Jedro

Delavec, ki neopravičeno izostane z dela, se lahko vrne na delo do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrne kot neutemeljena.

2. V ostalem se reviziji ugodi in se: a) sodbi sodišča druge in prve stopnje glede datuma prenehanja delovnega razmerja spremenita tako, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 2.4.1993, b) glede ostalih zahtevkov se sodbi druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo z dne 15.4.1997 smiselno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.6.1992 in 19.3.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, in na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo ter na plačilo vseh denarnih obveznosti, ki izvirajo iz dela. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik 30.4.1992 nastopil dopust in odpotoval domov v P. na pogreb matere, od koder pa se zaradi vojnih dogodkov ni mogel pravočasno vrniti. Tožnik je vedel za vojne razmere, zato je sam odgovoren za nepravočasno vrnitev na delo, in je njegovo odsotnost z dela po izteku dopusta šteti za neupravičeno. Sodišče dalje ugotavlja, da gre za zakonito prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, ker se je tožnik vrnil na delo več kot po šestih mesecih odsotnosti oziroma več kot tri mesece po izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Dejstvo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja prejel šele po vrnitvi v Slovenijo, tako da je postal ta dokončen šele 2.4.1993, ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikovih izostankov z dela po 14.6.1992, ko je bil zaradi vojnih razmer zadržan v BiH, tožena stranka ni bila dolžna šteti za opravičene. Zaradi tega mu je zakonito prenehalo delovno razmerje s prvim dnem neopravičenega izostanka z dela, čeprav se je pred dokončnostjo sklepa vrnil na delo. Sodišče ugotavlja, da je že prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja izvršljiv, ker v tem primeru gre za nadaljnjo izjemo v smislu 1. odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku. V reviziji navaja, da ga je tožena stranka 30.4.1992 napotila na izrabo dopusta zaradi smrti ožjega družinskega člana ter ga poslala na pogreb matere. Zato ni sprejemljiv očitek nižjih sodišč, da je sam kriv za to, da se ni mogel vrniti na delo, ker je šel na pogreb matere. Vrnil se je takoj, ko je bilo mogoče. Tožena stranka mu ni dovolila opravljati dela, zato mu delovno razmerje ni moglo prenehati pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je 2.4.1993. Uspel je dokazati, da je bil razlog za odhod v domačo vas povsem upravičen in da se ni mogel vrniti zaradi nepričakovanih okoliščin, na katere ni mogel vplivati, zato njegova odsotnost z dela ni neupravičena. Tudi namena ni imel, da neupravičeno izostane z dela, kar je potrebno za neupravičen izostanek.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena, v obrazloženem obsegu.

Tožnik ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravnega postopka, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP preizkusilo le, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP revizijsko sodišče ne sme presojati ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je nanj vezano.

Pravilnost uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče je že v svojem sklepu VIII Ips 38/96 z dne 28.1.1997 ugotovilo, da v obravnavani zadevi glede presoje upravičenosti ali neupravičenosti tožnikovega izostanka z dela materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Torej je tožnik neupravičeno izostal z dela. Odprto je ostalo samo vprašanje dneva prenehanja delovnega razmerja tožniku. Ta odločitev pa je bila odvisna od ugotovitve, ali se je tožnik vrnil na delo ali ne. V novem postopku sta obe nižji sodišči ugotovili, da se je tožnik vrnil na delo, vendar mu tožena stranka ni dovolila oziroma omogočila, da bi ga opravljal. Glede na tako ugotovitev dejanskega stanja gre pri tožniku za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, kar pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je 2.4.1993. Po določbi 2. odstavka 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) se mora delavcu obvezno vročiti sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. To pomeni, da odločitev za delavca nima nobenega učinka, dokler mu ni vročen pismeni sklep. V obravnavanem primeru je tožniku bil sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen, ko se je vrnil na delo oziroma k toženi stranki, da bi nadaljeval delo. Šele z vročitvijo sklepa tožniku je ta začel učinkovati nasproti tožniku. Tožnik s sklepom ni bil zadovoljen, zato je zoper njega vložil ugovor. Ugovor pa je zadržal učinkovanje sklepa. Po določbi 3. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ugovor zadrži izvršitev odločbe do izdaje dokončne odločbe, razen v primerih, ki jih določa zakon. Za tak primer pa zakon ne določa, da bi se lahko sklep izvršil pred dokončnostjo. Primeri, ko se lahko sklep izvrši pred dokončnostjo, to so primeri, ko ugovor ne zadrži izvršitve, morajo biti, glede na citirano zakonsko določbo, v zakonu izrecno navedeni. Zakonske opredelitve ne more nadomestiti stališče sodišča. Tožnik se je torej še lahko vrnil na delo, zato posledice neopravljanja dela s strani tožnika mora nositi tožena stranka, ki mu ni dovolila delati.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, s tem, da je vskladilo datum prenehanja delovnega razmerja z določbo 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Posledično pa je glede ostalih tožbenih zahtevkov obe sodbi razveljavilo, da se bo o njih ponovno odločilo glede na čas prenehanja delovnega razmerja.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).