Jedro

Za oporni zid, ki presega višino, določeno z občinskim odlokom, ne zadostuje odločba o dovolitvi priglašenih del, saj pri taki gradnji ne gre več za pomožni objekt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 3.1.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Trebnje z dne 9.12.1999. Prvostopni upravni organ je odločil, da se zavrne zahtevek tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za že zgrajeni oporni zid na parc. št... v višini od 0,4 m do 2,5 m v dolžini približno 35 metrov.

Po stališču sodišča prve stopnje je pravilno stališče in zaključek tožene stranke, kot tudi upravnega organa prve stopnje, da v obravnavanem primeru priglašena gradnja opornega zidu, ki presega višino 1 m, kot to določa Odlok o pomožnih objektih (Ur. l. RS, št. 80/98), ne kaže na to, da gre v skladu z 2. odstavkom 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov prostor (ZUN) dejansko za pomožni objekt, pač pa za objekt, za katerega je treba po določbah ZUN oziroma po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO) pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma enotno dovoljenje za gradnjo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene ugovore, da bi organ prve stopnje moral opraviti ogled in da je napačno uporabil določbe 33.a člena ZGO, dejansko pa bi moral uporabiti 51. člen ZUN. Odločal je namreč v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi vloge, v kateri so bile navedene izmere že postavljenega opornega zidu in tudi priložene fotografije zidu. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da ne gre za obnovo obstoječega opornega zidu, temveč za novo gradnjo, sicer pa je po urbanističnih predpisih dovoljena adaptacija le tistih objektov, ki so bili zgrajeni z ustreznim upravnim dovoljenjem.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Že v tožbi sta navedla, da bi moral upravni organ prve stopnje opraviti ogled na kraju samem, in se, če bi ugotovil, da gre za poseg, za katerega je potrebno lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje, to tožnikoma pojasniti in jima dodeliti rok, da vlogo dopolnita. Prav zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi moral biti opravljen ogled, ker postavljeni oporni zidovi ne pomenijo posega, ki bi bistveno spreminjal zunanjost in zmogljivost terena; nasprotno pomeni dejansko zaključeno zaokroženo celoto z objekti v neposredni okolici. Zato bi upravni organ moral uporabiti določbo 51. člena ZUN. Tudi investitorji sosednjih hiš so morali napraviti oporne zidove in zato niso mogli pridobiti lokacijskega dovoljenja, vendar inšpektorji niso ukrepali, kar kaže na neenako obravnavanje strank. Sicer pa sta tožnika napravila oporni zid v dveh delih, od katerih je eden del v skladu z odlokom. Pa tudi sicer bi moral inšpektor oziroma upravno sodišče uporabiti določbo 2. odstavka 73. člena ZUN, po kateri se investitorju odredi, da si pridobi ustrezna dovoljenja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Med upravnim sporom je bil sprejet in s 1.1.2007 uveljavljen nov Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki v 2. odstavku 107. člena določa prehodni režim za že vložene pritožbe. Obravnavana pritožba izpolnjuje pogoje po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 in jo je zato vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o dovolitvi priglašenih del pogoj za njeno izvršljivost. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje s pritrditvijo stališču upravnih organov, da bi si morala tožnika za gradnjo opornega zidu pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma enotno gradbeno dovoljenje in da je bilo zaradi tega treba zavrniti njun zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ni zmotno uporabilo materialnega prava. V obravnavani zadevi sta tožnika z vlogo z dne 19.10.1999 zaprosila za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za že zgrajeni oporni zid, ki pa presega dopustne mere, ki jih dopušča Odlok o določitvi pomožnih in drugih objektov, naprav ter drugih posegov v prostor v občini Trebnje, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Odlok, Uradni list RS, št. 80/98). Tudi po stališču pritožbenega sodišča za oporni zid, ki presega višino, določeno z odlokom, ne zadostuje odločba o dovolitvi priglašenih del po določbah ZUN, saj pri taki gradnji dejansko ne gre več za pomožni objekt, pač pa za objekt, za katerega je treba pridobiti drugo ustrezno upravno dovoljenje.

Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave in tudi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in zato ni podana situacija iz 73. člena ZUS-1. Zato ni dopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnika v pritožbi tudi ne opredelita očitanih kršitev določb postopka v upravnem sporu in je zato pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v okviru 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.