Jedro

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko.

Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj.

Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja.

Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave.

Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Izrek

I.Izpodbijana sodba se v odločbi o krivdi spremeni tako, da se v četrti vrstici opisa dejanja izpusti besedilo "in najmanj desetkrat" ter v peti vrstici izpusti beseda "najmanj".

II.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen treh let in dveh mesecev zapora. Oškodovanko B. B. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena in po prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo o stroških kazenskega postopka.

2.Zoper sodbo sta bili vloženi pritožbi:

-zagovornikov zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožniki so pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti vseh očitkov po obtožnici, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred "drugi sodni senat" (čeprav je postopek v tej zadevi potekal pred sodnico posameznico);

-državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožnik je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu izreče daljšo zaporno kazen, tj. v skladu s podanim predlogom tožilstva na zadnji glavni obravnavi, v preostalem delu pa naj potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča in jo ohrani v nespremenjeni obliki.

3.Pritožbi nista utemeljeni, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči uradoma.

H kršitvi kazenskega zakona:

4.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe (tudi po posegu višjega sodišča zaradi kršitve prepovedi reformatio in peius, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ne vsebuje konkretiziranih zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je spolna dejanja z osebo, ki še ni bila stara petnajst let ter mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, storil z zlorabo svojega položaja (kot očim), saj je bila oškodovanka v obdobju izvrševanja kaznivega dejanja njegova pastorka, s katero je živel v skupnem gospodinjstvu, tj. v stanovanjih na naslovih ..., kjer je tudi izvrševal kaznivo dejanje. Iz na ta način koncipiranega opisa dejanja dovolj določno izhaja obtoženčev položaj kot "druge osebe", torej kot moža oškodovankine matere, ki ga je bil zlorabil za izvrševanje kaznivega dejanja.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 9 in 38) je prav tako jasno razvidno, da je bil obtoženec z oškodovanko tesno družinsko povezan, pri čemer mu je bila kot pastorka v gospodinjstvu podrejena, na več mestih sodbe pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo, da je obtoženec svoj položaj izkoriščal za spolne napade na pastorko takrat, ko sta bila sama bodisi v stanovanju bodisi v katerem od prostorov (sob), pri čemer je bil v stanovanju kvečjemu še kdo od drugih mladoletnih otrok, nikdar pa mati oškodovanke in hkrati žena obtoženca. Nedvomno je bila tudi oškodovanka tedaj obtožencu kot edinemu polnoletnemu zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo.

Že iz opisa dejanja izhaja jasna opredelitev razmerja nadrejenosti oziroma podrejenosti med obtožencem in oškodovanko, prav tako so v opisu substancirana spolna dejanja, ki jih je obtoženec izvrševal v posledici zlorabe svojega položaja, vse navedeno pa je izčrpno pojasnjeno tudi v razlogih izpodbijane sodbe. V tem pogledu kršitev kazenskega zakona ni podana.

5.Obtožencu se očita, da je (ob upoštevanju v nadaljevanju obrazloženih korekcij pritožbenega sodišča zaradi kršitve prepovedi reformatio in peius) v dveletnem časovnem obdobju oškodovanko večkrat otipaval po golih prsih, jo preko oblačil otipaval po mednožju, jo z obljubami, da bo dobila denar, nagovarjal, naj se sleče in naj se ga dotika ter naj mu dovoli, da se je on dotika, govoril pa ji je tudi, kako bi bilo z njo v postelji. Pritožbi ni moč pritrditi, da navedena izvršitvena ravnanja ne ustrezajo pojmu "spolnega dejanja" kot zakonskega znaka kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ampak kvečjemu pojmu "prizadetosti spolne nedotakljivosti" v smislu privilegirane oblike tega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. Vrhovno sodišče

je ločnico med pravno opredelitvijo po tretjem (enako prvem in drugem) ter četrtem odstavku že večkrat prepoznalo v fizičnem kontaktu (stiku) med storilcem in oškodovanko, torej v dotikanju dveh teles ali delov teles. Že pri obtoženčevem otipavanju oškodovanke po golih prsih gre nedvomno za telesne stike, pri čemer je fizični stik dovolj določno opisan že s terminom "otipavanje" in nadaljnja konkretizacija izvedbenega posega v gole prsi oškodovanke za sklepčnost opisa ni potrebna. Vrhovno sodišče je prav tako že judiciralo, da tudi otipavanje "le" z rokami in "le" preko oblačil po intimnih delih telesa (kar spolovilo par excellence pač je, dotikanje spolovila pa je obenem ena od najbolj značilnih spolnih manifestacij) ustreza zakonskemu znaku "spolnega dejanja" kot odražanja zadovoljevanja storilčevega seksualnega nagona na telesu oškodovanca. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženec z otipavanji oškodovanke po prsih in spolovilu prenehal le zaradi oškodovankinega upiranja in iztrganja iz njegovega prijema, zato ni nobene podlage za pritožbeni zaključek, češ da ni šlo za dalj časa trajajoče fizične stike ter posledično ne za "spolna dejanja", zlasti ob dejstvu, da so se spolni napadi obtoženca na pastorko ponavljali večkrat. Nikakor ne gre za tako bežne, rahle in površne telesne stike, kot bi bilo razumeti pritožbo, temveč za vztrajno izražanje spolne sle odraslega obtoženca na telesu otroka, ki je oškodovanko, kot je izpovedala, vsakič ponižalo. Opisala je neprijetna občutja, gnus (do same sebe), strah, občutke manjvrednosti in nesamozavesti, o psihičnih posledicah pri oškodovanki pa so se izrekle številne priče ter ne nazadnje tudi izvedenka kliničnopsihološke stroke C. C. Opis izvršitvenih ravnanj v izreku izpodbijane sodbe ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, takemu stališču pa razlogi pritožbeno izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča v ničemer ne nasprotujejo.

6.Nagovarjanje oškodovanke k slačenju in dotikanju obtoženca oziroma dopustitvi dotikanja na svojem telesu (ob istočasnih obljubah, da bo dobila denar) in izjave, kako bi bilo z oškodovanko v postelji, res ne predstavljajo manifestacije fizičnega stika ter uresničitve "spolnih dejanj" med obtožencem in oškodovanko, pri čemer bi ta ravnanja, tj. če bi obstajala sama zase, lahko pravno opredelili v kontekstu prizadetosti spolne nedotakljivosti oškodovanke v zvezi s četrtim odstavkom 173. člena KZ-1. Ker pa je obtoženec, kot že obrazloženo zgoraj, izvrševal tudi spolna dejanja, ni nobenega dvoma, da je njegova ravnanja treba pravno opredeliti po težji (kvalificirani) obliki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, spremljajoče verbalne izraze s spolno konotacijo pa šteti za dopolnjujočo vsebino siceršnjega spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpostavljeno verbalno nagovarjanje oškodovanke ni bilo spolno motivirano, saj imata tako slačenje kot (vzajemno) dotikanje teles očiten seksualni pomen. Glede izjav, "kako bi bilo z njo v postelji", pa je oškodovanka v preiskavi izpovedala, da je obtoženec te besede govoril v povezavi s ponujanjem denarja, če si sleče majčko in če se mu usede na kolena, ter na glavni obravnavi, da ji je večkrat govoril, kaj bi on njej počel takrat, ko bi bila skupaj v postelji. Res oškodovanka med zaslišanji ni želela govoriti o obtoženčevih "perverzijah", ki ji jih je izjavljal, docela dovolj prezentno pa je, da gre tudi pri tem delu krivdoreka za očitek verbalnega nakazovanja spolnih odnosov in ne za kakšne druge pomene skupnega nahajanja "v postelji". Zato ni nobenih razlogov za izpustitev tega dela kazenskopravnega očitka iz opisa kaznivega dejanja. Upoštevajoč celoten modus operandi obtoženca ni pomislekov v spolno konotiranost izjav v smeri "postelje", pri čemer pa niti ni odločilno, ali je obtoženec fantaziral o posteljnih aktivnostih z oškodovanko ob (istočasnem) izvrševanju drugih spolno konotiranih aktov ali "samostojno". V obeh primerih gre za ravnanje, usmerjeno k prizadetosti spolne nedotakljivosti oškodovanke, ki pa je, kot pojasnjeno, zajeto v pravni opredelitvi obtoženčevih ravnanj po tretjem odstavku 173. člena KZ-1.

7.V točki 16 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje (pri oceni oškodovankine verodostojnosti) zapisalo, da je oškodovanka (tudi) glede očitka govorjenja, kako bi bilo z njo v postelji, izpovedovala enako in konsistentno. Med temi pritožbeno izpostavljenimi razlogi sodbe in izpostavljenim delom opisa dejanja v izreku ni zaznati nobenega vsebinskega nasprotja ter ne drži, da se prvo sodišče glede tega dela očitka ni v zadostni meri opredelilo.

Glede kršitve prepovedi reformatio in peius:

8.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je s sodbo prekršilo 385. člen ZKP, ki določa, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obtoženca glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije ob tem, ko je vložena pritožba le v obtoženčevo korist. Če je bila prejšnja sodba razveljavljena, je na prepoved, predpisano v 385. členu ZKP, prvo sodišče vezano tudi pri izrekanju nove sodbe (četrti odstavek 397. člena ZKP). V teoriji in utrjeni sodni praksi velja, da se t. i. prepoved spremembe na slabše ne nanaša striktno le na pravno opredelitev kaznivega dejanja ter na odločbo o kazenski sankciji, pač pa je v vnovičnem sojenju po razveljavitvi predhodne sodbe sodišče vezano tudi na (z razveljavljeno sodbo) ugotovljeno dejansko stanje, kar pomeni, da dejanski zaključki nove sodbe za obtoženca ne smejo biti strožji. Prepoved reformatio in peius preprečuje situacijo, ko bi obtoženec, ki je bil zoper sodbo vložil pritožbo, v ponovljenem sojenju prišel v slabši procesni položaj, kot če se niti ne bi pritožil, ter (lahko) pomeni svojevrsten odstop od uresničitve načela (materialne) resnice.

9.V aplikaciji na stanje stvari v predmetni zadevi je treba ugotoviti, da je bil s sodbo z dne 29. 1. 2018 obtoženec spoznan za krivega, da je v času najmanj od meseca avgusta leta 2009 do 3. 8. 2011 z zlorabo svojega položaja (med drugim) večkrat otipaval po golih prsih in preko oblačil po mednožju svojo pastorko. Zoper sodbo sta se pritožila obtožčeva zagovornica in državni tožilec, vendar pa je slednji v pritožbi z dne 12. 7. 2018 izpodbijal le odločbo o kazenski sankciji ter ni napadel krivdoreka sodbe v luči zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Celo predlagal je (list. št. 367), naj sodišče druge stopnje obtožencu izreče daljšo zaporno kazen, v preostalem delu pa naj potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča in jo ohrani v nespremenjeni obliki. V tem primeru je šteti, torej četudi je tožilec problematiziral odločbo o kazni, da je bila pritožba, kar se tiče dejanskega stanja in obsega kazenskopravnega očitka, vložena zgolj v obtoženčevo korist ter sta bila tako sodišče kot navsezadnje tudi državno tožilstvo v ponovljenem sojenju (ko je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 8. 3. 2019 sodbo razveljavilo že ob ugoditvi pritožbi zagovornice, o pritožbi tožilca pa niti ni odločalo) vezana s krivdorekom razveljavljene sodbe. Kljub temu je državni tožilec na glavni obravnavi 5. 6. 2024 (list. št. 483) obtožnico modificiral na način: da je začetek izvrševanja kaznivega dejanja opredelil kakor "najmanj od začetka meseca avgusta 2009"; da je očitek večkratnega otipavanja nadomestil z očitkom "večkrat in najmanj desetkrat" ter da je očitek otipavanja po mednožju preko oblačil nadomestil z očitkom "najmanj preko oblačil".

10.Medtem ko je časovna opredelitev "najmanj od meseca avgusta leta 2009" po smislu identična dikciji "najmanj od začetka meseca avgusta 2009", pa sta obe preostali modifikaciji, povzeti v krivdorek izpodbijane sodbe, obtožencu v škodo. "Večkratno" otipavanje lahko namreč po vsebini pomeni tudi otipavanje najmanj trikrat (ali več), zato očitek najmanj desetkratnega otipavanja učinkuje v breme obtoženca. Očitek otipavanja po mednožju "najmanj" preko oblačil pa implicira tudi možnost otipavanja pod oblačili oziroma spodnjim perilom, torej po golem spolovilu, kar je intenzivnejši kazenskopravni očitek, ki je bil kot tak izpuščen iz opisa kaznivega dejanja že po razveljavljeni sodbi oziroma nadomeščen z očitkom otipavanja (izključno) "preko oblačil". S tem, ko je sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane sodbe vendarle povzelo oba očitka, ki nasprotujeta prepovedi iz 385. člena in četrtega odstavka 397. člena ZKP, je sodbo obremenilo z že omenjeno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki je absolutne narave. V takem procesnem položaju sme sodišče druge stopnje glede na stanje stvari tudi v primeru kršitve iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijano sodbo (v dani situaciji po uradni dolžnosti) ustrezno spremeniti, s čimer odpravi ugotovljeno postopkovno kršitev (prvi odstavek 394. člena ZKP). V tej posledici je pritožbeno sodišče, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe, izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je krivdorek reduciralo z abstrahiranjem očitka "najmanj desetkratnega" otipavanja (po golih prsih in mednožju) ter z abstrahiranjem očitka otipavanja po spolovilu "najmanj" preko oblačil. S takim izhodiščem, torej očitkom večkratnega otipavanja, vključno z otipavanjem po mednožju (le) preko oblačil, je pritožbeno sodišče pristopilo k presoji sodbeno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v dokazno oceno prvega sodišča ni pomislekov, seveda z ustrezno korekcijo ob reduciranju kazenskopravnega očitka obtožencu.

K dejanskemu stanju in v zvezi s tem zatrjevanim kršitvam določb kazenskega postopka:

11.Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter je prepričljivo argumentiralo dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov v njihovi medsebojni povezanosti. Za svojo odločitev je podalo razumne, jasne ter skladne razloge, ki jim pritožniki neutemeljeno nasprotujejo, kot sledi. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je prvo sodišče glede odločilnih dejstev upravičeno sledilo za obtoženca obremenilnim izjavam oškodovanke in dokazom, ki potrjujejo oškodovankino naracijo, ni pa poklonilo vere zagovoru obtoženca in dokazom (izpovedbi priče G. G.), ki so obtoženca skušali razbremenjevati. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče zagovornih navedb ni prezrlo, pač pa zanikanju kaznivega dejanja ni verjelo, kar je nekaj povsem drugega. Prav tako je iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče odločbo sprejelo ob upoštevanju imperativa iz drugega odstavka 3. člen ZKP, torej na stopnji prepričanja o krivdi obtoženca oziroma na ravni gotovosti v dokazanost kazenskopravnega očitka. Na ta način je neoporečno obrazložilo sprejeto dokazno oceno, zato se pritožbena izvajanja, ki strukturi utemeljenosti izpodbijane sodbe na več mestih smiselno očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (npr. nejasnost, nepopolnost, kontradiktornost, protispisnost ...), pokažejo kot le (neutemeljeno) nasprotovanje dognanemu dejanskemu stanju, tj. zgolj pod videzom uveljavljanja bistvenih postopkovnih kršitev. Kolikor se višje sodišče v nadaljevanju ne opredeljuje do izrecnih in konkretiziranih pritožbenih trditev, se v izogib podvajanju na razlogovanje izpodbijane sodbe v celoti sklicuje.

12.Naloga sodišča (prve stopnje) je, da odloči o (ne)utemeljenosti očitkov obtožnice, nič več in nič manj kot to. Če obtožbo prekorači ali če predmeta obtožbe ne reši popolnoma, zagreši bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 9. in 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče nima in ne more imeti vpliva na organ pregona (državno tožilstvo) pri oblikovanju obtožnega akta, ki uokvirja predmet spora v kazenskem postopku. Zato je razpravljanje in ugibanje pritožbe o motivih ter razlogih za odločitve tožilstva v tem postopku brez pomena. Odločilna dejstva so (le) tista, ki so predmet kazenskopravnega očitka v krivdoreku sodne odločbe, v zvezi s temi dejstvi pa se uresničujeta pravici do obrambe in do učinkovitega pravnega sredstva. Zlasti brez temelja je sklepanje, da odsotnost vseh očitkov, ki jih je oškodovanka uperila zoper obtoženca, v obtožnici ter (v logični posledici) v izreku sodbe kaže na to, da tako državno tožilstvo kot sodišče oškodovanki glede česar koli ne verjameta. Kaj naj bi pomenilo "večkratno 'krčenje' obtožnice" ali "očitno skrčenje obtožnice", pa zagovorniki niti ne obrazložijo, zato še dodaten odgovor na tem mestu ni mogoč. Zagovorniki sami v sprotni opombi na strani 12 pritožbe ugotavljajo, da sodišče ne presoja "obtožb", ki niso predmet obtožnega akta pristojnega tožilca. Zato ni razumljivo, zakaj pogrešajo razloge o življenjskih dogodkih, ki niso predmet obtožnice v kazenskem postopku. Čemu v izpodbijano sodbo ne spadajo razlogi o tem, ali naj bi obtoženec zoper oškodovanko kaznivo dejanje izvrševal tudi po 3. 8. 2011, ko je slednja (4. 8. 2011) dopolnila petnajst let, pa je pritožbeno sodišče pojasnilo že v točki 6 sklepa II Kp 51544/2013-159 z dne 8. 3. 2019, s katerim je bila razveljavljena prvotna sodba v tej zadevi.

13.Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (točka 16 izpodbijane sodbe), da je oškodovanka o vseh odločilnih dejstvih, ki jih uokvirja krivdorek sodbe, ves čas (pred)kazenskega postopka vendarle skladno in dovolj konsistentno izpovedovala, zato niti sodišče druge stopnje že na analitični ravni dokaznega vrednotenja nima dvomov v njeno verodostojnost ter resnicoljubnost. Tudi za višje sodišče je povsem logično in življenjsko, da se oškodovanka vsake nadrobnosti iz odnosa z obtožencem ter iz svojega siceršnjega življenja iz obdobja 2009 - 2011 ne spomni (več) s filigransko natančnostjo, zaradi česar je docela razumljivo, da tudi vse njene izjave (ko je podala prijavo na policiji in ko je bila trikrat zaslišana pred sodiščem - enkrat v preiskavi, dvakrat na glavni obravnavi) v nebistvenih niansah niso rigorozno identične kot bi bile preslikane, medtem ko zagovorniki v pritožbi očitno pričakujejo prav to ter brutalno secirajo malodane vsako oškodovankino izjavo. V dokazni zaključek, da je obtoženec oškodovanko spolno napadel na načine, kot se mu očitajo, pritožbeni senat pomislekov nima, oškodovanka pa je bila pri opisovanju izvršitvenih ravnanj obtoženca, s katerimi je bil posegel v njeno spolno nedotakljivost, prezentno prepričljiva. Upravičenost pričakovanj, tj. da bo B. B. tudi o vseh spremljajočih okoliščinah izpovedovala vsakokrat enako, zbledi tudi ob dejstvu, da imamo opraviti s ponavljajočimi se spolnimi napadi ob izkoriščanju različnih priložnosti, tj. ko sta bila obtoženec in oškodovanka nemotena, ter na različne izvršitvene načine, zato nima nobenega kvarnega vpliva na njeno verodostojnost okoliščina, da oškodovanka ni vsakič do obisti identično reproducirala vsakega najmanjšega detajla.

14.Oškodovanka je na PP Velenje (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 6. 12. 2012) naznanila, da je bilo stanje v družini dobro do dopolnjenih njenih dvanajst let, ko ji je obtoženec začel dajati denar in ji večkrat govoril, da bi morala "nekaj imeti" v smislu moški - ženska, ter ji večkrat rekel, da se mora sleči. Ko je bila stara okoli trinajst let, je očim večkrat prišel v njeno sobo, ko je bila sama doma, se je začel dotikati po vseh delih njenega telesa in ji govoril, da ji bo dal denar, če bo pustila, da se je dotika. V preiskavi dne 23. 12. 2014 je izpovedala, da je imela z očimom sprva dober, prijateljski odnos. Ponujanje denarja ter nagovarjanje k slačenju in sedanju na kolena se je pričelo, ko je bila stara dvanajst ali trinajst let, bolj natančno svoje starosti ni mogla opredeliti. Tudi na glavni obravnavi 25. 4. 2017 je izpovedala, da se je začelo približno pri njenem dvanajstem, trinajstem letu z otipavanjem, ponujanjem denarja ter s prošnjami k slačenju in vzajemnem dotikanju, vse kadar mame ni bilo doma, do tedaj pa sta bila v lepem družinskem oziroma prijateljskem odnosu. V ponovljenem sojenju je izpovedala, da se je vse začelo okoli njenega trinajstega leta. Do tedaj je bil njen odnos z očimom odličen. Kot bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju, ima prav prvo sodišče (točka 28 izpodbijane sodbe), da oškodovankino opisovanje obtoženca v pozitivni luči, a le do tedaj, ko jo je začel izkoriščati za zadovoljevanje svoje spolne sle, toliko bolj kaže na njeno verodostojnost ter odsotnost maščevalnih teženj zoper obtoženca.

15.Življenjsko razumljivo in sprejemljivo je, da si oškodovanka ni mogla zapomniti natančnega datuma, ko so se začela manifestirati izvršitvena ravnanja obtoženca. Vsakič pa se je dovolj specifično ter razumno izjasnila, da so se spolni napadi začeli okoli njenega dvanajstega oziroma trinajstega leta starosti, kar pomislekov v njeno resnicoljubnost ne vnaša. Glede na to je začetek izvrševanja kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi opredeljen z začetkom meseca avgusta 2009, kar (v obtoženčevo korist) ustreza dopolnjenim trinajstim letom oškodovanke, ki je bila rojena 4. 8. 1996.

16.V preiskavi je oškodovanka izpovedala, da sta z obtožencem veliko časa preživela sama doma. Spolna dejanja so prenehala takrat, ko je bila mama na porodniškem dopustu ali v bolniški. Sicer pa sta očim in mama delala različne izmene ter nista bila vselej razporejena za delo v istih izmenah. Ko je obtoženec prihajal v njeno sobo, je bila mama v službi, polbrat in polsestra (Č. Č. in D. D.) pa sta bila v vrtcu. Tudi na glavni obravnavi je izpovedala, da se je vse odvijalo postopno, ko ni bilo doma mame ter polbrata in polsestre. Mama in očim sta delala v izmenah, slednji pa je bil nekaj časa v celoti doma, ko je propadla firma E. Med izvrševanjem dejanj sta bila polbratec ter polsestrica v vrtcu, lahko pa sta se tudi igrala pred blokom. Že sicer mama ni bila konstantno doma, saj je tudi ona hodila ven, šla je na sprehod, k zdravniku ipd. Obtoženec ni bil konstantno v službi, saj gradbišče ni delalo, kadar je bil dež ali sneg. Polsestra in polbrat sta hodila v vrtec, mama pa je hodila tudi v službo ter je imela svoje opravke, kot je oškodovanka povedala v ponovljenem postopku. Včasih je bil polbrat sicer doma, vendar je bil v dnevni (tj. drugi) sobi in ni nič opazil zaradi televizije, telefona ipd. Rejnici F. F. je bilo znano, da je očim spuščal otroka sama na dvorišče, B. B. pa je zadržal.

17.S prepričljivimi in logičnimi razlogi je sodišče prve stopnje (točka 36 izpodbijane sodbe) zavrnilo obtoženčev zagovor, da kaznivega dejanja sploh ni mogel izvršiti, ker z oškodovanko v stanovanju nista bila nikoli sama. Ob pridružitvi razlogom sodbe tudi pritožbeno sodišče kot scela življenjska ter logična sprejema pojasnila oškodovanke, da sta bila z obtoženem v 2-letnem izvršitvenem obdobju kdaj v stanovanju bodisi vendarle sama bodisi sta bila sama vsaj v tistem prostoru, kjer jo je obtoženec spolno napadel. Tak zaključek je izkustveno povsem sprejemljiv, niti na pritožbeni stopnji pa ni pomislekov v sklep, da je imel obtoženec več kot dovolj priložnosti za manifestacijo spolnih dejanj, ki jih je opisala oškodovanka. V teh okoliščinah, torej ker gre za kaznivo dejanje, ki se značilno izvršuje "med štirimi stenami" in brez neposrednih prič, je tudi odgovor na pritožbene navedbe, zakaj nobena priča ni videla kakršnih koli nedovoljenih spolnih dejanj obtoženca.

18.Na PP Velenje je oškodovanka naznanila, da jo je obtoženec večkrat nagovarjal, da ji bo dal denar, da naj se mu sleče ter ji govoril, kako bi bilo z njo v postelji in podobne stvari. V preiskavi je izpovedala, da ji je začel ponujati denar, če si sleče majčko ali če se mu usede na kolena. Denar ji je ponudil tudi, če se ga dotika, ali pa, če se je on lahko dotika. V povezavi s ponudbami denarja, če si sleče majčko ali če se mu usede na kolena, je govoril tudi, kako bi bilo z njo v postelji. Ponujal ji je zneske od 50 EUR naprej, denar pa je imel že pripravljen na mizi. Tudi na glavni obravnavi je izpovedala, da so se začele ponudbe od pribl. 50 EUR naprej, če si sleče majčko, nedrček ali hlačke, če se je lahko dotika ali se ona njega dotika oziroma ga boža in se z njim "carta". Opisala je, da je rekel, "kaj bi se ti slekla, pa ti lahko dam toliko ali toliko denarja". Večkrat jo je vabil v posteljo ter ji govoril, kaj bi ji počel takrat, ko bi bila v postelji. Tudi v ponovljenem sojenju je povedala, da so bile obljube, da če se sleče, ji bo dal 50 EUR, da naj pusti, da se je dotika 3.

19.Iz povzetega prereza esence oškodovankinih izjav nedvomno izhaja zaključek, da jo je obtoženec z obljubami, da bo dobila denar, nagovarjal, naj se sleče, naj se ga dotika in naj mu dovoli, da se je on dotika, ter da ji je (kot že obrazloženo, spolno konotirano) govoril, kako bi bilo z njo "v postelji". Neutemeljene so zato navedbe v pritožbi, da oškodovanka ni vedela določno povedati, za katera dejanja naj bi ji obtoženec ponujal denar. Prav tako ne drži, da ni povedala, kolikšen (najmanjši) znesek denarja ji je obtoženi ponujal, četudi višina niti zdaleč ni ključno dejstvo. O odločilnih dejstvih v oškodovankinih izjavah ni prepoznati vrzeli v spominu, ki bi imele kvaren vpliv na dokazno oceno v smeri njene verodostojnosti.