Jedro

Peti odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti poravna povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to določbo treba uporabiti tudi v primeru, ko odvoz ovire, to je poškodovanega ali pokvarjenega vozila, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg in se nahaja na avtocesti ali hitri cesti, izvede pogodbeni izvajalec odvoza vozil. Tovorno vozilo je bilo takoj po nesreči prepeljano k tožeči stranki po nalogu policije in brez soglasja tožene stranke, predstavnik tožene stranke pa je že dan ali dva po prometni nesreči in še večkrat v nadaljevanju zahteval vrnitev tovornega vozila. Tožena stranka je torej zahtevala vrnitev stvari, ki proti njeni volji ni bila več v njeni posesti, zato pridržna pravica skladno s prvim odstavkom 262. člena OZ ni mogla nastati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 366,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 12.718,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2019 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 13.346,80 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.512,80 EUR za čas od 16. 6. 2019 dalje do plačila in od zneska 11.834,00 EUR za čas od 15. 12. 2019 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe se zaradi kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in pomanjkljivo oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in zavrne tožbeni zahtevek ter naloži tožeči stranki plačilo vseh sodnih stroškov (prvostopenjskega in tudi pritožbenega postopka) oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Zoper III. točko izreka sodbe se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 11.834,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2019, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ji dodatno prisodi tudi pritožbeni znesek 11.834,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2019 do plačila, in podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločbe izhaja, da je dne 24. 5. 2019 na avtocestnem odseku AC Kokrica – Kranj zaradi eksplozije pnevmatike prišlo do prevrnitve vlečnega in priklopnega vozila tožene stranke skupaj s tovorom. Tožeča stranka, ki je pogodbeni izvajalec družbe DARS d. d. za odvoz vozil, je opravila storitev reševanja in odvoza razsutega tovora in prevoza poškodovanega tovornega vozila in priklopnega vozila. Tožeča stranka je toženi stranki za opravljeno storitev izdala vtoževani račun št. 1-1-1489 v višini 14.231,30 EUR. Zaračunala je uporabo vozila Actros 1, Actros 2, vozilo MAN, Actros 3, Sprinter (mobilna delavnica in spremstvo), Actros 4 in kombinirke. Za vozili Actros 2 in Sprinter je zaračunala 11,50 ur, za ostale postavke pa 7,50 ur. Tožeča stranka je v skladu z dogovorom s toženo stranko priklopno vozilo takoj po dogodku peljala na servis k družbi A. d. o. o. v Šenčur. Tovorno vozilo MAN pa je tožeča stranka po nalogu policije, ki je želela pregledati pnevmatiko, peljala v hrambo v ograjen prostor k tožeči stranki. Vozilo MAN se še vedno nahaja v prostorih tožeče stranke in ga tožeča stranka ni prepeljala v Ljubljano. Lastnik tovornega vozila MAN je družba B. d. d. in je v zvezi s tem vozilom sklenjena leasing pogodba s toženo stranko kot leasingojemalcem. Vtoževani račun tožeče stranke je pregledal njen pogodbenik DARS in ni našel nobenih nepravilnosti glede višine vtoževanega računa. Tožeča stranka je v skladu s cenikom DARS kot začetek intervencije upoštevala začetek intervencije na svoji lokaciji, kot zaključek intervencije pa je štela čas, ko se je vrnila nazaj na svojo lokacijo. Tožeča stranka je za reševanje in prevoz uporabila vsa vozila, katerih uporabo je zaračunala toženi stranki. Tožeča stranka je račun izdala v skladu s svojim cenikom, ki je skladen ceniku DARS.

7. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da ni pasivno legitimirana, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je DARS upravljavec avtocest in hitrih cest v Republiki Sloveniji, tožeča stranka pa je skladno s prvim odstavkom 5.a člena Zakona o cestah (ZCes-1, ki je veljal na dan škodnega dogodka) pogodbeni izvajalec družbe DARS za odvoz vozil. Ker 5.a člen ZCes-1 ne določa ničesar glede tega, kdo je plačnik odstranitve ovire, ampak ureja le razmerje med DARS-om in pogodbenim izvajalcem odvoza vozil, je treba uporabiti določbo 5. člena ZCes-1, ki v petem odstavku določa, da vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti poravna povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo storitev, ki se nanašajo na prevoz tovornega vozila MAN z dvorišča tožeče stranke v Ljubljano, ker tožeča stranka te storitve ni opravila. V ostalem delu pa je računu v višini 12.718,50 EUR ugodilo, saj je tožeča stranka delo opravila, vtoževnai račun pa je izdala skladno s cenikom DARS. Zahtevek za plačilo ležarine na podlagi pridržne pravice je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, ker tožeča stranka ne more imeti pridržne pravice na tovornem vozilu, saj tovorno vozilo v trenutku, ko je vtoževani račun zapadel v plačilo, ni bilo v lasti tožene stranke, poleg tega tovorno vozilo ni prešlo v posest tožeče stranke po volji tožene stranke, tožena stranka pa je tudi večkrat zahtevala vrnitev tovornega vozila.

O pritožbi tožene stranke

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje narobe presodilo, da je tožena stranka zavezanec za plačilo vtoževanega računa, ni utemeljen. 5.a člen ZCes-1 sicer res nima izrecne določbe, da mora povzročitelj ovire poravnati stroške odstranitve ovire neposredno pogodbenemu izvajalcu odvoza vozila, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča ta obveznost izhaja iz pravilne razlage 5. in 5.a člena ZCes-1. 9. Pri razlagi zakonov ni mogoče upoštevati samo stroge jezikovne razlage. Pomembni sta še namenska in sistemska razlaga, katerih cilj je ugotoviti namen zakonodajalca ter smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona ter pravnega sistema. Peti odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti poravna povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to določbo treba uporabiti tudi v primeru, ko odvoz ovire, to je poškodovanega ali pokvarjenega vozila, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg in se nahaja na avtocesti ali hitri cesti, izvede pogodbeni izvajalec odvoza vozil, ki skladno s 5.a členom ZCes-1 na podlagi pogodbe z DARS izvaja odvoz vozil z avtoceste ali hitre ceste. 5. člen in 5. a člen ZCes-1 je namreč treba obravnavati skupaj kot celoto. Določba petega odstavka 5. člena ZCes-1 je splošne narave in se uporablja za kakršne koli ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na javnih cestah. Določba 5.a člena ZCes-1 pa določa posebna pravila za določene vrste ovir, to je za poškodovana ali pokvarjena vozila, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg in se nahajajo na avtocesti ali hitri cesti, in sicer določa, da lahko odstranjevanje tovrstnih vozil z avtoceste ali hitre ceste opravljajo le izvajalci, s katerimi je upravljavec avtocest in hitrih cest po izvedenem javnem razpisu sklenil pogodbo o odstranjevanju poškodovanih ali pokvarjenih vozil, za opravljene storitve odvoza vozil pa ne smejo zaračunati višjih cen od najvišjih cen, ki se objavijo na spletni strani upravljavca avtocest oziroma hitrih cest. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila določba 5.a člena ZCes-1 v zakon vnesena naknadno in ne spreminja zavezanca za plačilo stroškov odstranitve ovire, kar tudi ni bil njen namen. Kot je navedeno v gradivu Vlade RS k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah, s katerim je bil v zakon dodan nov 5.a člen, se s predlagano ureditvijo zgolj vzpostavlja red na področju odstranjevanja poškodovanih in pokvarjenih tovornih vozil ter hkrati preprečuje zaračunavanje nerazumno visokih cen za opravljene storitve odvoza vozil.1 Ker 5.a člen ne spreminja zavezanca za plačilo stroškov odstranitve ovire, je treba v zvezi s tem vprašanjem uporabiti pravilo iz splošnega predpisa v 5. členu, ki v petem odstavku določa, da vse stroške odstranitve ovir poravna povzročitelj ovire.

10. Da je takšna razlaga zakona, skladno s katero pogodbeni izvajalec odvoza vozil svoje storitve zaračuna neposredno povzročitelju ovire, pravilna, je razvidno iz določbe v prvem odstavku 5.a člena, da upravljavec avtocest oziroma hitrih cest v javnem razpisu določi tudi najvišje cene, ki se smejo zaračunati za odstranitev poškodovanega ali pokvarjenega vozila, in da se te cene objavijo na spletni strani upravljavca avtocest oziroma hitrih cest. Ta določba ima namreč smisel samo, če pogodbeni izvajalec odvoza vozil svoje storitve zaračunava neposredno povzročiteljem ovire, pri čemer pa ne sme zaračunati cen, ki bi bile višje od objavljenih na spletni strani upravljavca avtocest oziroma hitrih cest. Iz te določbe je razvidno, da je zavezanec za plačilo storitev pogodbenega izvajalca odvoza vozil neposredno povzročitelj ovire in ne DARS, čigar vloga je v tem, da na podlagi izvedenega javnega razpisa sklene pogodbo z izbranim izvajalcem ter določi in objavi najvišje cene, ki jih sme izbrani izvajalec zaračunati povzročiteljem ovir.

11. Ker je bila tožeča stranka pogodbeni izvajalec družbe DARS za odvoz vozil, je imela na podlagi 5.a člena ZCes-1 pravico in dolžnost opraviti storitev reševanja in odvoza razsutega tovora in prevoza priklopnega in tovornega vozila tožene stranke, tožena stranka pa ima kot povzročitelj ovire na podlagi petega odstavka 5. člena ZCes-1, ki se uporablja tudi v primeru odstranjevanja poškodovanega ali pokvarjenega vozila, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, z avtoceste ali hitre ceste, dolžnost tožeči stranki plačati za opravljeno storitev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na višino prisojenega zneska.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka za opravljeno delo potrebovala 7,5 ure, kar se skladno s cenikom DARS šteje od takrat, ko je voznik tožeče stranke zapustil svojo bazo, do takrat, ko se je vanjo vrnil. Nadalje je ugotovilo, da so bila za intervencijo uporabljena vsa v računu navedena vozila (Actros 1, Actros 2, vozilo MAN, Actros 3, Sprinter, Actros 4 in kombinirka) ter da je tožeča stranka račun izdala skladno s svojim cenikom, ki je skladen s cenikom DARS. Ne drži torej pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi razen sklicevanja na presojo DARS glede pravilnosti obračunanih storitev ni natančnejšega pojasnila, zakaj konkretno sodišče prve stopnje ocenjuje, da so zneski po računu pravilno obračunani. Takšno pojasnilo namreč izhaja iz zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da je bilo obračunano preveč ur, in je neutemeljeno zavrnilo njen predlog, da bi se primernost obračunanih cen preverila z ustreznim sodnim izvedencem, ki bi ugotovil, koliko časa bi normalno trajala takšna intervencija.

15. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena bi morala tožena stranka najprej postaviti ustrezne konkretizirane trditve, šele potem bi prišlo v poštev dokazovanje resničnosti le-teh s predlaganim izvedencem cestne stroke. Število obračunanih ur na vtoževanem računu je odvisno od števila uporabljenih vozil in od trajanja intervencije. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da glede na to, da je šlo za prevoz dveh vozil tožene stranke, tožeča stranka ni potrebovala več kot dve specialni vozili za vleko. Tožeča stranka je nato v dopolnitvi tožbe konkretizirano pojasnila, katere naloge je opravilo posamezno vozilo. Trditveno breme glede tega, da vsa ta vozila niso bila potrebna za intervencijo, se je zato prevalilo na toženo stranko, ki pa v nadaljevanju postopka ni obrazložila svoje trditve, da je bilo uporabljeno preveliko število vozil. Tudi glede trajanja intervencije so bile trditve tožene stranke preveč splošne, da bi omogočale preverjanje njihove resničnosti s predlaganim izvedencem. Tožeča stranka je trdila, da je odstranjevanje ovir trajalo 7,5 ur, pri čemer se čas storitve zaračunava od prejema klica za intervencijo do trenutka, ko se voznik tožeče stranke vrne na svojo lokacijo. Tožena stranka je trdila samo, da je zaračunanih preveč ur, ni pa navedla, koliko ur bi po njenem mnenju moralo biti zaračunanih. Tožena stranka bi morala postaviti konkretne trditve, v kolikšnem delu in iz katerih razlogov je po njenem mnenju obračunano preveliko število ur. Izvedba dokazov je namenjena dokazovanju (predhodno) zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Dokazni predlog, naj sodišče postavi izvedenca cestne stroke, ki naj ugotovi, koliko časa bi trajala intervencija, če bi tožeča stranka prišla na kraj škodnega dogodka pripravljena oziroma če bi se storitev izvajala na ustrezen način, ne predstavlja substanciranega dokaznega predloga. Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem cestne stroke.

16. Prvi odstavek 5.a člena ZCes-1 določa, da upravljavec avtocest oziroma hitrih cest (DARS) določi in na svoji spletni strani objavi najvišje cene, ki se smejo zaračunati za odstranitev poškodovanega ali pokvarjenega vozila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka račun izdala skladno s cenikom DARS. Tožena stranka te ugotovitve ne izpodbija, trdi pa, da so urne postavke obračunane po pretiranih cenah, ki močno odstopajo od običajnih cen opravljenih storitev. Po presoji pritožbenega sodišča je v zvezi z zaračunanimi urnimi postavkami pomembno samo to, ali so bile le-te skladne z najvišjimi urnimi postavkami, ki jih je na podlagi zakonskega pooblastila v prvem odstavku 5.a člena ZCes-1 določil DARS. Tožeča stranka, ki je bila s strani DARS izbrana za pogodbenega izvajalca odvoza vozil, ima namreč že na podlagi citirane zakonske določbe pravico, da svoje storitve zaračuna po takšnih urnih postavkah, ki jih kot najvišje dovoljene določi DARS. Tožena stranka bi tako obračunane urne postavke lahko izpodbijala samo, če te ne bi bile skladne s cenikom DARS, ne more pa jih uspešno izpodbijati z navedbami, da so običajne cene na trgu nižje. Upoštevati je namreč treba, da storitev pogodbenega izvajalca DARS za odvoz vozil ni mogoče primerjati z običajnimi prevozniškimi storitvami na trgu. Na javnem razpisu izbrani pogodbeni izvajalci odvoza vozil imajo edini pravico in dolžnost izvajati odstranjevanje poškodovanih ali pokvarjenih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, z avtoceste ali hitre ceste. Da lahko učinkovito izvajajo svojo nalogo, morajo biti v vsakem trenutku pripravljeni, da se v najkrajšem možnem času odzovejo na poziv za intervencijo. Prav tako morajo tudi samo storitev na lokaciji opraviti v najkrajšem možnem času, da se čimprej spet omogoči normalen promet na avtocesti oziroma hitri cesti. Posledično tudi cene njihovih storitev ne morejo biti primerljive običajnim tržnim cenam drugih izvajalcev prevozniških storitev.

17. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da zavarovalnica ni priznala vseh stroškov po vtoževanem računu, ni pravno pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, razmerje med toženo stranko in njeno zavarovalnico temelji na zavarovalni pogodbi in ne more imeti nobenega vpliva na razmerje med pravdnima strankama. Zato tudi ni bila potrebna izvedba dokaza z zaslišanjem zavarovalniških cenilcev C. C. in D. D., ki naj bi izpovedala o obračunu izplačane zavarovalnine.

18. Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

19. Pritožbena navedba tožeče stranke, da je celotno obdobje vtoževane ležarine izvrševala zakonito retencijsko pravico in bi ji morala tožena stranka povrniti tudi stroške, ki jih je v zvezi s tem imela, ni utemeljena.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavanem primeru pridržna pravica ni mogla nastati. Prvi odstavek 262. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tovorno vozilo takoj po nesreči prepeljano k tožeči stranki po nalogu policije in brez soglasja tožene stranke, predstavnik tožene stranke pa je že dan ali dva po prometni nesreči in še večkrat v nadaljevanju zahteval vrnitev tovornega vozila. Tožena stranka je torej zahtevala vrnitev stvari, ki proti njeni volji ni bila več v njeni posesti, zato pridržna pravica skladno s prvim odstavkom 262. člena OZ ni mogla nastati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo ležarine na podlagi pridržne pravice.

21. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da pridržna pravica ne nastane samo v primeru, če bi upnik posest nad stvarjo pridobil protipravno. Takšno stališče nima opore v zakonskem besedilu. Prvi odstavek 262. člena OZ določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti. Zakon torej ne zahteva, da je dolžnik posest stvari izgubil zaradi protipravnega ravnanja upnika ali tretje osebe, ampak zadošča, da je dolžnik posest izgubil proti svoji volji. Sodna odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka2, ne predstavlja ustaljene sodne prakse, poleg tega iz obrazložitve te odločbe izhaja, da v tistem primeru tožena stranka vozila kljub pozivom ni prevzela (iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je pristala na posest tožeče stranke), v čemer se primer razlikuje od obravnavanega primera, ko je tožena stranka večkrat zahtevala vrnitev vozila.

22. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pridržna pravica ni mogla nastati že iz zgoraj pojasnjenega razloga, se ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo stališče sodišča prve stopnje, da pridržna pravica ni mogla nastati tudi iz razloga, ker tožena stranka v trenutku, ko je vtoževani račun zapadel v plačilo, ni bila lastnica tovornega vozila.

23. Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške postopka v zvezi s svojo pritožbo. Tudi tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške postopka v zvezi s svojo pritožbo, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk, kar znaša 300,00 EUR (tar. št. 22/1 OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 366,00 EUR. Tako odmerjene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v petnajstih dneh po vročitvi te sodbe.

1 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah, prva obravnava, EVA 2016-2430-0035, str. 9. 2 Pritožbeno sodišče ni našlo sodne odločbe z opr. št. I Cp 3779/2019, zato sklepa, da je pri navedbi opr. št. prišlo do pisne pomote tožeče stranke in se je ta želela sklicevati na sodbo VSL I Cp 3778/2011 z dne 14. 8. 2012, na katero se je sklicevala že pred sodiščem prve stopnje.