Jedro

Pri presoji obstoja utemejene domneve, da v neki državi obstajajo sistemske pomankljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnice v Republiko Italijo, je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, toženi stranki dejstva, k ise domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

Sistemske pomankljivosti so objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov pri čemer sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnice za priznanje mednarodne zaščite zavrže, ker bo tožnica predana Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica prošnjo za mednarodno zaščito vložila dne 2. 10. 2017 in tedaj ni predložila nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti. Ob upoštevanju 4. odstavka 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) ter 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) tožena stranka ugotavlja, da v postopku tožnica ni predložila nobenega identifikacijskega dokumenta s sliko, zaradi česar njena istovetnost ni nesporno ugotovljena. Prstni odtisi tožnice so bili posredovani v centralno bazo EURODAC in na tej podlagi pridobljen podatek, da je bila tožnica vnesena v centralno bazo EURODAC kot državljanka tretje države, ki so jo pristojni nadzorni organi Republike Italije prijeli zaradi nezakonitega prehoda državne meje, pa je pristojni organi niso poslali nazaj ter ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana, z datumom prijetja 16. 9. 2017. Tožena stranka je dne 16. 10. 2017 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca v skladu s 1. odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III ter dne 16. 11. 2017 od pristojnega organa Republike Italije prejela odgovor, da je na navedeni pravni podlagi Republika Italija odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnice na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s 1. odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III opravljen dne 8. 1. 2018 v navzočnosti pravne zastopnice tožnice in tolmača za francoski jezik, ki je po navedbah tožnice njen materni jezik. Tedaj je bila seznanjena s potekom dublinskega postopka z Republiko Italijo in dejstvom, da je Republika Italija sprejela pristojnost za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnica navedla, da se ne želi vrniti v Republiko Italijo, ker tam niso ustrezno ravnali z njo, ni imela dovolj hrane, niti dovolj oblačil, v sobi pa je bila nastanjena skupaj še z osmimi dekleti, od katerih so bile nekatere okužene z virusom HIV. Razen tega so zavrnili njeno prošnjo za hospitalizacijo, saj ji ni nihče prisluhnil, da je skušala v Italiji storiti samomor, zato je Italijo tudi zapustila. Na posebno vprašanje, v kakšnem centru je bila v Italiji nastanjena, ker tam ni zaprosila za mednarodno zaščito, je tožnica odgovorila, da je bila v centru, v katerem je bilo veliko ljudi in so bili skupaj nastanjeni tako tisti, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, kot tudi tisti, ki niso. Na vprašanje, zakaj v Italiji ni zaprosila za mednarodno zaščito, je odgovorila, da ni bilo videti nobene razlike med tistimi, ki so zaprosili za azil in tistimi, ki tega niso storili, zato sama ni podala prošnje. Na vprašanje o razmerah za bivanje v Italiji je navedla, da so bili v stanovanju, kjer je bila nastanjena, skupaj nameščeni tako moški kot ženske, ki so se nekatere pritoževale, da so žrtve posilstva. Na posebno vprašanje svoje pooblaščenke, ali se je tam počutila varno, je odgovorila, da ne, ker so bili v kraju A nameščeni številni prosilci v najete objekte, tam pa jih je bilo preveč, da bi lahko kdo skrbel za njih; socialni delavci so jih le občasno obiskovali enkrat tedensko, včasih pa jih sploh ni videla, zato je od tam odšla. Odpotovala je z vlakom, zatem z avtobusom in že sama misel, da bi morala nazaj v Italijo, ji jemlje voljo do življenja. Tam ji zdravstvene pomoči zaradi težav zaradi izgube otrok niso ponudili, medtem ko ji je v Sloveniji bolj všeč, saj je v objektu nastanitve navzoč socialni delavec, deležna je moralne podpore in obiskuje tudi šolo, počuti se varno. V primeru bolezni jo hospitalizirajo, zato želi ostati v Republiki Sloveniji, ki je po njenem mnenju že prevzela pristojnost za obravnavo tožničine prošnje, vrnitev tožnice v Italijo pa bi lahko nerazumno podaljšala postopek za pridobitev statusa begunca. Tožnica dvomi, da bi ji bila ob morebitni vrnitvi zagotovljena ustrezna pomoč in podpora. Zato meni, da bi njena vrnitev v Italijo lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Še posebej ob dejstvu, da gre za ranljivo osebo, samsko žensko, ki je že bila žrtev spolnega nasilja in je med potjo izgubila svoje otroke, tako da bi morebitna vrnitev v Italijo lahko poslabšala njeno psihično stanje. V zvezi s tožničino navedbo, da bi se v primeru njene predaje Republiki Italiji počutila ogrožena zaradi opisanih okoliščin njene nastanitve tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni predložila nobenega konkretnega dokaza. Poleg tega je Republika Italija, ki je v dublinskem postopku potrdila svojo odgovornost za obravnavo tožničine prošnje, kot enakopravna država članica Evropske unije dolžna spoštovati veljavna načela in norme, tožena stranka pa nima razlogov, da bi dvomila v pošteno in zakonito obravnavo prošenj prosilcev v Republiki Italiji. Razen tega tožnica v Republiki Italiji niti ni zaprosila za status mednarodne zaščite, zato tudi ni mogla biti nastanjena v objektih, ki so namenjeni za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito.

4. Po oceni tožene stranke bo za tožnico v Republiki Italiji ustrezno poskrbljeno, zlasti ob dejstvu, da se pogoji namestitve kontinuirano preverjajo s strani organov, pristojnih za sprejem družin ter uslužbencev EASO, ki to specifično nalogo izvajajo na območju Republike Italije. Tožena stranka ugotavlja, da je iz odgovora Republike Italije z dne 16. 11. 2017 razvidno, da bo tožnica nastanjena v objektih, ki se financirajo iz ERF projekta, kjer je za prosilce ustrezno poskrbljeno. Iz posredovanega Psihiatričnega mnenja Psihiatrične bolnišnice A. o zdravstvenem stanju tožnice sicer izhaja, da bi bila njena vrnitev v Republiko Italijo škodljiva za njeno psihično zdravje, z visokim suicidalnim tveganjem, vendar po ugotovitvi tožene stranke iz odpustnega obvestila odpustnega zdravnika Psihiatrične bolnišnice A., kjer je bila tožnica hospitalizirana od 28. 12. 2017 do 3. 1. 2018, tudi izhaja, da je bila tožnica po sedmih dneh zdravljenja na intenzivni enoti v izboljšanem zdravstvenem stanju in stabilna ter brez suicidalne ogroženosti. Po oceni tožene stranke na postopek določitve odgovorne države članice posebne potrebe prosilca ne vplivajo in ne morejo vplivati na način, da bi prosilec lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da ne predstavljajo merila za določitev odgovorne države članice, pač pa mora v skladu z 31. členom Uredbe Dublin III država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji, kot so na primer zagotovitev zdravstvene oskrbe, združitev družine, oceno starosti prosilca. Odgovorna država članica tudi poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno z nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna z vidika 32. člena Uredbe Dublin III. Le-ta določa, da za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile ločene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, država članica, ki izvede predajo odgovorni državi članici, posreduje informacije, s katerimi razpolaga o kakršnihkoli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja.

5. Kar zadeva informacije o stanju v odgovorni državi članici, ki jih je tožnica po pooblaščenki posredovala 20. 11. 2017, zaradi katerih meni, da njeno vračanje v Italijo ni mogoče, tožena stranka nasprotno meni, da s predloženimi spletnimi članki ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU). Vsebina predloženih člankov je usmerjena pretežno na problematiko v času migrantskega vala, novejši članki iz leta 2017 pa ne opisujejo primerov oseb, ki bi bile vrnjene v Republiko Italijo v dublinskih postopkih v okviru projekta SPRAR, v okviru katerega bo tožnica umeščena v projekt, ki je sofinanciran s strani Evropskega sklada za begunce ter zagotavlja namestitev z ustreznimi nastanitvenimi pogoji in oskrbo prosilcev za mednarodno zaščito. Po oceni tožene stranke prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema. Tožnica bo imela v okviru oskrbe v Republiki Italiji zagotovljen dostop tudi do ustrezne zdravstvene oskrbe, saj so ranljive osebe v Italiji upravičene do posebne storitve v sprejemnih centrih ter informacij o poteku azilnega postopka v Republiki Italiji, kjer nastanitev običajno traja 6 mesecev, z možnostjo podaljšanja na 12 mesecev. Pravice prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Italiji so podobne, kot jih imajo prosilci v Republiki Sloveniji, zato po oceni tožene stranke vrnitev tožnice tja ne more biti sporna, saj v Republiki Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako ni noben evropski organ obravnaval Republike Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ker iz navedenih razlogov vrnitev tožnice v Republiko Italijo ne more biti sporna, je na podlagi 4. alineje 51. člena in 9. odstavka 49. člena ZMZ-1 v zadevi odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

6. Tožnica, ki se ne strinja se s sprejeto odločitvijo tožene stranke, vlaga tožbo v upravnem sporu z dne 7. 3. 2018, z dopolnitvijo z dne 14. 3. 2018, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A3), saj meni, da so razmere v Italiji, ki jih opisuje tožnica, takšne, da gre za sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih tožnica tam sploh ni zaprosila za mednarodno zaščito in je zato Italijo tudi zapustila. Ob sklicevanju na razloge v sodbi Sodišča EU v zadevi C. K. (C-578/16 PPU, odstavek 96) tožnica meni, da je tožena stranka ne sme predati Republiki Italiji, glede na predloženo psihiatrično mnenje Psihiatrične bolnišnice A. z dne 29. 12. 2017, kjer je bila tožnica hospitalizirana med 28. 12. 2017 do 3. 1. 2018. Tožnica namreč nasprotuje stališču tožene stranke, da posebne potrebe prosilca ne vplivajo na določitev odgovorne države članice, češ da to ni v skladu s slovensko in evropsko sodno prakso, zlasti glede na stališče Sodišča Evropske unije izpostavljeni zadevi C. K. (C-578/16 PPU, odstavek 96) in zato kot napačen označuje zaključek tožene stranke. Glede na stališče Upravnega sodišča v sodbi št. I U 1637/2017 z dne 7. 8. 2017 (20. in 28. odstavek) bi po mnenju tožnice morala tožena stranka pridobiti za tožnico konkretna in individualna zagotovila, kam in v kakšno oskrbo bo predana tožnica v Italiji, ter se opredeliti do ključnih navedb in dokazov, kar naj tožena stranka ne bi storila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj obravnava njeno prošnjo za mednarodno zaščito.

7. Hkrati s tožbo tožnica vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), s katero predlaga, da naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve tako, da se tožnica do pravnomočne odločbe ne preda Italiji. Če ne bi bila več na teritoriju Slovenije in ne bi spadala pod slovensko jurisdikcijo, potem tožnica meni, da v upravnem sporu ne bi mogla več izkazovati pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bila tožnica izročena Republiki Italiji, ob dejstvu, da v konkretnem primeru tožnica očitno nima neutemeljenega zahtevka, saj meni, da je v tožbi izkazala, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za njeno predajo Italiji. Po drugi strani pa bi izvršitev predaje Italiji tožnici prizadela nepopravljivo škodo, saj iz izvedeniškega mnenja Psihiatrične bolnišnice A. izhaja velika suicidalna nevarnost v primeru predaje tožnice Italiji. Zato sodišču tožnica predlaga, da naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi zoper izpodbijani sklep.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je po pisni zahtevi sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 predložila skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa, v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s predlogom za odložitev izvršitve sodišču sporoča, da je odpovedala izvedbo transferja v Republiko Italijo in da bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki 1:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Ugotovitev, da je v obravnavani zadevi za vsebinsko obravnavanje prošnje tožnice za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Italija, ki je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje tožnice na navedeni pravni podlagi tudi potrdila, je nesporna in skladna s podatki upravnih spisov.

11. Sporen med strankama ostaja obstoj utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnice v Republiko Italijo.

12. Pri tem je, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navaja tudi tožena stranka, pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnica s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspela izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR (ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji kot kritičen), pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Kot v svoji sodbi št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 ugotavlja tudi Vrhovno sodišče, je sicer splošno znano, da je Republika Italija soočena z velikim številom migrantov, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Prav zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sta bila sprejeta tudi Sklep Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. september 2015 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. 9. 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite, z izvajanjem katerih se je zgolj začasno odstopilo zgolj od pravila iz člena 13(1) Uredbe Dublin III, ne pa tudi od drugih pravil te Uredbe.

13. Sodišče prav tako ne ugotavlja zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka. Iz zapisnika o osebnem razgovoru namreč sledi, da tožnica ni navedla okoliščin, ki bi nakazovale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Italiji, oziroma, ki bi narekovale uporabo 2. pododstavka 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Prav tako ni navedla niti drugih prepričljivih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bila s predajo v Republiko Italijo podvržena nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Kot zadržek za predajo je navedla subjektiven odpor do vrnitve v Republiko Italijo. V zvezi z bivalnimi razmerami, ki jih opisuje, pa sodišče poudarja, da tožnica v Republiki Italiji za azil ni zaprosila in da je zato pristojni organi kot prosilke niso obravnavali.

14. Iz informacij o sicer nezavezujočih sodbah nekaterih tujih nacionalnih sodišč ni mogoče razbrati, kakšne naj bi bile sistemske pomanjkljivosti v Republiki Italiji, izpodbijana odločitev pa tudi ne nasprotuje stališčem, ki jih tožnica utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C. K. (C-578/16 PPU, odstavek 96), saj tožnica ne izpodbija, da tožena stranka kot pristojni organ v postopku predaje tožnice odgovorni državi članici ne bi mogla odpraviti vsakršnega resnega pomisleka v zvezi z učinkom predaje glede na zdravstveno stanje tožnice, kot je nenazadnje razvidno iz Odpustnega obvestila odpustnega zdravnika Psihiatrične bolnišnice A., ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa, iz katerega tudi izhaja, da je bila tožnica po sedmih dneh zdravljenja na intenzivni enoti v izboljšanem zdravstvenem stanju in stabilna ter brez suicidalne ogroženosti. Iz poročil, na katera se je v postopku sklicevala tožnica, pa tudi ne izhaja, da bi pomanjkljivosti v Republiki Italiji dosegle primerljivo intenzivnost kršitev človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, kot se je zgodilo v Grčiji, v katero je Evropsko sodišče za človekove pravice prepovedalo nadaljnje transferje1. Vrhovno sodišče je v že predhodno izpostavljeni sodbi št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 v 9. točki obrazložitve izrazilo stališče, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

15. Dokaza, ki ga tožnica brez obrazložitve prvič predlaga šele z dopolnitvijo tožbe v upravnem sporu z dne 14. 3. 2018 (tožbena priloga A3), sodišče ni presojalo, ker gre za nedopustno tožbeno novoto, saj bi ga, glede na datum njegove izdelave dne 6. 3. 2018, tožnica lahko predložila že skupaj s tožbo z dne 7. 3. 2018, ki jo je sodišče prejelo 8. 3. 2018. Ker je tožnica v postopku izdaje izpodbijanega sklepa svojo izjavo že podala, pa sodišče tudi ni sledilo nesubstanciranemu dokaznemu predlogu za njeno zaslišanje.

16. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnice za mednarodno zaščito, ker bo predana Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

17. V zadevi je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje upravnega akta, tožnica pa predlaga le dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati, oziroma, ki niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki 2:

18. V skladu z 32. členom ZUS, na katerega tožnica opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

19. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnica za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. 1 Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, št. 30696/09.