Jedro

Objava v glasilu C, junij 2018, str. ..., in na spletu objava z naslovom "..." ne predstavlja nedopustne volilne propagande, saj gre po vsebini za poročanje o finančnem vidiku dolgoletnega pomembnega občinskega projekta, kar je po oceni sodišča mogoče umestiti v okvir normalnega in dopustnega obveščanja občanov o aktualnem dogajanju v občini in o delovanju organov občine, zato se sodišče strinja s toženo stranko, da omenjena objava ne predstavlja nepravilnosti pri volitvah oziroma v volilni kampanji.

Izrek

1. Pritožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinski svet Občine A. (v nadaljevanju Občinski svet) je z izpodbijanim sklepom in odločbo, v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 2509/2018 z dne 8. 1. 2019, na podlagi 2. odstavka 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV) ter 9. in 10. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine A. odločil o (pri)tožnikovi pritožbi z dne 25. 11. 2018, vloženi 26. 11. 2018, zoper odločitev Občinske volilne komisije Občine A. (v nadaljevanju OVK), ki lahko vpliva na podelitev mandatov, tako da je njegovo pritožbo v delu, ki se nanaša na volitve članov Občinskega sveta Občine A. zavrgel (1. točka izreka), v delu, ki se nanaša na volitve župana Občine A., pa jo je zavrnil kot neutemeljeno (2. točka izreka).

2. Uvodoma v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe tožena stranka opiše odločanje in vsebino sprejetih odločitev v dosedanjih postopkih po (pri)tožnikovi pritožbi z dne 25. 11. 2018, vloženi 26. 11. 2018, zoper odločitev OVK in tudi zaradi molka organa oz. tožene stranke, ki so se vodili pri Upravnem sodišču pod opravilno št. I U 2509/2018, I U 268/2019 in 364/2019. Ugotavlja, da je (pri)tožnik, ko je bil na 2. seji Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja dne 12. 2. 2019 pozvan, da se izjasni, zoper katere volitve se pritožuje s pritožbo z dne 25. 11. 2018, vloženo 26. 11. 2018, podal izjavo, da se pritožuje tako zoper volitve v občinski svet, kot tudi zoper volitve župana.

3. V nadaljevanju obrazložitve k izreku pod točko 1 pojasnjuje, da ker je (pri)tožnik na rednih lokalnih volitvah 18. 11. 2018 pridobil svetniški mandat za člana Občinskega sveta s kandidatne liste B., zato nima pravice do vložitve pritožbe po 100. členu ZLV in prav tako nima niti pravnega interesa za vložitev takšne pritožbe, saj si, ker je bil na volitvah izvoljen za člana Občinskega sveta, s pritožbo ne more še izboljšati svojega pravnega položaja in tako zaradi pridobljenega svetniškega mandata ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev pritožbe, za kar nima niti aktivne legitimacije, zaradi česar je v tem delu njegova pritožba zavržena, (pri)tožnik pa je na konstitutivni seji Občinskega sveta 29. 11. 2018 tudi sam potrdil navedeno poročilo OVK o izidu glasovanja za izvolitev članov Občinskega sveta dne 18. 11. 2018 ter s tem mandat članov Občinskega sveta, saj je bila potrditev mandatov soglasna (16 ZA), kot izhaja iz Zapisnika konstitutivne seje Občinskega sveta dne 29. 11. 2018 .

4. Nadalje se v obrazložitvi k izreku pod točko 2 tožena stranka v zvezi z zavrnitvijo preostalega dela pritožbe ob izpostavljenih določilih Zakona o volilni in referendumski kampanji (ZRVK), Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), Zakona o medijih (ZMed) in Odloka o javnem glasilu C. (v nadaljevanju Odlok) ter stališčih in napotkih sodišča v sodbah št. I U 2509/2018, I U 268/2019 in I U 364/2019 še podrobneje vsebinsko opredeljuje do s strani (pri)tožnika očitanih nepravilnosti. V tem delu sprejeto odločitev utemeljuje tudi z upoštevanjem izpostavljenih stališč, ki jih je v primerljivi zadevi glede sodnega varstva volilne pravice sodišče v upravnem sporu izrazilo v sodbi št. I U 2590/2018 v povezavi s stališči Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-191/17-12 z dne 15. 1. 2018. 5. Tako v konkretnem primeru tožena stranka ugotavlja, da v volilni kampanji ni prišlo do očitanih nepravilnosti, ki bi bile storjene z objavami domnevno zavajajočih, neresničnih in lažnih zapisov župana oziroma občinske uprave v občinskem glasilu C. ter nekaterih v drugih medijih in na spletu, niti z zavrnitvami objav popravkov oziroma neustreznih objav (pri)tožnikovih popravkov v navedenem glasilu, niti z uporabo javnih površin s strani župana. Meni, da četudi bi karkoli od v pritožbi očitanega predstavljalo nepravilnost v volilni kampanji, kar sicer ne drži, pa v nobenem primeru ne bi moglo vplivati na izid volitev iz razlogov, ki jih v zvezi z vsako izmed v treh sklopih očitanih nepravilnosti tožena stranka podrobno argumentirano pojasni v nadaljevanju in ob vpogledu vseh številk glasila C. letnika 2018 z izpostavljenimi povzetki citiranih objav tožnika ugotavlja, da je sam (pri)tožnik član Uredniškega odbora občinskega glasila C., za razliko od tedanjega in izvoljenega župana, ki to ni. Ugotavlja tudi, da je bil sam (pri)tožnik izjemno aktiven in inventiven pri pojasnjevanju svojih stališč javnosti, pri čemer je nastopal v več različnih vlogah in sicer kot „občan“, predstavnik „civilne iniciative“, svetnik na listi B. oziroma „B. - Skupina za D.“. Celo v svoji volilni propagandi oziroma predstavitvi v novembrski številki revije C. letnika 2018 je sam izpostavil, da on nasprotuje sedanjemu načrtu Športne dvorane ..., in sicer z navedbo (cit.) „da so zunanja igrišča potrebna obnove in novih vsebin, nikakor pa ne rušitve in pozidave, saj se s sedanjim načrtom dvorane degradira celotno parkovno območje“. Po vsebini odgovarja na (pri)tožnikove očitke v njegovi pritožbi z dne 25. 11. 2018 in meni, da se niso zgodile očitane nepravilnosti z objavami oziroma zavrnitvami objav popravkov v glasilu C., na spletu ter v drugih medijih, ki jih tožena stranka niti ni mogla preprečiti, niti z očitanimi domnevnimi zlorabami občinskih javnih površin in gasilcev, ki so tudi sicer popolnoma neutemeljeni in v nobenem primeru niso mogli imeti vpliva na izid glasovanja in potrditev mandatov, saj je bila razlika med aktualnim županom in tožnikom kar 1173 glasov, tako da je župan že v prvem krogu prejel 62,39% glasov, tožnik pa 19,34% glasov, kar je približno trikrat manj.

6. Tožnik, ki se z izpodbijanim sklepom in odločbo ne strinja, vlaga pritožbo v upravnem sporu in toženi stranki očita, da četudi gre za njeno tretje odločanje o njegovi pritožbi z dne 25. 11. 2018 zoper Poročilo izidu glasovanja OVK, tudi tokrat izpodbijani akt ni skladen z napotki v sodbi št. I U 2509/2018, češ da tožena stranka ni odgovorila na pritožbene očitke in da ga tudi ni pozvala k dopolnitvi pritožbe v skladu s sodbo št. I U 2509/2018. Navaja, da „se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje doslej podane navedbe in dokaze ter zahtevke, pri katerih v celoti vztraja“ in želi, naj sodišče vzpodbudi spremembo zakonodaje, češ da mu sedanja zakonodaja ne omogoča hitrega in učinkovitega sodnega varstva. Toženi stranki očita preprečevanje sodelovanja tožnikovega pravnega zastopnika (upokojenega odvetnika E.E.) na seji Občinskega sveta dne 24. 1. 2019, češ da ni smel govoriti v imenu (pri)tožnika, ki je kot dodatno točko dnevnega reda predlagal tudi odločanje po sodbi št. I U 2509/2018 z dne 8. 1. 2019. V nadaljevanju pojasnjuje, da je sam uveljavljal status stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za Športno dvorano ... zato, ker je v postopku za dostop do informacij javnega značaja župan zavrnil njegovo zahtevo za seznanitev s PGD in DIIP dokumenti za izgradnjo Športne dvorane ... zaradi njihove zaupnosti. Slednje naj bi mu sicer bilo naknadno omogočeno šele 8. 4. 2019, in sicer šele po številnih intervencijah in prijavah na MF, MOP, SVRK, Računsko sodišče in Nadzorni odbor Občine .... Toženi stranki očita še, četudi se tokrat ni opredelila za nepristojno glede kršitev več predpisov, katerih uresničevanje ni sestavni del Poročila o izidu glasovanja OVK, češ da njena sedaj izpodbijana odločitev nima osnove. V bistvenem očita, da naj bi šlo za vplivanje na glasovanje z zavajajočimi, neresničnimi in lažnivimi navedbami župana kot županskega kandidata in kandidata za člana Občinskega sveta oziroma občinske uprave glede investicije Športna dvorana ..., ki bi naj vso krivdo preusmerile na tožnika, kar smatra za nezakonito in protiustavno.

7. Razen tega še očita, da skuša tožena stranka z razlikovanjem v izreku pod točko 1 in 2 minimizirati vsebino in obseg njegove pritožbe ter vse preusmeriti samo na volitve župana. To pa še zlasti z navedbo, da je tudi sam tožnik glasoval za potrditev Poročila izidu glasovanja OVK, čeprav je sam tožnik v svoji pritožbi z dne 25. 11. 2018 izpostavil, da ni nič spornega v zvezi z delom OVK niti volilnih odborov, temveč očita nezakonito in neustavno vplivanje na glasovanje in volitve ter s tem na doseženo število glasov. Meni, da so ga zavajajoče, neresnično in lažno okrivili kot krivca za vse v zvezi z neizvedbo Športne dvorane ... in za nasprotnika le-te, čeprav sam meni, da je dejansko odgovoren izvoljeni kandidat za župana, ki pa je bil tako opran krivde pred javnostjo in volivci. Poudarja, da sam tožnik navedeni investiciji ni nikoli nasprotoval, pač pa je imel o njej svoje mnenje in zahteval, da je o njej seznanjen. Četudi njegova pritožba z dne 25. 11. 2018 zoper Poročilo o glasovanju OVK temelji na določilu 100. člena ZLV, tožnik z njo zahteva presojo ravnanj župana, ki jih sam šteje za protiustavna in nezakonita zaradi nezakonitih in neustavnih vplivov na glasovanje na lokalnih volitvah dne 18. 11. 2018. Tožnik kritizira veljavno pravno ureditev, češ da mu ne omogoča primarno sodnega varstva, ker o njegovi pritožbi najprej odloča organ, ki s svojo sestavo le težko zagotavlja neodvisno in nepristransko odločanje, zaradi vpletenosti interesov članov Občinskega sveta, medtem ko OVK sploh ni pristojen organ za ukrepanje glede v (pri)tožnikovi pritožbi zatrjevanih kršitev, vloženi dne 26. 11. 2018. Toženi stranki očita ignoriranje sodbe št. I U 2509/2018-12 z dne 8. 1. 2019 in neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018, kar naj bi bilo zlasti očitno v zvezi s 1. točko izreka izpodbijanega akta.

8. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega akta pa toženi stranki še očita, da se ni odzvala na njegove navedbe v Prilogi 1 k pritožbi, in sicer v "Tabeli navedb zavajajočih, neresničnih in lažnih zapisov", v poglavjih E, F, G, H, ki navaja najpomembnejše kršitve vplivanja na glasovanje in volitve.

9. Tožnik navaja, da v celoti zavrača obrazložitev tožene stranke kot nevsebinsko in pomanjkljivo, češ da se ne nanaša na dokazno podprta dejstva v njegovi pritožbi z dne 25. 11. 2018. Navaja še, da gre zvezi s projektom Športne dvorane ... za problematiko, ki je obsežno dokumentirana in se razrešuje tako v okviru dostopa do informacij javnega značaja pri Informacijskem pooblaščencu, kot tudi v upravnem sporu glede nepriznanja statusa stranskega udeleženca tožniku v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za Športno dvorano ..., kot tudi pri presojanju vplivanja na glasovanje na volitvah.

10. Poudarja, da je zaradi zatrjevanega vplivanja na glasovanje na volitvah in s tem na volilni izid, sporna verodostojnost izidov glasovanja in s tem mandatov članov občinskega sveta in izvolitev župana. Bistvo pritožbe pa je v tem, da so se nezakonito uporabljala javna sredstva za vplivanje na glasovanje na volitvah. Kršitev ustavnega načela demokratičnosti je povzročila neenakopravno predstavitev mnenj, ki je bila na strani aktualne oblasti zagotovljena z uporabo sredstev Občine A., na drugi strani pa pritožnik in ostali kandidati za različne občinske funkcije tovrstne možnosti niso imeli. Zaradi ravnanja občine je prišlo do napačnega in najmanj nepopolnega obveščanja volivcev o dejanskem stanju glede lokalno izredno pomembnega vprašanja. Posledično naj bi prišlo do poseganja v svobodno voljo volivcev, saj je obveščenost izredno okrnjena oziroma s pomočjo občinskih sredstev celo onemogočena. Meni, da je z uporabo teh sredstev očitno prišlo do onemogočanja demokratičnih postopkov poštene in enakopravne tekme med posameznimi kandidati. Prav tako meni tudi, da gre pri očitanih dejanjih za nedopustna ravnanja, ki so nasprotna Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter Evropski listini lokalne samouprave. Sodišču predlaga, da ugodi pritožbi ter odpravi 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa in odločbe in da naloži Občinski volilni komisiji Občine A., da mora v roku 8 dni določiti nov datum volitev, volilne kampanje in glasovanja na lokalnih volitvah 2018 v Občini A. ter da mora v roku 15 dni objaviti ponovitev volilne kampanje in glasovanja lokalnih volitev 2018 v Občini A. ter da se v Uradnem listu RS in javnem glasilu A. objavi odločitev naslovnega sodišča, da se odredi ponovitev volilne kampanje in glasovanja lokalnih volitev 2018 v Občini A..

11. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetni volilni spis in priložila vse številke občinskega glasila C. letnika 2018 ter doslej izdane številke letnika 2019, skupaj z odgovorom na pritožbo. V njem podrobno opisuje potek dosedanjih postopkov v obravnavani sporni zadevi in pojasnjuje, da ji tožnik ni nikoli predložil nobenega pooblastila za zastopanje, ki bi bilo dano komurkoli. Med drugim podrobno opiše zgodovino Občine A. in priprave za izvedbo in financiranje projekta Športne dvorane ..., vključno s finančno konstrukcijo, ki jo podrobneje pojasni. Z dodatno obrazložitvijo utemeljuje v izpodbijanem sklepu in odločbi navedene razloge za sprejeto odločitev, ki jih ponavlja tudi v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2019. Po vsebini odgovarja na (pri)tožnikove očitke v njegovi pritožbi z dne 25. 11. 2018 in meni, da se niso zgodile očitane nepravilnosti z objavami oziroma zavrnitvami objav popravkov v glasilu C. in v drugih medijih, ki jih tožena stranka niti ni mogla preprečiti, prav tako tudi ne očitane nepravilnosti glede domnevne zlorabe občinskih javnih površin in gasilcev, ki jih označuje kot popolnoma neutemeljene in ki v nobenem primeru niso mogle imeti vpliva na izid glasovanja in potrditev mandatov, saj je bila razlika med aktualnim županom in tožnikom kar 1173 glasov, tako da je župan že v prvem krogu prejel 62,39% glasov, tožnik pa 19,34% glasov, kar je približno trikrat manj. Sodišču predlaga, da pritožbo v delu zoper 1. točko izreka izpodbijanega akta zavrže, oziroma podrejeno, da jo zavrne. Prav tako predlaga, da sodišče zavrne pritožbo tudi v delu zoper 2. točko izreka, ker meni, da je sprejeta odločitev pravilna in zakonita. Zaznamuje tudi stroške postopka.

12. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2019 dodatno pojasnjuje pritožbene navedbe in vztraja pri pritožbi. Meni, da je tožena stranka v odgovoru na pritožbo zgolj ponavljala in komentirala navedbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe, češ da njen odgovor na pritožbo ne vsebuje nobenih dodatnih vsebinskih argumentov, pač pa tožena stranka zgolj vztraja pri izpodbijanem sklepu in odločbi. Sodišču dodatno predlaga, naj na glavni obravnavi zasliši tožnika in predlagane priče: župan Občine A. F.F.; odgovorni urednik glasila C., G.G.; „izdajatelj“, ki je zahteval umik popravka iz za tisk že pripravljene oktobrske številke glasila C. 2018; avtor/avtorje oz. avtorico/avtorice zapisov s podpisom „Uprava občine“ v zvezi s športno dvorano (kršitve odloka o glasilu - 3. točka pojasnil pritožbe (24. členom (1) alineja odloka o ustanovitvi javnega glasila C.); udeležence novinarske konference dne 29. 5. 2018: F.F., H.H., I.I., novinarji Gorenjski glas, Dnevnik, RTV Slovenija, novinar Dela J.J. in tedaj v. d. odgovorni urednik K.K.; dva uslužbenca v Občini A. operativno zadolžena za vodenje investicije Športna dvorana/Telovadnica: L.L., M.M.; uslužbenka Upravne enote ..., N.N., ki je obravnavala vlogo za gradbeno dovoljenje; dve sodelavki Informacijskega pooblaščenca: O.O. in P.P.; pravni zastopnik (pri)tožnika E.E.; Ministrstvo za finance, zaradi kršitev UEM; Ministrstvo za okolje in prostor, kršitve OPN.

K točki 1:

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da četudi je tožnik svojo pritožbo v upravnem sporu z dne 9. 4. 2019 uperil zoper „Občino A., Občinsko volilno komisijo“, ki jo je izrecno označil kot toženo stranko, je sodišče glede na to, da gre v obravnavanem primeru že za četrto odločanje tega sodišča v upravnem sporu o tožnikovih pritožbah in njegovi tožbi zaradi molka organa - Občine A., s katerimi je v upravnem sporu zahteval sodno varstvo volilne pravice na rednih lokalnih volitvah 18. 1. 2018 za člane občinskega sveta in župana, je zato smiselno štelo, da je njegova pritožba v upravnem sporu tudi tokrat pravilno uperjena zoper toženo stranko Občino A. in jo kot tako skladno z določili 38. člena ZUS-1 tudi pozvalo k predložitvi volilnega spisa ter vložitvi odgovora na pritožbo.

15. Sodišče ugotavlja, da iz predloženega volilnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik kot kandidat za župana in občinskega svetnika pri Občinskem svetu že dne 26. 11. 2018 vložil pritožbo z dne 25. 11. 2018 zoper odločitev OVK, ki lahko vpliva na podelitev mandatov in izrecno navedel, da pritožbo vlaga po 100. členu ZLV.

16. Skladno z določbo 100. člena ZLV ima vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, pravico vložiti pritožbo na občinski svet. 17. Iz volilnega spisa je tudi razvidno, da je tožnik zoper sprva izdani sklep tožene stranke o zavrženju njegove pritožbe skladno s 101. členom ZLV pri naslovnem sodišču vložil pritožbo, ki jo je sodišče v sodnem vpisniku vodilo pod št. I U 2509/2018. V navedeni zadevi je sodišče izdalo (pravnomočno) sodbo št. I U 2509/2018 z dne 8. 1. 2019, s katero je pritožbi pritožnika ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijani sklep Občinskega sveta št. 4-1/2007 z dne 29. 11. 2018, s katerim je le-ta zavrgel pritožbo pritožnika zoper odločitev OVK, ki lahko vpliva na podelitev mandatov, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

18. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da gre pri sedaj izpodbijanem aktu za tretjo zaporedno odločitev tožene stranke v zvezi s tožnikovo pritožbo z dne 25. 11. 2018, vloženo 26. 11. 2018, zoper odločitev OVK (konkretno zoper poročili o izidu glasovanja na rednih lokalnih volitvah 18. 11. 2018 za člane občinskega sveta in župana), pri čemer so bile predhodne odločitve tožene stranke, kot tudi molk organa t. j. tožene stranke, že predmet sodne presoje v predhodnih upravnih sporih, ki so se vodili pri naslovnem sodišču pod opravilnimi številkami I U 2509/2018, I U 268/2019 in 364/2019. 19. V primeru, če sodišče v upravnem sporu izpodbijani posamični dokončni upravni akt odpravi, je pristojni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), od teh stališč pa lahko odstopi le v primeru drugače ugotovljenega dejanskega stanja ali če ima za to utemeljene razloge, k čemur ga zavezuje načelo zakonitosti.

20. V upravnem sporu zoper dokončni posamični upravni akt, izdan v ponovljenem postopku, za kar gre torej v sedaj obravnavani sporni zadevi, sodišče preizkusi, kako je pristojni organ upošteval v (pravnomočni) sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da je tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku vezana tako na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka, razen tega pa je dodatno vezana tudi na ustaljeno sodno prakso v konkretnemu primeru bistveno podobnih oziroma primerljivih zadevah.

21. Sodišče je izrecno v sodbi št. I U 2590/2018 z dne 8. 1. 2019 izrazilo stališče ( v 11. točki obrazložitve), da gre v konkretnem primeru za pritožbo po 100. členu ZLV in ne za prijavo različnih kršitev po Zakonu o medijih in Zakonu o volilni in referendumski kampanji, iz navedenega razloga pa ne bi bilo pravilno, če bi tožena stranka pritožbo zaradi nepristojnosti odstopila drugim organom, pač pa bi jo morala, če bi jo tožnik ustrezno dopolnil, obravnavati po vsebini, saj se iz pritožbe da razbrati, da naj bi šlo po tožnikovem mnenju za nepravilnosti v volilni kampanji, kar naj bi imelo za posledico vpliv na glasovanje.

22. Po vpogledu predloženega volilnega spisa in sedaj izpodbijanega akta ugotavlja, da je tožena stranka v skladu z izraženim pravnim mnenjem sodišča v citirani sodbi št. I U 2509/2018 z dne 8. 1. 2019 in njegovimi napotki, ki se tičejo postopka pravilno ugotovila, da je tožnik z izjavo z dne 12. 2. 2019, ko je bil na 2. seji Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja pozvan, da se izjasni zoper katere volitve se pritožuje s pritožbo z dne 25. 11. 2018, vloženo 26. 11. 2018, izpovedal, da se pritožuje tako zoper volitve v Občinski svet, kot tudi zoper volitve župana. Prav tako se je v skladu s pravnim mnenjem sodišča in njegovimi napotki, ki se tičejo postopka, izraženimi v citirani sodbi št. I U 2509/2018 z dne 8. 1. 2019 tožena stranka argumentirano opredelila v obrazložitvi izpodbijanega akta tudi do vseh navedb tožnika v njegovi pritožbi z dne 25. 11. 2018, vloženi 26. 11. 2018. Zato sodišče zavrača kot očitno neutemeljen in v nasprotju s podatki v listinah predloženega volilnega spisa tožnikov očitek, da se tožena stranka ni odzvala oziroma ni odgovorila na pritožbene navedbe. Proti temu nenazadnje govorijo že tožnikove nadaljnje pritožbene navedbe, da tožnik zavrača navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta kot nevsebinske in pomanjkljive, s čimer sam po vsebini zaide v protislovje s svojo predhodno trditvijo o neobrazloženosti izpodbijanega akta. Razen tega pa tožnik konkretno ne pojasni, kako oziroma v čem naj bi bile navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta pomanjkljive in nevsebinske, kar torej zgolj posplošno zatrjuje, ne da bi to svojo golo trditev kakorkoli konkretiziral in določno navedel, v čem oziroma glede česa naj bi bila obrazložitev tožene stranke pomanjkljiva in nevsebinska.

23. Prav tako je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke upoštevaje ustaljeno upravno sodno prakso v primerljivih zadevah, kot izhaja iz sodne odločbe št. I U 2590/2018, kaj pomeni nedopustno volilno propagando in kaj pomeni normalno obveščanje o dogajanjih v občini, ki ni volilna propaganda, in sicer obveščanje o tem, kaj je novega, kaj je bilo narejeno in kaj je v teku, brez izrecnega in neposrednega povezovanja z lokalnimi volitvami, kar je po presoji sodišča tožena stranka pravilno upoštevala pri svoji presoji glede s strani tožnika očitanih objav v njegovi pritožbi z dne 25. 11. 2018, vloženi 26. 11. 2018. Sodišče sodi, da je prav tako pravilno tudi stališče tožene stranke, da javno izražanje nestrinjanja posameznega kandidata s konkretnimi občinskimi projekti (ki so bili izvedeni ali so v teku), kot del njegove volilne kampanje, še ne pomeni, da je kakršnokoli poročanje o teh projektih - in sicer brez omembe volitev in brez volilnih obljub, že nedopustna volilna propaganda, saj bi v nasprotnem primeru, kot logično prepričljivo pojasnjuje tožena stranka, lahko vsak kandidat na volitvah preprečil obveščanje občanov o kateremkoli pomembnem občinskem projektu preprosto tako, da bi v svoji volilni kampanji takemu projektu javno nasprotoval in bi posledično to pomenilo, da bi bilo v posledici tega nedopustno vsako obveščanje občanov o takih projektih. To pa bi bilo tudi po mnenju sodišča, ki se v tem strinja s toženo stranko, očitno v nasprotju s pravico občanov do obveščenosti o občinskih zadevah lokalnega pomena.

24. Sodišče ugotavlja, da tožnik niti ne izpodbija ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, da ne držijo njegove pritožbene navedbe o novembrski številki občinskega glasila C., in sicer da ni bila v celoti objavljena na uradni spletni strani ..., saj je nasprotno razvidno tudi iz izpisa spletne strani, ki ga je tožena stranka predložila tudi Inšpektoratu RS za notranje zadeve na njegov poziv s pojasnilom, da ne drži navedba prijavitelja, da spletna objava glasila ne vsebuje volilnih oglasov za lokalne volitve 2018, saj so le-ti bili objavljeni kot samostojna priloga glasila, ki je bilo pripravljeno tako, da se vsebina z lokalnimi volitvami v glasilu nahaja kot samostojna priloga. Nenazadnje iz obvestila Inšpektorata RS za notranje zadeve z dne 8. 1. 2019 sledi, da na podlagi vseh zbranih obvestil ni bilo pogojev za uvedbo postopka o prekršku zoper toženo stranko. Navedeno dejstvo pa, glede na to, da ga s svojo pritožbo v upravnem sporu tožnik izrecno ne izpodbija, med strankama torej ni niti (več) sporno.

25. Prav tako med strankama ni sporno, da je glasilo C. občinsko javno glasilo Občine A., ki ima uredniški svet, uredniški odbor in odgovornega urednika, česar tožnik ne izpodbija. Prav tako tožnik ne izpodbija niti ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, da je sam tožnik član uredniškega sveta glasila C., za razliko od izvoljenega župana, ki to ni, čemur tožnik v svoji pritožbi v upravnem sporu ne oporeka in kakorkoli ne izpodbija, zato gre po oceni sodišča torej za med strankama nesporno dejstvo.

26. Tožnik s pritožbo v upravnem sporu ne izpodbija niti ugotovitev tožene stranke v obrazložitvi na str. ... in ... izpodbijane odločbe, v katerih so vsebinsko povzete objave tožnika v vsaki izmed posameznih številk občinskega glasila C. letnika 2018, in sicer v februarski številki na str. ... (njegov prispevek "...") v marčevski številki na str. ... (njegov prispevek "..."), v aprilski številki na str. ..., v majski številki na str. ... (njegov prispevek "..."), v junijski številki na str. ... (njegov prispevek "..."), v julijski številki na str. ... (njegov prispevek "...": „Premoženje občine sestavljajo nepremičnine in premične stvari v lasti občine, denarna sredstva in pravice“, v rubriki Pisma bralcev na str. ... pa je bil objavljen njegov prispevek "...") v septembrski številki na str. .. in .. (več njegovih prispevkov, in sicer "..." s podnaslovom "..." ter na str. ... njegov „...š", C., julij 2018, str. ...: "...", na str. ... „... v prispevku "...“, C., junij 2018, str. ...: "..."; na str. ... njegov „...“, C., julij 2018, str. ...: „..., v oktobrski številki na str. ... (njegov prispevek v katerem med drugim navaja: "..."), iz česar je po stališču tožene stranke razvidno, da ne more biti govora o nikakršni cenzuri s strani župana oziroma občinske uprave in da je kvečjemu pritožnik kot član uredniškega sveta glasila C. izkoriščal občinsko glasilo za propagando svojih stališč v svoji volilni kampanji ter za proti propagando proti tedanjemu in sedanjemu izvoljenemu županu, česar tožnik konkretno ne izpodbija v svoji pritožbi v upravnem sporu in glede navedenih objav ne navaja kakorkoli drugače, zato tudi po presoji sodišča ni podlage za njegov očitek o cenzuri s strani župana in občinske uprave. Sodišče sodi, da enako velja glede objave v časopisu Delo z dne 30. 5. 2018 "..." predvsem zato, ker pri časniku Delo pri očitno ne gre za občinsko glasilo Občine A.. Tožnik prav tako ne izpodbija niti navedbe tožene stranke glede navedene objave v časniku Delo, da slednje ni ne naročila in tudi ne financirala v nobeni obliki, niti ni imela vpliva na avtorja članka, ki je plod novinarske avtonomije, zato je pravilno ni štela za nepravilnost pri volitvah oziroma v volilni kampanji.

27. Sodišče sodi, glede na standarde sodne presoje v zadevah sodnega varstva volilne pravice, izoblikovane na podlagi sodbe št. I U 2590/2018 z dne 25. 1. 2019 v primerljivi zadevi, da ne predstavlja nedopustne volilne propagande niti objava v glasilu C., junij 2018, str. ..., in na spletu objava z naslovom "...", saj gre po vsebini za poročanje o finančnem vidiku dolgoletnega pomembnega občinskega projekta, kar je po oceni sodišča mogoče umestiti v okvir normalnega in dopustnega obveščanja občanov o aktualnem dogajanju v občini in o delovanju organov občine, zato se sodišče strinja s toženo stranko, da omenjena objava ne predstavlja nepravilnosti pri volitvah oziroma v volilni kampanji.

28. Sodišče v zvezi z objavo v glasilu C., junij 2018, str. ... in ... ter na spletu "...", ugotavlja, da je že iz same vsebine navedene objave razvidno, da ni postavljena v kontekst lokalnih volitev in tako torej ne gre za nedopustno volilno propagando, ampak za obveščanje občanov o aktualnem projektu in o njegovem poteku, česar sam tožnik s pritožbo v upravnem sporu konkretno ne izpodbija, enako kakor tudi ne v zvezi s citatom častnega občana Občine A. Š.Š., za katerega tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil neresnično povzet. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da navedena objava prav tako ne predstavlja nedopustne nepravilnosti pri volitvah oziroma v volilni kampanji.

29. Tožnik v pritožbi v upravnem sporu prav tako ne izpodbija navedbe v obrazložitvi izpodbijanega akta v zvezi z ugotovitvijo tožene stranke pod točko D (njegov prispevek ...), zato v zvezi s to objavo tožena stranka pravilno ugotavlja, da iz njegove pritožbe z dne 25. 11. 2018, vložene 26. 11. 2018, niti ne izhaja, da bi v tej zvezi karkoli sploh očital županu oziroma občinski upravi.

30. Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem sporu ne izpodbija in konkretno ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da niso neresnične navedbe v objavi v glasilu C., november 2018, str. 5, "S povrnjenimi založenimi sredstvi za kohezijski projekt nadgradnje Centralne čistilne naprave, je za nizko energetsko Športno dvorano ... v proračunu občine rezerviranih 3.319.000,00 EUR", prav tako kot tudi ne ugotovitvi, da ta objava ne predstavlja politične vsebine, niti ni postavljena v kontekst volitev in v njej ne župan niti volitve niso niti omenjeni, temveč gre za normalno in dopustno obveščanje občanov o poteku aktualnega objekta. Zato se sodišče lahko strinja s toženo stranko, da z objavo tega prispevka glasilu C., november 2018, ni prišlo do kakršnekoli kršitve Sklepa o določitvi pravil za izrabo časopisnega prostora za predstavitev kandidatov in list kandidatov za lokalne volitve 2018, niti 6. člena ZRVK. Prav tako se sodišče glede na ugotovljeno razliko glasov med izvoljenim županom in pritožnikom, ki je tožnik v upravnem sporu prav tako ne izpodbija, strinja s toženo stranko, da očitane nepravilnosti niso mogle bistveno vplivati na izid volitev in potrditev mandatov, saj ne gre za nepravilnosti ne v sami volilni kampanji in tudi ne v njenem financiranju, zgolj to, da so tožnikova stališča v nasprotju s projektom, ki ga vodi tožena stranka, pa samo po sebi nikakor ne pomeni, da tožena stranka Občina A., župan oziroma občinska uprava ne sme poročati o navedenem aktualnem projektu in da o njem občani ne smejo biti obveščeni, kakor pravilno navaja že sama tožena stranka v izpodbijanem aktu (v 8. odstavku na str. 10).

31. Prav tako sodišče zavrača kot očitno neutemeljen, saj v nasprotju s podatki listinah volilnega spisa oziroma v izpodbijanem aktu, tožnikov očitek toženi stranki, da se ni opredelila do pritožbenih navedb v točkah E, F, G in H, saj nasprotno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta v besedilu 9. in 10. odstavka na str. 10 ter 1. in 2. odstavka na str. 11 izpodbijanega sklepa in odločbe.

32. Po povedanem se sodišče strinja s s stališčem tožene stranke, da so se lahko občani oziroma volivci s tožnikovimi stališči brez cenzure seznanjali skozi številne naštete objave njegovih prispevkov v občinskem glasilu C. letnika 2018, kot tudi, da so neutemeljeni njegovi očitki županu glede neustreznih objav tožnikovih popravkov in odgovorov, predvsem zato, ker po določilih Zakona o medijih za to nedvomno odgovoren odgovorni urednik medija, ker je odločitev o tem, kje in kdaj bodo objavljeni zahtevani popravki v pristojnosti odgovornega urednika, zoper njegove odločitve pa so v veljavnem pravnem redu na razpolago tudi pravna sredstva, tako da se sodišče v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da niti toženi stranki očitane nepravilnosti v zvezi z (ne)objavami tožnikovih popravkov na izid volitev in potrditev mandatov niso mogle bistveno vplivati.

33. Prav tako se sodišče lahko strinja s toženo stranko glede tožnikovih očitkov o domnevni zlorabi občinskih javnih površin in gasilcev iz razlogov, ki jih logično prepričljivo navaja v obrazložitvi izpodbijanega akta na str. 11 (v 5., 6. in 7. odstavku), saj jih tožnik v upravnem sporu v svoji pritožbi niti ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače. Sodišče se zato na podlagi pooblastila zakonodajalca v drugem odstavku 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev v izreku pod točko 1 in 2 izpodbijanega akta pravilno, celovito in logično prepričljivo navedla že tožena stranka, zato jih v svoji obrazložitvi sodišče ne ponavlja, temveč se na njih v celoti sklicuje, saj jih tožnik v upravnem sporu v svoji pritožbi konkretno ne izpodbija, temveč zgolj posplošeno navaja, da je vse podrobno argumentiral v svoji pritožbi, objavljeni na spletni strani. Ob tem še dodaja, da o njegovi pritožbi zaradi kršitev Zakona o medijih v mesecu dni ni bila še niti razpisana obravnava, navkljub predpisanim kratkim rokom za odločanje, kot tudi ne glede njegovih pritožb, naslovljenih na Inšpektorat RS za notranje zadeve, Inšpektorat RS za kulturo in medije ter na DVK, prav tako tudi ne glede dveh tožb na Okrajnem sodišču v ..., zaradi cenzure oziroma zavrnitve objave popravkov, iz česar po mnenju sodišča nadalje izhaja, da ima tožnik tudi v zvezi s slednje navedenimi kršitvami na razpolago (drugo) sodno varstvo.

34. Sodišče se prav tako ne more strinjati s tožnikom, da je z izrekom pod točko 1 in 2 izpodbijanega akta tožena stranka različno odločila brez podlage, saj je sprejeto odločitev pravilno utemeljila na različni dejanski in pravni podlagi, ki jo pravilno navaja tako v uvodu kot tudi v obrazložitvi izpodbijanega akta. Sodišče se namreč strinja tudi s stališčem tožene stranke, da si tožnik, ki je na lokalnih volitvah za člane občinskih svetov 2018 nesporno pridobil svetniški mandat, nikakor ne more še izboljšati svojega pravnega položaja z vložitvijo pritožbe v upravnem sporu v delu, ki se nanaša na volitve v občinski svet, zato je tožena stranka pravilno njegovo pritožbo v tem delu zavrgla sklicujoč se na 100. člen ZLV in ob upoštevanju relevantne ustaljene upravo-sodne prakse, na katero se prav tako pravilno sklicuje.

35. Po presoji sodišča je pri svojem tokratnem odločanju tožena stranka v ponovnem postopku po sodbi št. I U 2509/2018 z dne 8. 1. 2019 s sedaj izpodbijanim aktom v celoti zadostila tam navedenim zahtevam. Pri svoji odločitvi je sledila tako stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava kot tudi njegovim napotkom, ki se tičejo postopka, izraženimi v citiranih sodbah št. I U 2509/2018 (v obrazložitvi pod tč. 9 do 13) ter v nadaljnjih sodbah št. I U 268/2019 (v obrazložitvi pod tč. 7) in št. I U 364/2019 (v obrazložitvi pod tč. 11). Sledila pa je tudi relevantnim stališčem in pravnemu mnenju sodišča v bistveno primerljivi zadevi št. I U 2590/2018 (v zvezi z razlago odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-191/17-12 z dne 15. 1. 2018), v kateri je sodišče lahko po vsebini obravnavalo vsaj malo konkretizirane očitke o prepovedani volilni kampanji v lokalnem glasilu „T.“ in iz katere je razviden tudi test, ki ga sodišče uporabi za oceno, ali gre za nedopustno volilno propagando ali ne. Sodba je (bila) objavljena na spletni strani Upravnega sodišča od 29. 1. 2019, medtem ko tožnik svoje pritožbe v tem upravnem sporu ni na tej podlagi kakorkoli podkrepil, temveč se je le posplošeno skliceval na svoje stališče o (ne)dopustnosti zatrjevanih kršitev s strani tožene stranke, čeprav so pravila glede dokaznega bremena v sodni praksi v upravnih sporih znana in ustaljena že vsaj od odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 (16. odstavek obrazložitve), po kateri mora upravičenec do sodnega varstva „zatrjevati in utemeljevati“ nepravilnosti ter ponuditi „ustrezne“ dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid. Ker tožnik ni utemeljil očitanih nepravilnosti na konkreten način, pač pa je v upravnem sporu v svoji pritožbi zoper sedaj izpodbijani akt posplošeno navedel, da „se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje doslej podane navedbe in dokaze ter zahtevke, pri katerih v celoti vztraja“, sodišče ni moglo ugotoviti nepravilnosti v izpodbijanem aktu, zato je njegovo pritožbo v celoti zavrnilo na seji sodnega senata v skladu s četrtim odstavkom 59. člena ZUS-1. Tožnik sploh ni utemeljil, kako bi lahko vplivalo na odločitev njegovo zaslišanje ali zaslišanje prič, kar je predlagal šele pozneje, po izteku zakonsko predpisanega roka za vložitev pritožbe v upravnem sporu, v svojem odgovoru na navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo. Zato je sodišče enako, kot v sodbi v primerljivi zadevi št. I U 54/2019 z dne 5. 2. 2019, upoštevalo tudi splošno sodno prakso glede razpisovanja glavnih obravnav v situacijah, ko stranka ne utemelji prepričljivo, kako bi lahko zaslišanje prič ali kateri koli drug konkreten dokaz vplival na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, "kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi."1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.2 V konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami v upravnem sporu v svoji pritožbi tega ni izkazal. Po povedanem je sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki 2:

36. Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v konkretnem primeru sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 2 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.