Jedro

Ugovor dejanskega stanja je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2.Tožeča stranka M.T. sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadevi pod opr.št. U 17/2000 in U 56/2000, v katerih sta B.K. in M.T. s tožbama izpodbijala isto odločbo tožene stranke. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbi tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 13.12.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožečih strank zoper odločbo Upravne enote P., Oddelka za okolje in prostor z dne 23.2.1998, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo investitorja M.T. (v nadaljevanju tožnika) za izdajo lokacijskega dovoljenja za gospodarski objekt, zgrajen na zemljišču parc.št. 415/5 k.o. Z. Po presoji sodišče prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje glede tožbe tožnika navedlo, da v zadevi ni sporno, da je lokacija spornega gospodarskega objekta na zemljišču parc.št. 415/5 k.o. Z. in da je objekt zgrajen z odmikom manj kot 4 meter od posestne meje prvega tožnika. Nesporno je tudi, da leži območje, na katerem je zgrajen predmetni objekt, v ureditvenem območju kmečko-stanovanjskega naselja k.o. Z., ki se je v času odločanja o izdaji lokacijskega dovoljenja urejalo na osnovi določil 16. člena Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje občine P. izven mesta P. (Uradni vestnik občin O. in P., št. 20/92, 22/92, 27/93 in 26/94, v nadaljevanju PUP). Po presoji sodišča prve stopnje tožbeni ugovor tožnika, da predstavlja na območju sporne pozidave odmik manjši od 4 metrov od posestne meje krajevno tradicionalen način gradnje, ni utemeljen. Iz predloženih listin (kopije katastrskega načrta in prostorskega plana) izhaja, da se zemljišče sporne pozidave nahaja v ureditvenem območju kmečko-stanovanjskega naselja k.o. Za., kjer na širšem območju ni zgrajenih nobenih drugih objektov in naprav, razen tistih, ki se nahajajo na zemljiščih parc.št. 415/6, 415/2 in 115 k.o. Z. Ugotovitev tožene stranke, da gradnja z manjšim odmikom od 4m na območju sporne pozidave ne predstavlja krajevno tradicionalne gradnje, je skladna s podatki spisa. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in glede na to tudi pravilno uporabila določbo 16. člena PUP, je sodišče prve stopnje tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. V pritožbi navaja, da listine (kopija prostorskega ureditvenega plana, letalski posnetek, ki je dosegljiv na internetu in je sestavni del te vloge) kažejo, da je sporno področje del strnjenega naselja vasi Z. Na sosednji parceli 415/4 k.o. Z. je zgrajena in vrisana stavba, prav tako sta zgrajeni tudi stavbi na parceli 448 k.o. Z. ter na parceli 449/3 k.o. Z., ki so v neposredni bližini tožnikove parcele. Ne drži sklepanje sodišča prve stopnje, da na širšem območju ni zgrajenih drugih objektov in naprav, razen tistih, ki se nahajajo na sporni parceli. Listine dokazujejo, da so sosednje parcele proti vzhodu in proti jugu pozidane in da je s prostorskim planom tudi sporno področje uvrščeno v isto skupino kot preostali del vasi Z., kjer so praktično vse stavbe zgrajene po tradicionalnem načinu brez odmikov. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinam v spisu. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka B.K. (tožnikov sosed) v odgovoru na pritožbo navaja, da ne drži, da so na parceli 415/4 k.o. Z. že zgrajene in vrisane stavbe, kajti ta parcela je cesta-neplodno zemljišče. Hiši, ki stojita na parcelah št. 448 in 449/3 k.o. Z., pa sta od sporne parcele oddaljeni najmanj 80m oziroma 150m. Iz mapne kopije ni zaslediti strnjenega naselja, kajti skoraj vsaka hiša v vasi ima odmik od sosednjih objektov in zakonsko predpisano oddaljenost. Po njegovem mnenju so vse pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu R.B. na pritožbo nista odgovorili.

K točki 1 izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN).

V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevno zemljišče leži v območju, ki se je v času odločanja o izdaji lokacijskega dovoljenja urejalo s PUP, in sicer v ureditvenem območju kmečko-stanovanjskega naselja k.o. Z., ter da je objekt zgrajen z odmikom manj kot 4m od posestne meje. Sporno pa je, ali je zadevni poseg v prostor skladen s pogoji PUP o določitvi odmika (16. člen PUP).

Določba 1. odstavka 16. člena PUP določa, da se objekte in pomožne objekte, ki imajo gabarite in strehe v skladu z določili 17. člena tega odloka ter so take vrste, da njihova raba ne more vplivati v večji meri škodljivo na zdravje ljudi, dopušča graditi v oddaljenosti 4m in več od parcelnih meja brez posebnih pogojev. Če so, po krajevni tradiciji, objekti oziroma pomožni objekti od parcelnih meja manj oddaljeni, se dopuščajo zgoraj navedene vrste objektov in pomožnih objektov graditi na obstoječe temelje oziroma graditi po krajevni tradicionalni razdalji. Bliže parcelnih meja se dopušča graditi, če tako narekuje oblikovanost terena. Gradnje bliže kot 4m od parcelnih meja se dopušča le pod pogojem, da je zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam. Minimalni odmiki od parcelnih meja za druge vrste objektov se na osnovi pogojev, navedenih v prejšnjem stavku, določijo v postopku za izdajo dovoljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi odmik spornega objekta ni v skladu z določbo 16. člena PUP. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da iz predloženih listin v v upravnih spisih (kopije katastrskega načrta in prostorskega plana) izhaja, da na območju sporne gradnje ne gre za območje tradicionalne gradnje z odmiki manjšimi od 4m od posestne meje. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami v spisu, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, da v delu ureditvenega območja, kjer se nahaja zemljišče sporne pozidave, na širšem območju ni zgrajenih nobenih drugih objektov in naprav, tudi po presoji pritožbenega sodišča na območju sporne gradnje ne gre za krajevno običajen način gradnje, kjer so odmiki objektov od posestne meje manjši od 4 m in kjer bi bila po določbi 16. člena PUP dovoljena gradnja objektov v oddaljenosti manj od 4 m od parcelne meje. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da na širšem območju ni zgrajenih drugih objektov in naprav, razen tistih, ki se nahajajo na sporni parceli, ter navajanje parcel, kjer so objekti zgrajeni. Ugovor dejanskega stanja je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni, zato se ta ugovor zavrne kot nedopusten.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K točki 2 izreka: Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.