Jedro

Tožnica s podrejenim tožbenim zahtevkom zahteva odstranitev žične ograje na tistem predelu, kjer pot v naravi sploh ne poteka, kar pomeni, da iz njenih trditev ne izhaja zatrjevana posledica oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožba zato ni sklepčna. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, in sicer v izpodbijanem ugodilnem delu glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku (2. in 3. odstavek izreka) tako, da se podredni tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu, glede odločitve o pravdnih stroških (5. odstavek izreka) pa tako, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 772,02 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 330,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Po podrednem tožbenem zahtevku je ugotovilo, da je toženka motila tožničino posest s postavitvijo žične ograje na parc. št. 7/2 k.o. K. G., in sicer na mestu, kjer se ta parcela stika s parc. št. 6/5 iste k.o. Sodišče je toženki naložilo, da vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred motenjem posesti, in sicer, da odstrani žičnato ograjo, postavljeno na parc. št. 7/2 k.o. K. G.. V preostalem delu je sodišče zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, toženki pa je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 650,63 EUR.

Zoper sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da zavrže tožbo, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne, in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov toženke. V pritožbi navaja, da je iz primarnega zahtevka tožeče stranke razbrati, da zahteva varstvo lastninske pravice, ne pa varstvo posesti. Tožnica je postavila podrejeni tožbeni zahtevek na naroku 27.11.2009. Sodišče je napačno ugotovilo, da podrejeni zahtevek ne predstavlja spremembe tožbe. S podrejenim zahtevkom je tožnica prvič uveljavljala varstvo posesti. Podrejeni tožbeni zahtevek je prepozen, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Podrejeni tožbeni zahtevek je tudi nesklepčen, neopredeljen in s tem neizvršljiv. Nesklepčen je v delu, kjer ne opredeljuje, kakšno posest naj bi toženka omejila ali odvzela tožnici, oziroma ne opredeljuje vrste posesti, katere varstvo tožnica zahteva. Ni opredeljeno, ali gre za posest uporabe zemljišča, prehoda preko zemljišča, vožnje preko zemljišča in če že, katerega zemljišča sploh. Tožbeni zahtevek je v tem delu nesklepčen. Tudi tožbene navedbe ne utemeljujejo podrejenega tožbenega zahtevka. Ni res, da bi tožnica s podrejenim zahtevkom le natančneje določila, odstranitev katerega dela ograje zahteva. Sodišče ugotavlja, da je celotno zemljišče toženke ograjeno in da je iz tega razloga bilo potrebno dovoliti spremembo tožbe, ker ta precizira, kateri del ograje je potrebno odstraniti zaradi motenja posesti. Sklep se opira tudi na katastrski načrt, iz njega pa je razvidno, da je postavljeni tožbeni zahtevek neizvršljiv in nesklepčen. Tožnica namreč nasprotuje le postavitvi dela ograje na poti, ne pa tudi ograji na preostalem delu, kjer poteka. Podredni tožbeni zahtevek pa se nanaša na žičnato ograjo med parc. št. 7/2 in parc. št. 6/5. Stanje je razvidno iz slik žičnate ograje na poti. Napačna je tudi ugotovitev, da so ljudje, med njimi tudi tožnica, neovirano uporabljali predmetno pot ter da jim je nista branila toženka in njen pravni prednik. Postavljena tabla je opozarjala na prepoved prehoda preko zemljišča toženke. Na tabli ni bilo napisano, da se prepoveduje le parkiranje, zato je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, zmoten pa je tudi zaključek, da toženka in njeni predniki niso prepovedovali prehoda preko zemljišča. Prehod je bil prepovedan z opozorilno tablo. Ne tožnica ne kdo drug niso nikoli nebranjeno uporabljali sporne poti.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je zatrjevala, da je pred motilnim dejanjem (postavitvijo žične ograje) uporabljala pot, ki vodi od „njene“ stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 6/6 k.o. K. G. po njenem dvorišču na parc. št. 6/5 do zemljišča toženke, parc. št. 6/8, nato pa se pot nadaljuje po toženkinem zemljišču parc. št. 7/2. Pot je asfaltirana in obdana z betonsko škarpo na obeh straneh v delu, ki poteka po parc. št. 6/5 in delno še po parc. št. 6/8, v nadaljevanju poti na parc. št. 7/2 pa je pot makadamska. Tožnica je še trdila, da je toženka na tej poti (torej na parc. št. 6/8, ob stiku s parc. št. 6/5) postavila žično ograjo, s čemer ji je preprečila uporabo poti na parc. št. 6/8 in parc. št. 7/2 ter da parc. št. 6/8 predstavlja pot, ki vodi do parc. št. 6/5. Po tožničinih trditvah je toženka postavila žično ograjo tudi na parc. št. 7/2, in sicer na mestu, kjer se stika s parc. št. 6/5. Te trditve je tožnica utemeljevala tudi s kopijo katastrskega načrta, geoposnetkom stanja poti in fotografijami. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je ograjeno celotno zemljišče toženke (gre predvsem za parc. št. 6/8 in parc. št. 7/2).

Iz navedenih tožničinih trditev izhaja, da se obravnavana pot, potem ko zapusti parc. št. 6/5, nadaljuje najprej le na parc. št. 6/8, šele v nadaljevanju pa poteka po parc. št. 7/2. Žična ograja, ki je po tožničinih trditvah postavljena na stiku toženkinega zemljišča s parc. št. 6/5, tako stoji na obravnavani poti na parc. št. 6/8 (ob meji s parc. št. 6/5) in na zemljišču parc. št. 7/2 (prav tako ob meji s parc. št. 6/5). Na delu parc. št. 7/2, kjer stoji ograja, pa v naravi ni poti, ampak zelenica, saj se tisti del poti, ki je zaprt z žično ograjo, nahaja le na parc. št. 6/8, kot izhaja iz tožničine trditvene in dokazne podlage. Tožnica s podrejenim tožbenim zahtevkom tako zahteva odstranitev žične ograje na tistem predelu, kjer pot v naravi sploh ne poteka, saj bi morala zahtevati odstranitev žične ograje na parc. št. 6/8, ne pa žične ograje na parc. št. 7/2. Navedeno pomeni, da iz tožničinih trditev ne izhaja zatrjevana posledica oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožba zato ni sklepčna. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Podrejeni tožbeni zahtevek iz navedenih razlogov zato po materialnem pravu ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je tožnica dolžna povrniti toženki celotne stroške postopka (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Toženkini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 772,02 EUR, stroški pritožbenega postopka pa 330,00 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1, po višini pa so razvidni iz posameznih postavk specificiranih stroškovnikov toženke v spisu (list. št. 57, 68 in 69). V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ).