Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odpoved dedovanju učinkuje tudi glede naknadno najdenega premoženja.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo dodatni obseg zapuščine in ga na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju dodelilo v last zapustničinemu sinu M.M. do celote.
Pritožbo vlaga A.M., sin zapustnice. Navaja, da leta 2009, ko se je dediščini odpovedal, ni vedel, da obstaja še dodatno premoženje. S tem se je seznanil, ko je 25. 5. 2012 prejel izpodbijani sklep. Predlaga, da pritožbeno sodišče glede dodatno najdenega premoženja sklep o dedovanju prekliče in ga razdeli med oba dediča. Pritožba ni utemeljena.
Odpoved dediščini ureja Zakon o dedovanju v določilih 133 do 140. Gre za izjavo volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Pravna posledica odpovedi dediščini je, da se šteje, da odpovedujoči ni postal dedič (četrti odstavek 133. člena ZD). Odpoved dediščini zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Odpoved dediščini tudi ne more biti delna. To pomeni, da se v nobenem primeru ne more nanašati le na tisto premoženje, ki ga je imela zapustnica v času odpovedi (136. člen ZD). Tisti, ki se odpoveduje dedovanju, se mora zato zavedati, da je mogoče, da se naknadno najde še kakšno premoženje, na katerega se bo ta dedna izjava prav tako nanašala. Izjava o odpovedi dediščini je tudi nepreklicna (138. člen). Dedič, ki je dal izjavo, sicer lahko zahteva razveljavitev le-te, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (138. člen ZD), vendar pa je takšna možnost vezana na subjektivni in objektivni rok, ki ga določa 99. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tako pravica zahtevati razveljavitev podane dedne izjave preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa s pretekom treh let od dneva, ko je bila le-ta dana. V konkretnem primeru je dedič dedno izjavo podal 20. 10. 2009, kar pomeni, da je že potekel objektivni 3-letni rok.
Pritožnik s pritožbenimi trditvami, da ni vedel, da v zapuščino spadajo tudi nepremičnine, ki so sedaj predmet izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju, odločitve zato ne more uspešno izpodbiti.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrditi sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih pritožnik ni priglasil.