UPRS Sodba I U 633/2024-28

Jedro

Zgolj podatek o vrednosti premoženja družb ob likvidaciji ne zadošča za ugotovitev, da sporne terjatve v celoti niso bile del premoženja družb ob likvidaciji, saj so v to vrednost vključena vsa sredstva kot tudi morebitne obveznosti družb v likvidaciji, katerih vrednost znižuje vrednost likvidacijske mase. Dokazni zaključek o nemožnosti tožnikovega prevzema terjatev zaradi izvedene likvidacije sta davčna organa naredila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato preuranjeno. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče izključiti, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala ob odsvojitvi kapitala, kot to trdi tožnik

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4210-508679/2015-5 08-211-34 z dne 4. 9. 2019 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1.V postopku obnove odmere dohodnine za leto 2010 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) z izpodbijano odločbo odpravila odločbo št. DT 10-13663-1 z dne 31. 3. 2011, s katero je bila tožniku prvič odmerjena dohodnina za leto 2010 v višini 6.515,32 EUR, in jo nadomestila z izpodbijano odločbo, s katero je tožniku odmerila dohodnino v znesku 11.659,35 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 3.601,88 EUR, tožniku pa se, glede na že plačan znesek po odločbi, v plačilo nalaga 2.007,42 EUR, po preteku 30 dnevnega roka z zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Posebni stroški niso nastali, tožnik trpi svoje stroške postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ po dokončnosti odločbe z dne 31. 3. 2011 iz zapisnika št. 0610-2071/2013-23 08-530-17 z dne 23. 11. 2015, izvedel za nova dejstva v zvezi z davčno osnovo za dohodnino za leto 2010. Pri tožniku je bil namreč opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik od družbe A., Cyprus (v nadaljevanju A.) v tem obdobju prejel izplačila v skupnem znesku 247.100,00 EUR. Ta izplačila je davčni organ v DIN opredelil kot druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in od njih obračunal akontacijo dohodnine po stopnji 25 % v znesku 61.775,00 EUR.

3.Tožnik je davčnemu organu poslal dokazilo o vračilu posojila v višini 50.000,00 EUR po pogodbi z dne 1. 10. 2021 z družbo A., knjiženju tega vračila pri družbi A., kot posojilodajalki, ter obračunu obresti in plačilu obresti. Tožnik se ne strinja z zaključki DIN, saj je s spornimi sredstvi, ki se jih obdavčuje kot druge dohodke, že razpolagal ob prenehanju družb B., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju B.) in C., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju C.), zato bi morebitne nepravilnosti pri odmeri davka morale biti ugotovljene kvečjemu v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2009, ko sta bili družbi likvidirani.

4.Davčni organ odgovarja, da iz ugotovitev DIN izhaja, da je poslovanje družb B., C., A. in tožnika prepleteno tako, da je tožnik prejemal neobdavčene prejemke. Tožnik nastopa v vlogi likvidacijskega upravitelja družb B. in C. in je tudi določil njuno vrednost ob likvidaciji. Pri tem pa ni pojasnil dejstev v zvezi z družbo A., od katere je prejel posojilo, in kateri sta tudi družbi B. in C. dali posojilo. Na osnovi pridobljenega bonitetnega poročila davčni organ ugotavlja, da ima tožnik tudi v družbi A. upravljalsko oziroma odločevalsko funkcijo, ki mu je omogočala neobrestovano posojilo, ki se tudi ni vračalo. Zato davčni organ ugotavlja, da tožnik od družbe A. dejansko ni prejemal vračila posojila temveč druge prejemke, ki jih ZDoh-2 ureja v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. V tem postopku predloženo dokazilo o vračilu posojila v znesku 50.000,00 EUR pa da je bilo v ponovljenem DIN že upoštevano.

5.V prvotnem postopku DIN davka od drugih dohodkov je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letih od 2008 - 2013 od družbe A. prejel izplačila v skupnem znesku 247.100,00 EUR (tabela na strani 3 izpodbijane odločbe). Prvotno odločbo o DIN je tukajšnje sodišče s sodbo I U 1035/2016-10 z dne 5. junija 2018 odpravilo z ugotovitvijo, da iz nje ne izhajajo razlagi za zatrjevano navideznost posojilnih pogodb oziroma za davčno zlorabo. Za navidezne so bile namreč že v prvem DIN ugotovljene vse sporne posojilne pogodbe, in sicer posojilo tožniku od družbe A., št. 1/2008 za znesek 35.300,00 EUR in posojilne pogodbe, sklenjene med družbama B. in C. (kot posojilodajalkama) ter družbo A. (kot posojilojemalko).

6.V ponovnem postopku DIN davka od drugih dohodkov je davčni organ dopolnil obrazložitev glede navideznosti poslov. V ta namen je na podlagi podatkov iz postopka odmere dohodnine tožniku od dobička iz kapitala presojal vrednost premoženja družb B. in C. ob likvidaciji. Iz teh podatkov izhaja, da je vrednost ob likvidaciji družbe B. znašala 38.553,57 EUR, družbe C. pa 0,00 EUR. Zato sta lahko ti dve družbi na tožnika prenesli le toliko premoženja, kot sta ga imeli ob likvidaciji, to pa je 38.553,57 EUR. Za ta znesek je znižal davčno osnovo glede na izplačila, ki jih je tožnik prejel v letu 2010. Dodatni (drugi) dohodki, izplačani tožniku v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2010, tako znašajo 12.546,61 EUR in se uvrščajo pod oznako 6300 - preostali drugi dohodki. Kot takšni se v skladu s 109. členom ZDoh-2 vštevajo v letno davčno osnovo, ki znaša 35.599,16 EUR, odmerjena dohodnina po stopnji 32,75176 % pa znaša 11.659,35 EUR.

7.Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno, v razlogih pa pritrdi razlogom prvostopenjskega davčnega organa. Predmet pritožbenega postopka je presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na posojila in s tem na naknadno ugotovljene dohodke tožnika in njihovo obdavčitev. Gre za isto dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku. To dejansko stanje toženka povzame obširneje, kot je to storil prvostopenjski organ. Tožniku je bil s pogodbo z dne 1. 11. 2008 od družbe A. odobren kredit v znesku 36.000,00 EUR po letni obrestni meri 5,33 % z datumom zapadlosti 31. 12. 2013, pri čemer je tožnik, po lastnih navedbah, do dne 4. 12. 2009 prejel znesek 35.300,00 EUR. Posojilo se ni vračalo in obresti se niso plačevale. Družbi B. in A. sta 15. 4. 2008 sklenili "share transfer and loan agreement", na podlagi katere je B. A. nakazala 37.200,00 EUR, in posojilna pogodba za znesek 100.000,00 EUR z obrestno mero 4,33 %, ki je bilo dejansko izplačano v znesku 39.900,00 EUR in je zapadlo 1. 1. 2012, pri čemer ni bilo vrnjeno. Družbi A. je posojilo v znesku 81.000,00 EUR odobrila tudi c. na podlagi pogodbe z dne 1. 5. 2008, posojilo je zapadlo 1. 1. 2012 in ni bilo vrnjeno. C. in B. sta bili v letu 2009 likvidirani po skrajšanem postopku. Tožnik in družba A. posojil torej nista vračala, posojilodajalci vračil niso terjali, razlogi za sklenitev posojilnih pogodb niso bili pojasnjeni. Čeprav sta B. in C. v letu 2008 odobrili posojila, sta bili v letu 2009 likvidirani, pri čemer toženka ugotavlja, da v likvidacijsko maso, glede na njeno vrednost, te terjatve do A. niso bile vključene. Ob tem dejanskem stanju se toženka strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da gre pri TEH posojilnih pogodbah za navidezne pogodbe, zato je davčni organ sredstva utemeljeno štel za druge dohodke, saj tožnik ni uspel dokazati drugače. Nakazila na račun tožnika s strani družbe A. tudi po presoji toženke niso predstavljalo vračila posojil, temveč izplačilo brez pravne podlage, ki se obdavči kot drug dohodek.

8.Tožnik odločitev izpodbija s tožbo in iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma pove, da je tudi zoper odločbo v ponovljenem postopku DIN št. 0610-2017/2013-46 08-545-09-PP z dne 19. 11. 2018 sprožil upravi spor, ki se vodi pod opr. št. I U 436/2019 in ob vložitvi tožbe še ni končan. Obnova je zato po mnenju tožnika preuranjena.

9.Sporne prihodke je tožnik prejel na podlagi posojilne pogodbe št. 1/2008 z dne 1. 11. 2008 (znesek 35.300,00 EUR), posojilnih pogodb med družbo A. in družbama B. ter C. in zaradi, kot tožnik poimenuje pobotanje njegovih obveznosti in terjatev, "netenja" kreditnih poslov oziroma obveznosti, ki jih je družba A. imela do družb B. in C., kasneje pa do tožnika. Slednjemu je namreč kot edinemu družbeniku po pravilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) pripadla ta premoženjska pravica zaradi likvidacije B. in C. Tožnik je v likvidaciji prevzete terjatve do A. delno "zaprl" s svojimi obveznostmi po posojilni pogodbi, preostanek terjatve oziroma kapitala družb pa mu je bil izplačan kot preostala sredstva oziroma kapital likvidiranih družb. Ob likvidaciji je ugotovljena vrednost družb znašala 38.553,57 EUR, kar je, po navedbah davčnega organa, maksimalni znesek, ki bi ga družbi ob likvidaciji lahko prenesli na tožnika. Ker je terjatev iz posojilnih pogodb navedeni znesek presegla, je davčni organ zaključil, da gre za navidezni posel, hkrati pa je ugotovitev vezal na ugotovitve iz odločbe z dne 9. 7. 2010 s katero mu je bil odmerjen davek od dobička iz kapitala, do tožnikovih navedb in predloženih dokazov pa se ni opredelil.

10.A. in C. sta torej dali posojila družbi A. Tok denarja je jasen in verodostojno izkazan v poslovnih knjigah. Pogodbena razmerja so bila resnična in niso prikrivala nobenega drugega posla, zatrjevane tožnikove obveznosti in terjatve do A. so dejansko obstajale. Ker je bil tožnik hkrati dolžnik in upnik družbe A., je posojilo poplačal s pobotanjem terjatve, in utemeljeno prejel nakazilo razlike kot vračilo posojila. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oz. da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

11.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožbene navedbe v celoti prereka ter ob sklicevanju na 89. člen ZDavP-2 poudari, da uvedba obnove postopka ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bila ugotovljena nova dejstva.

12.Sodišče je v zadevi enkrat že odločilo in s sodbo I U 967/2020-11 z dne 14. 6. 2022 tožbo zavrnilo, vendar je bila sodba s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep X Ips 7/2023 z dne 20. 3. 2024) odpravljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Vrhovno sodišče v sklepu pojasni, da se pomensko jasnost in določnost pri opredelitvi dohodka iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 doseže tako, da se za konkretni dohodek, ki povečuje premoženje prejemnika, primarno ugotovi, da ne spada v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka po 18. členu ZDoh-2 (kot jih določajo točke 1 do 5), da ne gre za prejemek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oziroma da ne gre za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine. Pri tem je treba še upoštevati, da če zakonodajalec enega izmed vrst dohodkov, ki ima značilnosti enega izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka po 18. členu ZDoh-2 (kot jih določajo točke 1 do 5), ni vključil v obdavčevanje v ustreznem poglavju ZDoh-2, pravilna razlaga 11. točke tretjega odstavka 105. člena terja, da ga ni mogoče obdavčiti na tej pravni podlagi. V konkretni zadevi pa je Vrhovno sodišče presodilo, da ne Upravno sodišče ne davčna organa te presoje, torej pravne kvalifikacije sicer ugotovljene finančne koristi za tožnika, niso opravili, kar pa bi bilo za pravilno davčno kvalifikacijo dohodka nujno. Sodišče zato v ponovljenem postopku izhaja iz napotka Vrhovnega sodišča, da je treba najprej ugotoviti, ali se sporni tožnikovi dohodki lahko kvalificirajo pod katero izmed drugih vrst dohodkov, ki jih ureja ZDoh-2. Po presoji Vrhovnega sodišča je s tem v zvezi potrebno kvalificirati aktivna ravnanja, ki jih je tožnik izvedel za namene povečanja svojega premoženja s pridobitvijo spornega dohodka in v primeru ugotovitve, da sploh gre za obdavčljiv dohodek, opredeliti tudi sui generis pravni posel<sup>1</sup> , v katerem naj bi tožnik pridobil dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

13.Tožba je utemeljena.

14.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikova davčna osnova za odmero dohodnine povečana za znesek 12.546,57 EUR. Tožnik je sicer v letu 2010 od družbe A. prejel znesek 51.100,00 EUR, vendar pa je prvostopenjski organ upošteval, da naj bi znesek 38.553,57 EUR tožnik prejel kot izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja družb B. in C.

15.V postopku obnove odmere dohodnine je bilo dejansko stanje povzeto po ugotovitvah v DIN zoper tožnika v zvezi z akontacijo dohodnine od dohodkov, ki jih je od družbe A. prejel v letih 2008 - 2013. Te ugotovitve izhajajo iz zapisnika št. 0610-2071/2013-23 08-530-17 z dne 23. 11. 2015, pri čemer jih je obširneje v svoji odločbi povzela šele toženka. Ker tožnik teh ugotovitev dejanskega stanja v tožbi ne prereka (prereka pa pravno kvalifikacijo dohodka), jih sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), šteje za priznana in s tem za dokazana.

16.Prav tako sodišče šteje za dokazano, da je tožnik v letu 2010 od družbe A. prejel dohodek, ki je povečeval njegovo premoženje. Tudi sam tožnik pojasnjuje, da je prevzel terjatve B. in C. do A. kot del likvidacijske mase, pri čemer pa ne izpodbija ugotovitve davčnih organov, češ da znesek teh terjatev oziroma izplačil na njihovi podlagi ne bi ustrezal višini pridobljene finančne koristi (npr. zaradi v likvidaciji prevzetih obveznosti družb B. in C.).

17.Enako kot v prvem sojenju, sodišče ugotavlja več aktivnih ravnanj, ki jih je tožnik izvedel, da je prejel sporni dohodek. Tožnik je bil poslovodja družb B. in C., ki sta leta 2008 posodili skupaj 190.000,00 EUR družbi A., pri čemer se ni dogovoril za zavarovanje terjatev. Kot edini družbenik B. in C. je leta 2009, navkljub nevrnjenim posojilom, izvedel likvidacijo družb po skrajšanem postopku, v katerih je bil likvidacijski upravitelj. Po prevzemu terjatev iz likvidacijske mase pa je družba A., ki pred tem ni vračala posojil, tožniku, kot novemu upniku, vrnila prejeta posojila. Ob tem je bil tožnik tudi dolžnik družbe A. po posojilni pogodbi št. 1/2008, tega posojila do pobota obveznosti s, v likvidaciji prevzetimi, terjatvami ni vračal. Na podlagi teh dejanj tožnika in tudi njihovega zaporedja sodišče šteje za dokazano, da je imel tožnik aktivno upravljavsko vlogo tudi v ciprski družbi in ne zgolj v B. in C., kjer je bil edini družbenik.

18.Davčna organa sta sporne posojilne pogodbe štela za absolutno navidezne. Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče, pa se ob izvršenem prenosu sredstev dejansko realiziran pravni posel ne more opredeliti kot absolutno navidezen. Pravni posel je torej lahko zgolj relativno navidezen, kar pa pomeni, da je treba opredeliti pravni posel, ki ga navidezen posel prikriva in tako opredeljen prikriti posel obdavčiti po določbi tretjega odstavka 74. člena ZDoh-2. Pri pravni kvalifikaciji tožnikovih aktivnosti in prejetega dohodka je treba izhajati iz razlage Vrhovnega sodišča, po kateri je obdavčitev dohodka kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 možna le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla kot sui generis posla, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka. Poenostavljeno rečeno, prejet dohodek je mogoče opredeliti kot drug dohodek le, če ne spada v nobenega od vrst dohodkov, kot jih določa prvih pet točk 18. člena ZDoh-2 in pri tem tudi ne gre za dohodek, ki ni predmet obdavčitve z dohodnino oziroma je oproščen plačila dohodnine.

19.Tožnik se v tožbi zavzema za razlago, da je treba dohodek pravno kvalificirati kot dohodek od odsvojitve kapitala ob likvidaciji družb B. in C. v letu 2009. Davčna organa nasprotujeta tej pravni kvalifikaciji, češ da je bila vrednost premoženja družb ob likvidaciji zgolj 38.553,57 EUR, posledično tožnik iz likvidacije ni mogel prejeti terjatev v presežni vrednosti izplačanega dohodka v letih 2008 - 2013. Sodišče pa ugotavlja, da zgolj podatek o vrednosti premoženja družb ob likvidaciji ne zadošča za ugotovitev, da sporne terjatve v celoti niso bile del premoženja družb ob likvidaciji, saj so v to vrednost vključena vsa sredstva kot tudi morebitne obveznosti družb v likvidaciji, katerih vrednost znižuje vrednost likvidacijske mase. Dokazni zaključek o nemožnosti tožnikovega prevzema terjatev zaradi izvedene likvidacije sta davčna organa naredila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato preuranjeno. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče izključiti, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala ob odsvojitvi kapitala, kot to trdi tožnik.

20.Nadalje iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je finančni vir za končna nakazila tožniku izhajal iz sredstev družb B. in C., ki sta denarna sredstva na podlagi posojilnih pogodb nakazali ciprski družbi A., le ta pa jih je, v presežku po pobotu svojih terjatev do tožnika, prejel v obliki denarnih nakazil. Te okoliščine v kombinaciji z izvedeno likvidaciji po skrajšanem postopku navkljub nevrnjenim posojilom v trenutku likvidacije, nakazujejo na možnost, da je z opisano shemo tožnik, po neobičajni poti, prišel do izplačil iz družb B. in C., katerih edini družbenik je bil. V tem primeru bi se dohodek iz prikritega posla, lahko pa tudi kot davčna korist iz davčne zlorabe, pravno kvalificiral kot prikrito izplačilo dobička (1. točka četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2). Le to se po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 obdavčuje kot dividenda (dohodek iz kapitala) in tako ne gre za drug dohodek. Skladno s 7. točko 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena Zdoh-2 se namreč kot dividenda obdavčuje tudi prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu (kar je tožnik v družbah B. in C. nesporno imel) ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. in 17. člena tega zakona, ali plačila za nakup vseh oblik sredstev in storitev po ceni, ki je višja od primerljive tržne cene iz 16. in 17. člena tega zakona, ali plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene. Glede na široko definicijo "prikritega izplačila dobička" ob nesporno izpolnjenem pogoju deleža tožnika v kapitalu slovenskih družb, bi se morebitna davčna korist iz kombinacije posojilnih pogodb in likvidacije po skrajšanem postopku ter posledično prenosa terjatev družb na tožnika, obdavčila kot dividenda in ne kot drug dohodek.

21.Glede na navedeno, sodišče ni ravnalo po pooblastilu iz 21. člena ZUS-1 in ni samo dopolnjevalo ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim ugovorom, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala, saj bi tudi v primeru zavrnitve tega ugovora, ob dejstvu, da ne toženka ne davčni organ nista opravila presoje, ali gre pri spornem dohodku za katerega od dohodkov iz točk 1 do 5 18. člena ZDoh-2, ugotovilo, da je odločitev davčnega glede opredelitve dohodka kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 preuranjena in materialno pravno zmotna. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi napačne uporabe materialnega prava (11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2) po drugem in četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 odpravilo. Za pravilen sklep o izplačilu obdavčenih drugih dohodkov bi namreč moral davčni organ najprej izključiti možnost, da gre za katerega od dohodkov od 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 in v ta namen tudi ustrezno ugotoviti dejansko stanje. Ob tem je potrebno izhajati iz zgoraj navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča.

22.Sodišče je v zadevi razsodilo brez glavne obravnave, saj je bilo na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

23.Po določbi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko odloči zgolj, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takšnem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. V konkretni zadevi se je sodišče odločilo za to možnost. Toženka je tako dolžna tožniku v celoti povrniti njegove stroške postopka pred prvostopenškim sodiščem, glede na to, da je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, saj se v takšnem primeru tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Po tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba odločiti tudi o stroških revizijskega postopka, in sicer jih je toženka dolžna povrniti tožniku po načelu končnega uspeha v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, torej v celoti. S tem je odločeno o temelju stroškovne posledice, sklep o višini vseh stroškov pa bo, kot obrazloženo, izdan ločeno.

------------------------------- 1 Kot pojasni Vrhovno sodišče v točki 15 svojega sklepa, je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 namenjena obdavčitvi izjemnih primerov, torej obdavčenju dohodka sui generis , ki ne sodi v nobeno izmed drugih vrst dohodkov, katerih obdavčenje je urejeno v ustreznih poglavjih, pa gre vseeno za povečanje premoženja (ekonomske moči) fizične osebe. 2 VSRS, Sklep X Ips 18/2023 z dne 18. 10. 2023, točka 28. 3 Tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 105, 105/3, 105/3-11 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 89

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba I U 633/2024-28

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.633.2024.28 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas