Jedro

Ugotavljanje dejanskega stanja je pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe o lastninskem preoblikovanju podjetja omejeno na stopnjo verjetnosti. Dokazno breme, dejanske in verjetne izkazanosti pravne podlage predloga pa je na strani predlagatelja začasne odredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti RS ... z dne 6.6.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca (lastnika podržavljenega podjetja P., Tovarna ... odpravila sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine ... z dne 18.1.1994 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Ta je odločil, da se predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja za vrednost gotovine, ki je bila ob podržavljenju podjetja upravičencu odvzeta, zavrne, ker dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno ni izkazana. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje nekritično sledil navedbam zavezanca. Glede na določbo 2. odstavka 51. člena ZDen je potrebno šteti, da so podjetja zavezana tudi za vrnitev denarnih sredstev, če ne dokažejo, da so denarna sredstva prejela nekatera druga podjetja, ki bi jih bilo treba šteti za zavezance. Predložene listine je treba kritično presojati in v primeru, da zavezanec I. ne dokaže, da so denarna sredstva izročena komu drugemu, ki bi ga bilo treba šteti za zavezanca, bo upravni organ moral ugotoviti vrednost podržavljenih denarnih sredstev in izdati začasno odredbo. Dejansko stanje je tako ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. Kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj bi morala biti opravljena ustna obravnava in drugopisi vlog zavezanca izročeni predlagateljem odredbe.

Tožeča stranka (denacionalizacijski zavezanec) navedeno odločbo izpodbija v upravnem sporu. V tožbi navaja, da nevročitev vlog zavezanca predlagateljem ne pomeni bistvene kršitve postopka, razpis ustne obravnave pa ni bil potreben. Ni se možno strinjati s stališčem tožene stranke glede dokazovanja izročitve denarnih sredstev nekomu drugemu. Iz dokumentacije v spisu (primopredajnega zapisnika z dne 10.12.1946, odločbe o ustanovitvi tožeče stranke, iz bilance podržavljenega premoženja) ter iz dejstva, da je tožeča stranka za tekoče poslovanje morala vzeti kredit v višini 8 milijonov din, je razvidno, da tožeča stranka spornih denarnih sredstev ni prejela, zato ne more dokazati, da jih je izročila nekomu drugemu. Navedeno dokazno breme zato nikakor ne more biti na strani tožeče stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

V vlogi z dne 13.4.1998, ki jo sodišče šteje za odgovor na tožbo, pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca navajata, da imata interes za zavarovanje celotnega denacionalizacijskega zahtevka in ne le zahtevka za vračilo gotovine. Smiselno predlagata zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 in 7/93) lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastnininsko preoblikovanje podjetja. Glede na citirano določbo ZLPP je v tem upravnem sporu bistveno le vprašanje, ali je prvostopni organ na podlagi citirane zakonske določbe utemeljeno zavrnil predlagano začasno odredbo, ob ugotovitvi, da dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu ni verjetno izkazana, ali pa je njegova odločitev nezakonita.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje pri odločanju o predlagani začasni odredbi glede gotovine podržavljenega podjetja upošteval več različnih listin (ki jih podrobno navaja v svojem sklepu) in odredb, iste ocenil in na tej podlagi ugotovil, da zavezanec ni prejel gotovine, ter na tej osnovi zaključil, da pravna in dejanska podlaga predloga po vsebini in obsegu ni verjetno izkazana. Kljub konkretni in obširni obrazložitvi zavrnilnega sklepa organa prve stopnje tožena stranka pri obravnavi pritožbe denacionalizacijskega zavezanca vseh zavrnilnih razlogov (prav na njih pa se sklicuje tožnik v tožbi) sploh ni preizkusila, temveč pri odpravi odločbe prve stopnje prehod gotovine v sredstva zavezanega podjetja jemlje kot dejstvo in se pri tem, sklicujoč na 2. odstavek 52. člena ZDen, pri napotilih za novo odločanje postavlja na stališče, da mora zavezanec dokazati, da so denarna sredstva izročena komu drugemu, sicer ga je šteti za zavezanca. Takšno stališče tožene stranke v določilih ZDen nima nobene podlage in ga ni možno sprejeti, zlasti ne glede na konkretne ugotovitve organa prve stopnje, ki je verjetnost oziroma neverjetnost ugotavljal s konkretnimi okoliščinami. Utemeljena sta tudi tožbena ugovora, ki izpodbijata domnevne kršitve pravil postopka, kot jih ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. V zadevi ne gre za odločanje o glavni stvari, temveč za začasno odredbo, ki je urejena posebej, in ki že po naravi stvari terja hitro odločitev, ugotavljanje dejanskega stanja pa je omejeno na stopnjo verjetnosti. Nevročitev zavezančevih vlog sama po sebi ni bistvena kršitev pravil postopka. Glede navedb prizadete stranke sodišče pripominja, da je ta v pritožbi zoper sklep prve stopnje uveljavljala le ugovore o sporni gotovini, zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zavarovanje preostalega premoženja ne morejo biti predmet presoje upravnega spora. Tožbeni ugovori so zato utemeljeni, izpodbijana odločba pa ni zakonita.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).