Jedro

Tudi kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) ni podana, saj je s sklepom Okrajnega sodišča v Celju ZSV 77/2021 prvotno izdan plačilni nalog bil odpravljen, kar pomeni, da so bile odpravljene vse posledice in se šteje, da nikoli ni bil izdan. Zato predhodno izdan plačilni nalog ne predstavlja ovire za vložitev obdolžilnega predloga. Nenazadnje to jasno izhaja iz prvega odstavka 171.č člena ZP-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 150,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo 7 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 100,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena ZP-1) ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je predlagatelj z obdolžilnim predlogom obdolžencu očital storitev prekrška po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je obdolženec storil s tem, da je 17. 5. 2020 ob 11.41 uri kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil v naselju B., iz smeri M., kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom ″ime naselja‶ omejena na 50 km/h, s hitrostjo 94 km/h oziroma ob upoštevanju varnostne razlike s hitrostjo najmanj 89 km/h in s tem prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za najmanj 39 km/h. 5. Prekrškovni organ je za storjeni prekršek obdolžencu sprva izdal plačilni nalog, ker pa je bilo naknadno ugotovljeno, da ima obdolženec status voznika začetnika, je prekrškovni organ predlagal odpravo svojega plačilnega naloga v skladu z določbami 171.a člena ZP-1. Okrajno sodišče v Celju je takemu predlogu ugodilo in s sklepom ZSV 77/2021 z dne 17. 11. 2021 plačilni nalog odpravilo, predlagatelj pa je nato v skladu s prvim odstavkom 171.č člena ZP-1 vložil obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču. Postopek je torej res bil sprva voden nepravilno, kot opozarja zagovornik v pritožbi, vendar je ta nepravilnost tekom postopka bila odpravljena. Čeprav drži, da je obdolžilni predlog zoper obdolženca bil vložen šele po več kot letu in pol od storitve prekrška, vendar pa zaradi tega sam predmetni postopek zoper obdolženca ni nezakonit, kot navaja zagovornik v pritožbi.

6. Povsem neutemeljene pa so navedbe, da stanje, v kakršnem se sedaj nahaja obdolženec zanj evidentno predstavlja reformatio in peius, kar zagovornik utemeljuje z navedbami, da je bil predmetni postopek zoper obdolženca voden in zaključen že z izdajo plačilnega naloga in tako o isti stvari ni bilo več možno odločati. Ker v predmetnem postopku obdolženec ni vlagal pravnih sredstev zoper prvotno izdani plačilni nalog, do kršitve prepovedi reformatio in peius že pojmovno ni moglo priti. Kolikor pa zagovornik s temi navedbami nakazuje na kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), pa je potrebno poudariti, da tudi ta kršitev ni podana. S sklepom Okrajnega sodišča v Celju ZSV 77/2021 je namreč prvotno izdan plačilni nalog bil odpravljen, kar pomeni, da so bile odpravljene vse posledice in se šteje, da nikoli ni bil izdan in zato tudi ne more biti ovira za vložitev obdolžilnega predloga. Nenazadnje to jasno izhaja iz prvega odstavka 171.č člena ZP-1. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku ter zmotni uporabi materialnih določb ZP-1 so tako neutemeljeni.

7. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, v katerih zagovornik vztraja pri stališču, da merilnik hitrosti, ki je uporabljen za meritev hitrosti vožnje obdolženčevega vozila, ni deloval pravilno, ker so se na laserskem merilniku hitrosti prikazovale različne številke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja poslujočega policista A. A. ter pridobljenih pisnih dokazov - potrdila o usposobljenosti poslujočega policista za rokovanje z laserskim merilnikom hitrosti Traffipatrol XR, potrdila o skladnosti laserskega merilnika Traffipatrol XR ter izpisa meritev za ta merilnik hitrosti, nedvomno zaključilo, da je merilnik hitrosti, s katerim je bila izmerjena hitrost vožnje vozilo, ki ga je vozil obdolženec, deloval pravilno. Obdolženec je namreč v zagovoru izražal pomisleka v pravilnost delovanja merilnika hitrosti s trditvami, da mu je policist pokazal laserski merilnik hitrosti, na katerem je bila enkrat številka nekaj čez 50, nato pa 90. Nato je policist nekaj pritiskal in je bilo spet 90. Zaslišani policist je v zvezi s tem prepričljivo obrazložil, da je na laserskem merilniku hitrosti samodejno nastavljen meni, v katerem se najprej prikaže izmerjena hitrost in zaporedna številka meritve, v podmeniju pa je vidna razdalja, kraj in dejanski čas opravljene meritve in da je obdolženec morda lahko dobil zaradi tega občutek, da merilnik hitrosti ni deloval pravilno. Dejstvo, da je policist medtem, ko je obdolžencu na kraju zaustavitve predstavil izmerjeno hitrost, pritiskal različne tipke, nikakor ne nakazuje na to, da hitrost ni bila pravilno izmerjena oz. da merilnik hitrosti v danem trenutku ni deloval pravilno. Posledično pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje zaradi tega vprašanja moralo angažirati izvedenca z licenco za kriminalistično-tehnične kamere ter merilnike hitrosti. Takega dokaznega predloga namreč obramba tekom postopka sploh ni podala, obdolženčevo domnevo o nepravilnem delovanju laserskega merilnika hitrosti, ki temelji na njegovem vtisu zaradi policistovega predstavljanja očitanega prekrška, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Tako v predmetni zadevi angažiranje izvedenca ni zahtevalo niti načelo materialne resnice, pritožbeno sodišče pa v pravilnost zaključkov sodišča nima nobenih pomislekov.

8. Ob pravilnih ugotovitvah, da je obdolžencu storitev prekrška v objektivnem smislu v celoti dokazana, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo tudi, da je zanj odgovoren, saj se je nedvomno v celoti zavedal svojega dejanja, predvsem da vozi motorno vozilo v naselju in da je omejitev hitrosti vožnje v naselju 50 km/h, zaradi česar bi moral hitrost vožnje prilagoditi cestnoprometnim predpisom, a tega ni storil, kar pomeni, da je ravnal z eventuelnim naklepom, saj se je zavedal, da bo s prekoračitvijo hitrosti storil prekršek in je v to privolil. 9. Ob pravilnem upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa načelo uporabe milejšega predpisa, ko je obdolžencu namesto globe v višini 1.000,00 EUR, izreklo globo v višini 500,00 EUR v skladu z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F).

10. Glede na navedeno, pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo tako materialne določbe ZP-1 kot določbe predpisa, ki določa prekršek, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolžencu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 150,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.