Jedro

Resničnosti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji v času vložitve predloga upnika (23. 12. 2014) pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji. V dokaz je namreč predložil zgolj potrdilo matičnega urada Občine Gorica, da ima od 4. 10. 2004 prijavljeno stalno prebivališče v G. na naslovu V. To potrdilo je bilo namreč izdano že 3. 8. 2010, zato ne more imeti nobene dokazne vrednosti glede okoliščine, na katerem naslovu je imel pritožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan vložitve predloga upnika, to je več kot štiri leta kasneje. Tudi potrdilo Občine Špeter, Pokrajina Videm, iz katerega izhaja, da je pritožnik na dan 11. 2. 2015 vpisan v register prebivalstva na naslovu S., ne izključuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pritožnik dne 23. 12. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom s sklepom z dne 9. 3. 2016 (red. št. 50) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom ..., stanujočim na naslovu V., v Italiji in za upravitelja imenovalo T. K. 2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je dolžnik v pritožbenem roku vložil pritožbo (red. št. 54). Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred sodiščem, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu najprej opredelilo do vprašanja, ali je pristojno za odločanje o začetku osebnega stečaja nad dolžnikom. S tem v zvezi je na podlagi vpogleda v podatke Centralnega registra prebivalstva (CRP) ugotovilo, da ima dolžnik od dne 11. 5. 2015 registrirano stalno prebivališče v Italiji na naslovu V., kakor tudi, da dolžnik nima v Republiki Sloveniji registriranega niti začasnega prebivališča. Na podlagi ugotovitve, da je bil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom vložen 23. 12. 2014, je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je dolžnik po vložitvi upnikovega predloga spremenil stalno prebivališče v Republiko Italijo.

5. Pritožnik te dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v pritožbi poskuša izpodbiti s trditvijo, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji na navedenem naslovu, kar naj bi bilo jasno in nedvoumno razvidno tudi iz overjenega prevoda potrdila št. ... Občine Špeter, Pokrajina Videm, iz katerega naj bi izhajalo, da ima prijavljeno stalno prebivališče v G. od 4. 10. 2004 dalje. Pritožnik na podlagi navedenega meni, da ob vložitvi predloga upnika niso bile izpolnjene predpostavke za pristojnost prvostopenjskega sodišča za odločanje o začetku stečaja nad pritožnikom. Sodišče prve stopnje je skladno z napotkom pritožbenega sodišča kot relevantno okoliščino za ugotovitev svoje stvarne pristojnosti za odločanje o predlogu upnika ugotavljalo, ali je dne 23. 12. 2014 dolžnik imel prijavljeno stalno prebivališče na območju krajevne pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na ta dan dolžnik imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C., je skladna s podatki, ki jih je prvostopenjsko sodišče pridobilo iz CRP. Iz priloge na red. št. 49, ki je v spis vložena 8. 3. 2016, je razvidna kronologija, po kateri je imel pritožnik registrirano stalno prebivališče na naslovu C. od 16. 9. 1988 do 11. 5. 2015, ko je evidentirano stalno prebivališče pritožnika na naslovu V. v Italiji.

6. Izpis iz CRP ima naravo javne listine, za katero velja izpodbojna domneva o resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Resničnosti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji v času vložitve predloga upnika (23. 12. 2014) pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji. V dokaz je namreč predložil zgolj potrdilo matičnega urada Občine Gorica, št. ..., da ima od 4. 10. 2004 prijavljeno stalno prebivališče v G. na naslovu V. To potrdilo je bilo namreč izdano že 3. 8. 2010, zato ne more imeti nobene dokazne vrednosti glede okoliščine, na katerem naslovu je imel pritožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan vložitve predloga upnika, to je več kot štiri leta kasneje. Tudi potrdilo Občine Špeter, Pokrajina Videm, št. ..., iz katerega izhaja, da je pritožnik na dan 11. 2. 2015 vpisan v register prebivalstva na naslovu S., ne izključuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pritožnik dne 23. 12. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

7. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje o predlogu upnika.

8. Glede samih predpostavk, na katerih je upnik utemeljeval razloge za začetek stečajnega postopka, pritožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o višini terjatev upnika (41.110,71 EUR in 140.329,31 EUR, obe z zamudnimi obrestmi). Na teh ugotovitvah je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljilo insolventnost dolžnika v smislu trajnejše nelikvidnosti. Takšne ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s sklicevanjem, da v Italiji redno in vsakomesečno prejema pokojnino, da se pripravlja na obročno plačilo dolga ter, da je še vedno aktiven pri iskanju in organizaciji poslov, s katerimi bo sposoben v kratkem času v celoti odplačati dolg. Takšne nekonkretizirane pritožbene navedbe ne utemeljujejo obstoja zadostnega premoženja dolžnika, s katerim bi lahko poplačal obveznosti do upnika. Na osnovi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni uspel izpodbiti domneve o insolventnosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

9. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka nad pritožnikom. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).