Jedro

Prevara se lahko nanaša le na sklenitveno fazo.

Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil in njegovo poslovno voljo. Prevara pa je kvalificirana oblika zmote; pri prevari gre za izzvano zmotno, ki temelji na nepoštenosti. Dokazno breme je na tožeči stranki: za uspeh z zahtevkom za razveljavitev pogodbe mora dokazati, da se je za sklenitev pogodbe odločila v posledici nedopustnega krivdnega ravnanja tožene stranke.

Premalo premišljena poslovna odločitev sama zase ni razlog za razdrtje pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.347,67 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za razveljavitev dogovora o prodaji – prevzemu trgovine, sklenjenega 10. 2. 2014 med tožečo in prvo toženo stranko; za razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med tožečo in drugo toženo stranko 16. 2. 2014; zahtevek, da je dolžan tretji toženec tožeči stranki plačati 27.500,00 EUR s pripadki ter za povrnitev pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno obravnavo. Kupila je utečen posel z zalogami in know – how, ker je drugotožena stranka prikazala prihodke od prodaje za mesec januar 2014 v višini 8.800,00 EUR ter zatrjevala, da bo letni dobiček trgovine znašal približno 45.000,00 EUR in da podjetje prodaja zaradi selitve v Ameriko. Drugotožena stranka je pri prikazovanju vrednosti zalog manipulirala s prodajnimi in nakupnimi cenami ter tako določila nerealno vrednost zalog. Za mesec januar je drugi toženec ustvarjal neresnično predstavo o dejstvih, elementi prevare pa so tudi v dejstvu, da je drugi toženec na list papirja napisal podatke za nakazilo kupnine, prejemnik katere naj bi bila prvotožena stranka, kasneje pa se je izkazalo, da je šlo za osebni račun tretjega toženca. Tožena stranka je tudi zamolčala dolg do dobaviteljev, ki so pogojevali dobavo s predhodnim plačilom dolga. Z dobavitelji so morali sklenit nov dogovor. Sodišče prve stopnje je na podlagi napačne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo 58. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj se je pri odločitvi oprlo na teorijo realizacije. Navedlo je, da ker je tožeča stranka prevzela obratovanje, pogodba ni več izpodbojna, četudi je do prevare v fazi sklepanja pogodbe dejansko prišlo. V primeru prevare teorija o realizaciji ne more priti v poštev. Napačna je tudi interpretacija sodišča, da nagib ni upošteven, če ni izrecno zapisan v pogodbi. Edini motiv za nakup podjema je pridobivanje dobička, drugotožena stranka pa je z lažnim prikazovanjem poslovnega izida za mesec januar 2014 zatrjevala, da podjetje ustvarja dobiček. Če bi bil prikazan dejanski promet, se za nakup ne bi odločili – motiv za nakup je bil odločilnega pomena. Tožena stranka niti ni zanikala prevare z lažnim prikazovanjem prometa, vendar je sodišče štelo, da prevara zaradi izpolnitve pogodbe ni relevantna, kar pa ne drži. Dejstvo, da je drugi toženec za plačilo kupnine navedel TRR takrat mladoletnega tretjega toženca, je okoliščina, ki potrjuje, da je drugi toženec očitno zavajal. Zato bi moralo sodišče zaključiti, da je verjetno, da je prirejal tudi druge odločilne podatke. Da se družina drugega toženca ni preselila v Ameriko, bi moralo sodišče upoštevati pri ocenjevanju karakterja drugega toženca. Vse kar je rekel in storil pri tem poslu, je bilo za namen izvršitve prevare. Dejstvo, da je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ne pomeni, da ni bilo civilne prevare. Sodišče je s tem, ko je po analogiji napačno uporabilo 14. člen ZPP in se sklicevalo na zavrženo kazensko ovadbo, storilo bistveno kršitev postopka. Namerno zavajanje s prirejanjem podatkov gotovo predstavlja prevaro po 49. členu OZ.

3. V odgovoru na pritožbo toženci navajajo, da pritožba ne vsebuje obrazložene kritike presoje dejanskega stanja, materialnopravna stališča pa napačno povzema. Ni res, da niso zanikali, da naj bi drugi toženec prevaral tožečo stranko z lažnim prikazovanjem prometa. Tožeča stranka niti dokazovala ni, da so bili predstavljeni podatki nepravilni. Pritožbeni očitki so le pavšalni. Očitek, da naj bi drugi toženec na list papirja napisal podatke za nakazilo kupnine, je lažen. Podjetja niso prodajali zaradi odhoda v Ameriko, pač pa zaradi nasičenosti s poslom. Višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbo zavrne in priglašajo stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na prvem odstavku 49. člena OZ, ki določa, da lahko prevarana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če nasprotna pogodbena stranka povzroči zmoto ali jo drži v zmotni z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe, tudi takrat kadar njena zmotna ni bistvena. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da ne gre za prevaro, saj tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da je tožena stranka prirejala podatke o predmetu pogodbe.

6. Pritožbena graja, da je prvo sodišče sodilo po teoriji realizacije, ni utemeljena. Pravilno je prvo sodišče presodilo, da se lahko prevara nanaša le na sklenitveno fazo, zato navedbe strank, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogodbe, niso relevantne (gl. točko 17 izpodbijane sodbe). Ker pa sta pravdni stranki v vlogah obširno navajali tudi dejstva, ki se nanašajo na izpolnitveno fazo, je v obrazložitvi odločitve uporabilo izraza realizacija in izpolnitev pogodbe, vendar ne v kontekstu, kot ga skuša prikazati pritožba. V resnici gre za dokazno oceno zatrjevanih dejstev in ne za presojo, da zaradi realizacije pogodbe ne gre za prevaro.

7. Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil in njegovo poslovno voljo. Prevara pa je kvalificirana oblika zmote(1); pri prevari gre za izzvano zmotno, ki temelji na nepoštenosti.(2) Dokazno breme je na tožeči stranki: za uspeh z zahtevkom za razveljavitev pogodbe mora dokazati, da se je za sklenitev pogodbe odločila v posledici nedopustnega krivdnega ravnanja tožene stranke. To pa tožeči stranki ni uspelo.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Pritožba je niti ne izpodbija konkretizirano, pač pa le ponavlja navedbe, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji. Nanje je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka ni uspela dokazati tistih zatrjevanih dejstev, ki bi lahko bili elementi prevare.

9. Neresničnosti podatkov o prometu v začetku leta 2014 in v bilanci za leto 2013 z nekonkretiziranim zatrjevanjem in zaslišanjem direktorja, katerega izpovedbe pa ostali izvedenimi dokazi ne potrjujejo, ni uspela dokazati. Enako ne, da bi ji bile obljubljene zaloge v večji količini, kot jih je prejela ob prevzemu trgovine T. Uspela je sicer dokazati, da je drugi toženec govoril, da se bo cela družina preselila v Ameriko, pa se ni. Samo to dokazano neresnično zatrjevanje drugega toženca pa ne utemeljuje prevare. Prevare tudi ne utemeljuje dejstvo, da je prvotožena stranka imela nekaj dolgov do dobaviteljev, saj je dolgove prevzela nase, tako da tožeča stranka z njenimi dolgovi ni bila obremenjena. Za ravnanja dobaviteljev pa toženci niso odgovorni. Na kateri račun je bila nakazana kupnina, za presojo ni relevantno, zato se pritožbeno sodišče, enako kot prvostopenjsko, do navedb glede tega ne bo podrobneje opredeljevalo.

10. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da prevare ni bilo zato, ker je tožilstvo zavrglo zoper tožence podano kazensko ovadbo. To dejstvo je skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP obravnavalo le kot enega od dejstev, ter upoštevajoč to in ostala zatrjevana in dokazana dejstva presodilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prevare. Dejstva, da je bila kazenska ovadba zavržena, torej ni upoštevalo kot rešeno predhodno vprašanje, kot meni pritožba.

11. Dokazni postopek je pokazal, da je trgovina T., predno jo je kupila tožeča stranka, delovala utečeno, prinašala je dobiček, drugotoženec in njegova žena sta z delom v njej preživljala družino. Ne iz listin v spisu, ne iz zatrjevanih dogovorov ne izhaja, da bi drugi toženec tožeči stranki zagotavljal, da bodo poslovni izidi trgovine enaki, kot so bili v preteklosti, ali celo, da bo prinašala visoke dobičke. Tožeči stranki so bili predstavljeni računovodski izkazi, katerih predstavitev je zahtevala, predno se je odločila za nakup. Tožeča stranka tako ni dokazala, da bi ji toženci predstavili lažne podatke ali zamolčali podatke o poslovanju trgovine T. z namenom, da bi jo zapeljali k sklenitvi pogodbe(3) in je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tožeče stranke ni prevarala.

12. Premalo premišljena poslovna odločitev sama zase ni razlog za razdrtje pogodbe. Predstave o „sanjskem poslu“ si direktor tožeče stranke, glede na ugotovitve dokaznega postopka, ni ustvaril zaradi zavajanja tožencev. Tožeča stranka je imela možnost preveriti podatke o poslovanju trgovine T., da bi bili ti prirejeni, ni uspela dokazati. Od vseh udeležencev obligacijski razmerij se zahteva ustrezna skrbnost. Skrbnost dobrega gospodarstvenika (prvi odstavek 6. člena OZ) je od tožeče stranke terjala, da pred sklenitvijo pogodbe za nakup trgovine v mejah možnosti preveri njeno poslovanje in naredi oceno možnosti nadaljnjega poslovanja. Krivde za zmotno oceno ne gre pripisati tožencem.

13. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 250. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je tožena stranka priglasila skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), zato ji jih je pritožbeno sodišče priznalo v celotni priglašeni višini (natančna specifikacija je na koncu odgovora na pritožbo). Na podlagi 313. člena je določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov pritožbenega postopka. Če jih tožeča stranka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. komentar M. Dolenca k 49. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, izdala GV založba 2003, sodba VS RS II Ips 117/2007. Op. št. (2): Gl. sodbo VS RS II Ips 241/2011. Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS III Ips 57/2013.