Jedro

Zakonca solidarno odgovarjata za obveznost iz skupnega premoženja. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Navedeno tako velja tudi za primere terjatev, ki izvirajo iz skupnega premoženja zakoncev, zato zakonca nista nujna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 210,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo terjatev tožeče stranke v višini 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2006 dalje do plačila in terjatev tožene stranke v višini 19,27 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 12. 7. 2006 ter navedeni terjatvi pravdnih strank pobotalo. Nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke na plačilo 32,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2006 dalje, na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19,27 EUR za čas od 13. 7. 2006 do 4. 4. 2007 in na plačilo zneska 3.672,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2006 dalje do plačila, ne obstojijo. Odločilo je še, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0876 I 1686/2007 z dne 23. 3. 2007 ostane v veljavi v 1.točki izreka glede zneska 2.067,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2006 dalje do plačila in v celoti v 3.točki izreka, v presežku (to je glede plačila zneska 19,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2006 dalje do plačila) pa se navedeni sklep o izvršbi v 1.točki izreka razveljavi in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 326,27 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka.

Tožena stranka se po svoji pooblaščenki pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v celoti in vrne zadevo v ponovno sojenje; da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti razveljavi izdani sklep o izvršbi tudi v 1. in 3. točki in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov tožene stranke, tako prvostopne kot pritožbene; ali pa da pritožbi ugodi in ugotovi v pobot uveljavljeno terjatev tožene stranke z ustrezno stroškovno posledico. Pritožnik glede odločitve o tožbenemu zahtevku tožeče stranke navaja, da je sodišče, s tem ko je zavrnilo ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, prekršilo materialno pravo. Oprlo se je le na 1. odstavek 395. člena OZ, prezrlo pa v sodni praksi že ustaljeno materialnopravno interpretacijo določbe 2. odstavka 56. člena ZZZDR, ki v primeru, ko gre za terjatev upnika zoper obveznosti, ki izvirajo dejansko iz skupnega premoženja zakonskih partnerjev, vztraja pri nujnem sosporništvu, kar pomeni, da sta le oba zakonca skupaj prava stranka in s tem materialnopravno oba skupaj pasivno legitimirana. Gre za dolgove iz skupnega gospodinjstva in je v takšnih primerih spor mogoče rešiti le zoper oba zakonca, kar pomeni, da gre za nujno sosporništvo, kot to določa 201. člen ZPP. To pa nadalje pomeni, da je sodišče prekršilo tudi procesno določbo in je poleg zmotne uporabe materialnega prava podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je tako iz navedenih razlogov sodba nepravilna in nezakonita. Glede odločitve o pobotnem ugovoru toženec navaja, da je sodišče nenatančno povzemalo trditve toženca, ki je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjeval, da je odvetnik, ki dela ob vikendih v svoji delovni sobi v hiši kjer živi in sicer vsako nedeljo po 8 ur. Opisal je, da je bilo tedaj tako vroče, da v sobi ni bilo mogoče delati, ker okna niso bila nameščena zaradi zamude tožeče stranke. S tem pa je trdil, da je bila v hiši le ena delovna soba primerna za odvetniško delo, razen tega pa je tudi jasno, da ob nedeljah ne more hoditi v pisarno, saj gre za nedeljo in mora biti v stiku z družino iz čustvenih in vzgojnih razlogov. Če pa bi bil toženec zaslišan, bi še natančneje opisal te okoliščine in bi navedel še detajle, kaj vse ima v svoji delovni sobi – računalnik, faks, skener, fotokopirni stroj, delovno mizo itd. in je razumljivo, da take opreme ne more prestaviti v drug prostor že zgolj iz tehničnih razlogov, razen tega pa druge prostore zasedajo ostali trije družinski člani. Ker je sodišče spregledalo opisano trditveno podlago oziroma jo je neupravičeno štelo za nezadostno, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter mu kršilo pravico do izjave po 22. členu Ustave RS. Sodišče je tudi neupravičeno zaključilo, da ni prerekal trditev tožeče stranke o tem, da bi lahko delal tudi v drugem delu hiše ali celo v pisarni, saj je v ugovoru in tudi prvi pripravljalni vlogi pojasnil že zgoraj navedene razloge. To pomeni, da je šlo za sporna pravno odločilna dejstva, ki jih sodišče ni ugotavljalo, pa bi jih moralo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odstavka 339. člena ZPP. Procesno kot materialno pravno trditveno in dokazno breme glede trditev o zmanjševanju škode, torej o deljeni odgovornosti toženca za nastalo mu škodo, je na strani tožeče stranke, ki pa ni zadosti konkretizirala, kako bi tožena stranka lahko zmanjševala škodo. To pa pomeni, da je sodišče zmotno uporabilo pravilo dokaznega bremena, kar pomeni nadaljnjo procesno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je podan tudi zato, ker je sodišče štelo izgubljeni dobiček za nedokazan. V ustaljeni sodni praksi je v takšnih primerih izgubljeni dobiček pravno priznana škoda, poleg tega pa zadostuje nižji dokazni standard-zadostna stopnja verjetnosti izkazanosti tovrstne škode, torej več kot 50% in nikakor ne gotovost, kot to napačno izhaja iz izpodbijane sodbe. Gre torej za verjetnostno sklepanje na podlagi podatkov o toženčevih konkretnih možnostih za zaslužek pred škodnim dogodkom, ob upoštevanju stanja v obdobju, ko odvetniškega dela ni mogel opravljati. Toženec je že v ugovoru pojasnil višino škode, ki jo je utemeljeval na podlagi Odvetniške tarife in sicer 50 točk za vsake začete ½ ure nemožnosti dela v svoji delovni sobi. Toženec zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni da pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna in zakonita ter ustrezno obrazložena. V odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe in pojasnjuje, zakaj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Z dokazno oceno, ki je celovita, logična in življenjsko sprejemljiva, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi.

V zvezi z ugovorom pomanjkanja pasivne legitimacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni ugovor pritožnika neutemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da so tako ponudba oziroma predračun št. 41437 (priloga A5) kot vsi računi tožeče stranke in potrditev naročila št. 104124 (priloga A33) izdani izključno na ime tožene stranke, tako, da je že iz tega razloga mogoče ugovor pasivne legitimacije zavrniti, saj tožeča stranka lahko uveljavlja svojo terjatev le od tiste stranke, s katero je v pogodbeni zavezi. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZZZDR sicer res v 2. odstavku 56. člena določa, da zakonca solidarno odgovarjata za obveznost iz skupnega premoženja, vendar pa v skladu s 1. odstavkom 395. člena OZ vsak dolžnik take obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (tako tudi VS RS v odločbi opr. št. II Ips 410/2000 z dne 22.2.2001). Navedeno tako velja tudi za primere terjatev, ki izvirajo iz skupnega premoženja zakoncev, zato zakonca, torej tožena stranka in njegova zakonska partnerica, nista nujna sospornika.

Glede pritožbenih trditev, da je sodišče spregledalo trditveno podlago oziroma je neupravičeno štelo za nezadostno trditveno podlago glede nemožnosti izvajanja dela v delovni sobi v hiši tožene stranke na naslovu N. ter da je s tem, ko toženca ni zaslišalo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, drugostopno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Stranka načeloma ima pravico do izvedbe dokaza, ki pa ni absolutna. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, kar mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru to tudi storilo s tem ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem toženca z obrazložitvijo, da na odločitev sodišča izvedeni dokaz ne bi mogel vplivati. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Toženčeva izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP). Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago in je vezano le na to (7. člen ZPP). Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem toženca nepopolno ugotovilo dejansko stanje, so tako neutemeljeni.

Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče neupravičeno zaključilo, da toženec ni prerekal trditev tožeče stranke o tem, da bi lahko delal tudi v drugem delu svoje hiše ali v pisarni ter da je šlo vendarle za sporna pravno odločilna dejstva, ki bi jih moralo sodišče ugotavljati, pa jih ni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala očitke tožeče stranke, prav tako ni navedla oziroma pojasnila kakšne ukrepe za preprečitev škode je sprejela, kot tudi ni zatrjevala zakaj svojega dela ni bilo mogoče izvajati nikjer drugje. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu in posledično sodišče ni moglo presojati, ali je res podana vzročna zveza med ravnanjem tožeče stranke in nastankom zatrjevane škode v obliki izgubljenega zaslužka.

Ob upoštevanju takšnih izhodišč pa je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba o zmotno uporabljenem dokaznem bremenu glede trditev o zmanjševanju škode, saj je trditveno breme v zgoraj navedeni smeri, torej v smeri vzpostavljanja odškodninske odgovornosti tožeče stranke, glede vseh prvin odškodninskega primera (z izjemo krivde), dokazno breme na strani oškodovanca, torej v predmetni zadevi na strani tožene stranke.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je štelo izgubljeni dobiček za nedokazan ter pri tem pritožnik še navaja, da je izgubljeni dobiček razumljivo utemeljeval na podlagi Odvetniške tarife in tako zadostil dokaznemu in trditvenemu bremenu. Nastanek škode je ena izmed splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 168. člena OZ). Dokazno breme o nastanku škode in o njeni višini je na strani oškodovane stranke (212. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka škodo uveljavljala zgolj v povsem pavšalnem znesku in sicer 50 točk za vsake začete pol ure, kar za 10 nedelj po 8 ur na dan, ob upoštevanju vrednosti točke, to je tedanjih 110,00 SIT, znaša 3.672,17 EUR. O zaslužku tožene stranke, ki bi ga dosegla ob normalnem teku stvari, je mogoče sklepati na podlagi podatkov o doseganju njenega zaslužka v preteklosti, torej v obdobju pred škodnim dogodkom ali pa na podlagi sprejetih in neizvršenih naročil. Tožena stranka pa z ničimer ni izkazala zatrjevanega zaslužka in tudi ni ponudila nobenega dokaza s katerim bi utemeljila svoje navedbe, na primer ni navedla v katerih zadevah v spornem obdobju ni mogla opravljati odvetniškega dela in kakšna je vrednost teh opravil, ki bi ga lahko obračunala strankam v teh zadevah, če bi bilo tedaj opravljeno. Ker tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, obstoja svoje odškodninske terjatve ni izkazala.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena), je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške. Na podlagi istega zakonskega določila je dolžan povrniti tožeči stranki stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Po presoji pritožbenega sodišča so bili ti stroški potrebni za pritožben postopek, zato jih je toženec dolžan povrniti in sicer 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni št. 21 ( Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 67/2003), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,13 EUR z upoštevanjem 20% DDV 206,56 EUR, nadalje je sodišče tožeči stranki priznalo še 2% materialne stroške v znesku 4,13 EUR, kar vse skupaj znese 210,69 EUR.