Jedro

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je bilo (1) z odločbo gradbene inšpekcije z dne 12.6.1995 (A 12) zaradi stabilnosti in varnosti objekta naloženo rušenje in odstranitev obstoječih temeljev in starih zidov obeh hotelov, (2) z odločbo urbanistične inšpekcije z dne 8.6.1995 (A 13) pa takojšnja ustavitev gradnje, ker naj bi bila v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem in sicer za čas do pridobitve spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Torej iz navedb tožeče stranke same izhaja, da je bila ustavitev gradnje posledica teh dveh odločb. Zakaj naj bi bila ustavitev gradnje na podlagi teh dveh odločb nezakonita, pa ne navaja. Prav tako ne navaja, kot v pritožbi pravilno poudarja tožena stranka, da bi znova zaprosila za lokacijsko dovoljenje, ali da bi se bila proti tema odločbama (A 12 in A 13) pritožila. Zatrjuje le obstoj vzročne zveze med razveljavljenim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter nastalo škodo, ob tem pa spregleda, da je bila takrat, ko je MOP razveljavilo lokacijsko in gradbeno dovoljenje (11.10.1995 in 20.11.1995), gradnja (z odločbo urbanistične inšpekcije z dne 8.6.1995 - A 13) že ustavljena. Iz navedb samih tožeče stranke torej sledi logičen sklep, da razveljavitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni v vzročni zvezi z ustavitvijo gradnje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopna odločba v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi, proti izpodbijani 3., 5., 6. in delu 7. točke izreka, ki se nanaša na tožečo stranko, pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v teh delih izpodbijana odločba potrdi.

II.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se prvostopna sodba spremeni:

1. v izpodbijani 4. točki tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 151.521.323,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1999 do plačila, zavrne;

2. v izpodbijani 7. točki izreka, v delu, ki se nanaša na toženo stranko, pa tako, da mora tožeča stranka v osmih dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.737.860,00 SIT, po preteku tega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od tega zneska od zamude do plačila.

III.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek

212.974.584,74 SIT s pripadki in zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 506.986.518,74 SIT do 30.10.1999 postopek ustavilo (1. točka izreka). Postopek je ustavilo tudi proti prvotno drugi toženi stranki Občini P. (2. točka izreka). Hkrati je dovolilo objektivno spremembo tožbe (3. točka izreka) in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo do 151.521.323,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1999 do plačila (4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5. in 6. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (7. točka izreka).

2. Ugotovilo je, da je Upravna enota Piran (v nadaljevanju UE Piran) tožeči stranki dne 3.4.1995 izdala lokacijsko dovoljenje za adaptacijska in vzdrževalna dela ter spremembo namembnosti za začasno ureditev bivših hotelov H. in O. v Portorožu (A 15), dne 20.5.1995 (pravilno 23.5.1995) pa še gradbeno dovoljenje za ista objekta (A 14). Dne 11.10.1995 je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) izdalo odločbo, s katero je omenjeno lokacijsko dovoljenje UE Piran razveljavilo (A 11), za tem pa dne 20.11.1995 še odločbo, s katero je razveljavilo gradbeno dovoljenje z dne 23.5.1995 (A 10). V obe odločbi UE Piran je MOP poseglo po uradni dolžnosti na podlagi nadzorstvene pravice, ki je izredno pravno sredstvo. Na podlagi tožbe tožeče stranke pa je bila odločba MOP (A 11) v upravnem sporu s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št.... z dne ... odpravljena (B 78). Prvostopno sodišče je presodilo, da je zaradi prisilne prekinitve del tožeči stranki nastala škoda, do katere je prišlo zaradi izdaje citiranih odločb MOP.

3. Proti prvostopni odločbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v 1., 3., 5., 6. in 7. točki izreka, tožena pa v 4. in 7. točki izreka. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Vsaka od njiju predlaga prvenstveno spremembo izpodbijanih delov odločbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in sklepa in vrnitev zadeve v izpodbijanih delih sodišča prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena proti 1. točki izreka, v preostalem delu pa je neutemeljena. Pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

6. K pritožbi tožene stranke:

6.1. V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjena vsebina in pomen 26. člena Ustave Republike Slovenije. Pravilno je tudi pojasnjeno, da je temelj za odškodnino po tem ustavnem določilu podan takrat, kadar so kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta in sicer, da je nastala škoda, da ta izvira iz protipravnega ravnanja, da obstoji pravno relevantna vzročna zveza med protipravnim ravnajem in škodo ter da je podana odškodninska odgovornost povzročitelja.

6.2. Prvostopno sodišče je presodilo, da so vsi štirje elementi civilnega delikta za priznanje odškodnine podani. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, po kateri je podana vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke. Prvostopno sodišče je namreč presodilo, da je prisilna prekinitev del, zaradi katere je tožeča stranka utrpela škodo, posledica citiranih odločb MOP. To pa ne drži, kot pravilno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi.

6.3. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je bilo (1) z odločbo gradbene inšpekcije z dne 12.6.1995 (A 12) zaradi stabilnosti in varnosti objekta naloženo rušenje in odstranitev obstoječih temeljev in starih zidov obeh hotelov, (2) z odločbo urbanistične inšpekcije z dne 8.6.1995 (A 13) pa takojšnja ustavitev gradnje, ker naj bi bila v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem in sicer za čas do pridobitve spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Torej iz navedb tožeče stranke same izhaja, da je bila ustavitev gradnje posledica teh dveh odločb. Zakaj naj bi bila ustavitev gradnje na podlagi teh dveh odločb nezakonita, pa ne navaja. Prav tako ne navaja, kot v pritožbi pravilno poudarja tožena stranka, da bi znova zaprosila za lokacijsko dovoljenje, ali da bi se bila proti tema odločbama (A 12 in A 13) pritožila. Zatrjuje le obstoj vzročne zveze med razveljavljenim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter nastalo škodo, ob tem pa spregleda, da je bila takrat, ko je MOP razveljavilo lokacijsko in gradbeno dovoljenje (11.10.1995 in

20.11.1995), gradnja (z odločbo urbanistične inšpekcije z dne

8.6.1995 - A 13) že ustavljena. Iz navedb samih tožeče stranke torej sledi logičen sklep, da razveljavitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni v vzročni zvezi z ustavitvijo gradnje.

Ta je namreč bila, kot izhaja iz povzetka odločbe urbanistične inšpekcije z dne 7.6.1995 (A 13) - v tožbi (točka I., stran 2) ustavljena zaradi novo nastalih okoliščin, dokler si tožeča stranka ne bi pridobila spremenjenega lokacijskega dovoljenja.

To pa pomeni, da tožeča stranka z gradnjo ne bi smela nadaljevati tudi v primeru, če ne bi prišlo do posega v laokacijsko in gradbeno dovoljenje s strani MOP. Tako se izkaže za nesklepčno trditev tožeče stranke, da je podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem MOP. Da bi bila izdaja odločb gradbene inšpekcije (A 12) in urbanistične inšpekcije (A 13) posledica morebitnega protipravnega ravnanja tožene stranke, pa kot rečeno, tožeča stranka ne zatrjuje.

6.4. Glede na navedeno je zmoten prvostopni zaključek, da je podana vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pri odškodninskem zahtevku trditveno breme za škodo, protipravno ravnanje povzročitelja in vzročno zvezo nosi tožeča stranka, tožena pa za ekskulpacijo krivde (primerjaj 154. člen ZOR). Ker pa vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke tožeča stranka ni utemeljila, je zaradi nesklepčnosti tožbe neutemeljen tudi njen tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v dajatvenem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 353. člena ZPP).

7. K pritožbi tožeče stranke:

7.1. Pod točko 6.3. in 6.4. te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju ni utemeljen. Zato na pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi le-ta izpodbija prvostopno odločitev iz 5., 6. in 7. točke izreka, pritožbeno sodišče odgovarja s smiselnim sklicevanjem na razloge pod 6.3. in 6.4. točko te obrazložitve.

7.2. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke nikoli ni bil višji od zneska 559.996.913,00 SIT in da je o celotnem tožbenem zahtevku prvostopno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz 4. in 5. točke izreka izpodbijane sodbe. Zato drži pritožbena trditev, da tožeča stranka tožbe ni niti delno umaknila.

Iz tega sledi, da prvostopno sodišče ni imelo podlage za sklep o delni ustavitvi postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

7.3. S tožbo je tožeča stranka sprva zahtevala plačilo odškodnine v znesku 294.012.000,00 SIT s pripadki, z zadnjo pripravljalno vlogo pa je tožbeni zahtevek povišala na 559.996.913,00 SIT. Po določilu 2. odstavka 184. člena ZPP tudi povečanje zahtevka pomeni spremembo tožbe. Glede na navedeno je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je prišlo do spremembe tožbe pravilna, pritožbena trditev, da tožbe ni spremenila, pa je pravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti 3. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka

365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Skladno z veljavno Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče stroške tožene stranke odmerilo na 1.737.860,00 SIT. Od tega 3.160,00 SIT odpade na dejanske stroške tožene stranke, ostalo pa na nagrado za zastopanje. Od zahtevka za povrnitev stroškov pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade za zastopanje na naroku 30.5.2001 in 2.4.2001, ker teh narokov ni bilo, pa tudi ne za zastopanje na naroku 11.4.2001, ker se tega naroka tožena stranka ni udeležila.

Prav tako ji ni priznalo nagrade za posvet s stranko pred vložitvijo odgovora na tožbe, saj je ta nagrada vsebovana v sestavi odgovora na tožbo, za katerega je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 2000 točk. Ker so se na narokih dne 30.5.2001 in 7.11.2001 obravnavala le procesna vprašanja, je od zahtevanih 1000 točk za pristop na ta narok, pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki le dvakrat po 500 točk. Od priznane nagrade bo tožeča stranka, če toženi stranki pravdnih stroškov znotraj osemdnevnega paricijskega roka ne bo povrnila, morala skladno z določilom 1. odstavka 378. člena OZ plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na

165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranke je v pritožbenem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom.