od specialnih določb tega zakona, ki urejajo le določena vprašanja v zvezi z dedovanjem denacionaliziranega premoženja. Pri tej ureditvi je ZDen izhajal iz razlogov, da so bile po podržavljanju premoženja podane dedne izjave, sestavljene oporoke in sklenjene dednopravne pogodbe vsebinsko take, kot so bile, glede na obseg zapustnikovega premoženja po že izvedenem podržavljanju. Zato načeloma (če niso izpolnjeni predpisani pogoji) nimajo pravnega učinka na kasneje denacionalizirano premoženje. V času podržavljanja in tudi kasneje nihče ni računal z možnostjo, da bo čez več desetletij prišlo do denacionalizacije in vrnitve premoženja. V številnih primerih je obseg denacionaliziranega premoženja mnogo in tudi bistveno večji od premoženja, ki je bilo predmet prvega zapuščinskega postopka. Takšen obseg pa bi lahko pomembno vplival na drugačne dedne izjave, drugačna oporočna razpolaganja in tudi drugačne dednopravne pogodbe. To je bil razlog za specialno ureditev iz 80. in 81. člena ZDen, ki mu je pritrdilo tudi ustavno sodišče v kar nekaj svojih odločbah.

Vendar ZDen vprašanja vračunanja daril pri dedovanju denacionalizacijskega premoženja ni posebej uredil, zato je treba uporabiti določbe ZD. Ker tudi ta zakon navedenega vprašanja ne ureja posebej, je pri njegovem reševanju treba izhajati iz samega namena instituta vračunanja daril (kolacija) in v sodni praksi ter literaturi izoblikovanih stališč v podobnih primerih. Vračunanje daril in volil v dedni delež je urejeno v 46. do 58. členu ZD. Časovne omejitve za uveljavljanje take zahteve zakon ne določa. Zato se je v sodni praksi in literaturi oblikovalo stališče, da se lahko to pravico uveljavlja tudi po končanem zapuščinskem postopku vse do delitve zapuščine, saj gre za pravico, ki je atribut lastninske pravice in zato ne zastara.

Pri ureditvi instituta vračunanja daril in volil v dedni delež je ZD izhajal iz domneve, da zapustnik z darilom ali volilom ni želel preferirati posameznega dediča. Kadar se ugotovi drugačna volja zapustnika v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZD, se darilo upošteva, sicer pa ne. Zato zakon neodplačne naklonitve, ki jih je zapustnik napravil v korist zakonitih dedičev za življenja, in neodplačne naklonitve, ki jim gredo iz naslova dedovanja (kot volilo ali kot dediščina), obravnava kot celoto, iz katere gre vsakemu dediču tolikšen del, kolikršen mu pripada po zakonu glede na dedni red, v katerem posamezni dedič deduje. Tako se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede tega, kar so neodplačnega dobili od zapustnika. Za obravnavano zadevo revizijsko sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik sicer oporočni dedič, vendar ne tretja oseba, saj je bil kot zapustnikov vnuk in glede na materino smrt tudi zakoniti in dejanski dedič.

Obravnavani situaciji o dveh različnih sklopih zapustnikovega premoženja je podobna situacija iz 221. člena ZD, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde novo premoženje, ki tudi pripada zapuščini. Pri pozneje najdenem premoženju se je v sodni praksi in literaturi izoblikovalo stališče, da je treba v primeru odpovedi dedovanju ali sklenjenih dednopravnih dogovorov presojati pomen odpovedi ali dednopravnega dogovora glede na različen obseg premoženja, saj bi bila lahko vsebina dedne izjave ali dednopravnega dogovora drugačna, če bi se vedelo za celoten obseg zapuščine. Gre za razloge, ki so bili tudi podlaga za specialno ureditev dednih izjav, oporočnih razpolaganj in dednopravnih pogodb v razmerju do denacionaliziranega premoženja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so enaki razlogi pomembni tudi pri reševanju vprašanja o zahtevi za vračunanje daril v novem zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja. Dedičeva odločitev in izjava volje o uveljavljanju zahteve za vračunanje daril je bila v prejšnjem zapuščinskem postopku odvisna predvsem od takratnega obsega zapustnikovega premoženja, ki je bil velikokrat bistveno zmanjšan zaradi predhodnega podržavljanja, v času zapustnikove smrti in zapuščinskega postopka pa se praviloma ni računalo z možnostjo denacionalizacije. Tako kot je bila odločitev o na primer odpovedi dedovanju pogojena s takratnim obsegom zapuščine, je bila tudi odločitev o neuveljavljanju zahteve za vračunavanje daril pogojena z isto okoliščino. Obe ravnanji dediča, torej odločitev o dedni izjavi in tudi odločitev o zahtevi za vračunanje daril, pomenita razpolaganje dediča s svojim dednim upravičenjem, ki je bilo odvisno predvsem od obsega zapustnikovega premoženja.

Zaradi temeljnega izhodišča ureditve instituta vračunanja daril o enakem obravnavanju zakonitih dedičev in zaradi okoliščin, v katerih so se dediči v prejšnjem zapuščinskem postopku odločali, ali bodo ta institut sploh uveljavljali, revizijsko sodišče zaključuje, da neuveljavljanje pravice zahtevati vračunanje daril sodedičem v prejšnjem zapuščinskem postopku ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja.

Načelno izhodišče obeh sodišč, da zaradi 83. člena ZDen sploh ni mogoče zahtevati vračunanja daril v novem zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja, je torej materialnopravno zmotno. Vračunanje se lahko upošteva v razmerju do nove zapuščinske mase in tudi tako, da se ne poseže v pravna razmerja, ki so nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju oziroma se ob izpolnjenih drugih pogojih iz navedenega člena lahko poseže tudi v ta razmerja. Zaradi napačnega izhodišča v tej zadevi je zato izostala presoja drugih pravno pomembnih trditev tožnika, pa tudi pravno pomembnih ugovorov tožencev, na primer tistih v vlogi z dne 8.6.2006. Do vračunanja daril v dedni delež zakonitih dedičev ne pride samo na podlagi izrecne zahteve sodediča, ampak lahko tudi na drug način, na primer z vplivom daril na zapustnikovo odločitev, kateremu od dedičev in koliko bo zapustil z oporoko ali z njihovim vplivom na vsebino samega dednega dogovora, ki ga sklenejo dediči v zapuščinskem postopku. V tej zadevi sta se sodišči zmotno oprli samo na tožnikovo trditev, da zahteve za vračunanje daril v prejšnjem postopku ni uveljavljal, ker da zanje sploh ni vedel, prezrli pa ugovor tožencev, da so bila darila upoštevana že v sami oporoki zapustnika, ki je bila vsebinsko taka, kot je bila, prav zaradi upoštevanja zapustnikovih razpolaganj z darilnimi in izročilnimi pogodbami, torej zaradi upoštevanja daril drugim dedičem. Toženci so trdili, da naj bi zapustnik zaradi prejšnjih razpolaganj tožniku z oporoko kot svojemu vnuku po prej umrli hčerki naklonil največ premoženja, ki je ostalo po nacionalizaciji in po pogodbenih naklonitvah ostalim potomcem. Toženci so še trdili, da so bila darila upoštevana tudi ob sklepanju dednega dogovora v samem zapuščinskem postopku ter da vsi obdarjenci niti niso bili zakoniti dediči. Če in kolikor so bila darila, ki so bila dana zakonitim dedičem, upoštevana v prejšnjem zapuščinskem postopku, jih v sedanjem zapuščinskem postopku seveda ni mogoče upoštevati.

Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožnikovi reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je oprlo na tretji odstavek 165. člena ZPP.