Jedro

Določba prvega odstavka 378. člena ZKP se (smiselno) ne uporablja v prekrškovnih postopkih, saj procesna določba prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v dvanajstih alinejah predpisuje, kdaj se v primeru, ko z ZP-1 ni drugače določeno, v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe ZKP in med te izjeme ne sodi odločanje višjega sodišča ter je po načelu analogije iz kazenskega postopka v postopku o prekršku za zavarovanje obdolženčeve pravice do obrambe oziroma kontradiktornosti postopka mogoče uporabiti kvečjemu obveznost pritožbenega sodišča iz 445. člena ZKP, ki se nanaša na skrajšani postopek in pri čemer sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

1. Pritožba zagovornika obdolženega M.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 198,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v MS je bil obdolženi M.P. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po tretjem odstavku 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in po točki C četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa ter mu je bila izrečena enotna sankcija, to je glavna sankcija globa v znesku 820,00 EUR in stranska sankcija 12 kazenskih točk, prav tako pa je sodišče prve stopnje obdolžencu v breme naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 132,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik odvetnik R.P. in v svoji pritožbi med drugim navedel, da je mogoče določbo 56. člena ZPrCP uporabiti le tedaj, če voznik, ki se vključuje na prednostno cesto, vozilu, ki že vozi po njej, odvzame oziroma izsili prednost, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo, kakor sta to v svojih izjavah navedli priči S.P. in S.H.. Prva je izpovedala, da je voznica drugega vozila celo pospešila hitrost, ko je videla, da je obdolženi zapeljal na cesto, druga pa, da je imela občutek, da se bo drugo vozilo zaustavilo, saj se je premikalo počasi. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga obdolženca po pritegnitvi izvedenca prometne stroke, ki bi lahko ugotovil, kakšna sta bila položaj in hitrost vozil, in če je na tej podlagi možno zaključiti, da je obdolženi voznici izsilil prednost na prednostni cesti. Zaradi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi voznico M.Š.. Sodišče tudi ni upoštevalo priloženih obvestil o telesnih poškodbah obdolženca, ki pa so dokaz, da je bil njegov strah pred fizičnim obračunom upravičen, zaradi česar je bilo vsako njegovo dejanje v obravnavani zadevi storjeno v skrajni sili. Pritožnik je tudi navedel, da je obdolženec sicer res podpisal zapisnik o opravi alkotesta, vendar ta podpis ne pomeni, da se je z njim strinjal, temveč le, da je bil z njim seznanjen, pri čemer je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen šele kasneje v bolnišnici in je obdolženec v vmesnem času zaradi stresa posegel po alkoholu, sicer pa pred tem vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola ni vozil. V zaključku pritožbe pritožnik tudi navaja, da v skladu s prvim odstavkom 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se smiselno uporablja v prekrškovnih postopkih, zahteva, da se o seji senata obvesti obdolženčevega zagovornika, sicer pa je predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti oziroma podredno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženčev zagovornik je v pritožbi med drugim navedel, da v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, ki se smiselno uporablja v prekrškovnih postopkih, zahteva, da se ga obvesti o seji senata. Ta njegova zahteva je neutemeljena. Določba prvega odstavka 378. člena ZKP se (smiselno) ne uporablja v prekrškovnih postopkih, saj procesna določba prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v dvanajstih alinejah predpisuje, kdaj se v primeru, ko z ZP-1 ni drugače določeno, v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe ZKP in med te izjeme ne sodi odločanje višjega sodišča. Slednje ZP-1 ureja v procesnih določbah 99. do 102. člena in je v njih predpisana obveznost vabljenja med drugim obdolženca in njegovega zagovornika le na ustno obravnavo (99.a člen ZP-1), ne pa tudi na odločanje višjega sodišča na seji senata. Določba prvega odstavka 378. člena ZKP je namenjena varovanju obdolženčeve pravice do obrambe oziroma kontradiktornosti postopka in ocenjujoč zahtevo pritožnika v njegovi pritožbi iz vidika načela materialne in formalne obrambe v postopku o prekršku (členi 58, 67, 90/II-IV, 94, 102 in 108/II ZP-1) in iz vidika kontradiktornosti postopka o prekršku (člen 90/I ZP-1) pritožbeno sodišče meni, da je po načelo analogije iz kazenskega postopka v postopku o prekršku za zavarovanje obdolženčeve pravice do obrambe oziroma kontradiktornosti postopka mogoče uporabiti kvečjemu obveznost pritožbenega sodišča iz 445. člena ZKP, ki se nanaša na skrajšani postopek in pri čemer sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi pritožbeni senat ne ocenjuje, da bi bila navzočnost obdolženca oziroma obdolženčevega zagovornika na seji koristna za razjasnitev stvari, tega pa v svoji pritožbi ne zatrjuje oziroma dokazuje niti pritožnik.

5. Prekršek naveden v točki I/A izreka izpodbijane sodbe po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP stori s kršitvijo materialne določbe 3. točke prvega odstavka istega člena tisti voznik pri vključevanju v cestni promet s parkirnega prostora (ki ni cesta) in pri tem ne pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje (parkirni prostor pred gostinskim lokalom „Šb“ - razvidno iz fotografij številka 2 in 3 albuma fotografij, ni cesta oziroma njen sestavni del, čeprav 7. alineja prvega odstavka 13. člena v času storitve prekrška veljavnega Zakona o javnih cestah med sestavni del ceste šteje tudi parkirišče kot površino zunaj vozišča, vendar je sodna praksa enotna, da gre zgolj za tista parkirišča kot sestavni del javne ceste, ki k njej sodijo po svoji namembnosti in jo na tak način servisirajo, zaradi česar je sedaj veljaven Zakon o cestah v 10. alineji prvega odstavka 8. člena natančneje definiral, da so sestavni del javne ceste zgolj tista parkirišča, ki so njene servisne prometne površine - v kolikor bi bil parkirni prostor sestavni del javne ceste, po kateri je vozila oškodovanka, bi šlo za blažji prekršek vključevanja v promet, spremembe smeri in premika z vozilom po tretjem odstavku 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1)). Ustrezna je ocena sodišča prve stopnje v sedmem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, da izvedeni dokazi v postopku o prekršku nedvomno kažejo, da je obdolženi M. P. storil prekršek naveden v točki I/A izreka izpodbijane sodbe. Obdolženec je v svojem zagovoru pri Okrajnem sodišču v MS 8. 11. 2012 med drugim predlagal zaslišanje prič svojega tedanjega dekleta S.Ž. in neposrednega očividca dogodka S.H. in je sodišče prve stopnje ta dva dokaza izvedlo 8. 1. 2013 (S. H.), oziroma 5. 2. 2013 (S.Ž., poročena P.), oba ta dva dokaza pa potrjujeta očitek vlagateljice obdolžilnega predloga, da je obdolženi M.P. v časovnih in krajevnih okoliščinah iz točke I/A izreka izpodbijane sodbe s svojo vožnjo in vključevanjem iz parkirnega prostora na cestišče odvzel prednost oškodovanki kot voznici osebnega avtomobila in s tem storil prekršek po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP. Priča S. H. je v svoji izjavi med drugim navedel, da sta pri rdeči luči na semaforju že stali dve osebni vozili in je slišal, da nekdo trobi, vendar ni vedel kdo in komu, ko pa je sam pripeljal do semaforja, sta ti dve vozili že odpeljali iz križišča, sam pa je moral ustaviti pri rdeči luči in je tedaj videl, da je obdolženec kot voznik prvega avtomobila zapeljal na parkirni prostor pri lokalu „Šb“, drugi avtomobil pa je ves čas počasi vozil in je imel občutek, da bo tudi ta ustavil, obdolženec pa je zatem počasi zapeljal naprej proti cesti in je videl, da se je „skadilo“ in je med voziloma prišlo do trčenja na cesti, priča S.Ž., poročena P. pa je v svoji izjavi glede teh dogodkov pojasnila, da sta z obdolžencem z vozilom stala v križišču pri rdeči luči, za njima pa je stalo vozilo, katerega voznica je na njem prižigala luči ter skupaj s sopotniki mahala z rokami in nekaj vpila skozi okno in misli, da so to počeli zaradi tega, ker obdolženi ni pravočasno speljal pri zeleni luči, ko pa je to storil, je obdolženi takoj za križiščem zapeljal desno na parkirni prostor pri lokalu „Šb“, za nekaj trenutkov ustavil, nato prestavil v prvo in zapeljal nazaj na cesto proti semaforjem, pri tem pa je zaprl pot drugemu vozilu, zaradi česar je prišlo do trčenja, posebej pa je tudi pojasnila, da je drugo vozilo od križišča peljalo, ko je obdolženi zapeljal na cesto in ni bilo v mirovanju, imela je celo občutek, da je voznica pospešila hitrost, ko je videla, da je obdolženi zapeljal na cesto. Obe ti dve pričevanji neposrednih očividcev obravnavane prometne nesreče sta dokaza, katerih izvedbo je predlagal obdolženec sam, oba pa utemeljujeta očitek prekrškovnega organa v obdolžilnem predlogu glede tega prekrška. Obe pričevanji potrjujeta, da je obdolženec po „nesporazumu“ pred semaforiziranim križiščem zapeljal na parkirni prostor pred gostinski lokal „Šb“, tam počakal toliko časa, da je skozi križišče in v njegovo neposredno bližino pripeljala tudi oškodovanka, zatem pa je s parkirnega prostora zapeljal na cestišče neposredno pred oškodovankino vozilo in ji na tak način zaprl pot, kar je razlog trčenja med voziloma oziroma prometne nesreče. Zaradi tega so neprepričljive obdolženčeve navedbe v njegovem zagovoru pri Okrajnem sodišču v MS 8. 11. 2012, ko je med drugim zatrjeval, da se je čutil ogroženega in je na parkirišču pred gostinskim lokalom nekaj časa čakal, da bo oškodovanka s sopotniki odpeljala mimo, vendar so se na cesti nekoliko za njegovim vozilom ustavili in čakali, ker pa je po njihovih kretnjah in mahanju zaključil, da mu grozijo, je s parkirnega prostora zapeljal nekoliko naprej in nameraval zaviti levo proti semaforiziranega križišču, pri tem pa ni računal, da bo tudi voznica v drugem vozilu speljala in je prišlo do trčenja. Te obdolženčeve navedbe so ne samo v nasprotju z izjavama obeh navedenih prič, temveč tudi v nasprotju z obdolženčevim lastnim pisnim zagovorom, ki ga je sodišču predložil hkrati ob ustnem zagovoru. V pisnem zagovoru je obdolženec namreč glede teh okoliščin med drugim pojasnil, da je v križišču zapeljal v desno in z avtomobilom ustavil na parkirišču pred gostinskim lokalom, saj je želel, da bi vozilo za njim odpeljalo naprej, ker pa to ni storilo, temveč se je na vozišču vodoravno z njegovim avtomobilom, ki je na parkirišču stal, počasi zaustavljalo, osebe v vozilu pa so nanj kričale in z rokami nakazovale, da želijo z njim obračunati, se je ustrašil fizičnega obračuna in je z avtomobilom zapeljal nazaj na cestišče, pri tem pa je vozilo za njim z nezmanjšano hitrostjo zapeljalo proti njemu in trčilo v njegovo vozilo. V obdolženčevem pisnem zagovoru na tak način le-ta ne zatrjuje več, da bi naj oškodovanka z vozilom na cesti ustavila nekoliko za njegovim vozilom in čakala, temveč trdi, da je z vozilom pripeljala na cestišču vodoravno z njegovim vozilom in počasi zaustavljala, ko je on z vozilom zapeljal nazaj na cestišče, kar smiselno pomeni potrditev trditev obeh prič, da je oškodovanka z vozilom ves čas vozila in ne z vozilom ustavila na cestišču za obdolženčevim vozilom in čakala, kakor je to v svojem ustnem zagovoru navajal obdolženec. Zaradi tega je obdolženec glede teh okoliščin oziroma nasprotja v njegovem lastnem ustnem in pisnem zagovoru neprepričljiv, predvsem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta priči S.H. in S.Ž., poročena P. kot neposredna očividca prometne nesreče vse okoliščine le-te opisala podrobno, med seboj skladno in zato prepričljivo, takšni njuni pričevanji pa sta, razen z obdolženčevim zagovorom, tudi skladni oziroma nikjer v nasprotju z ostalimi v izvedenem dokaznem postopku izvedenimi dokazi glede prekrška navedenega v točki I/A izreka izpodbijane sodbe, to je z zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče z dne 16. 5. 2011, s skico navedenega kraja ter s dejanskim stanjem, kot je razvidno iz albuma petih fotografij kraja prometne nesreče. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je prišlo med obdolžencem in voznico vozila za njim s sopotniki do nesporazuma v križišču, saj sta to ob obdolžencu potrdili tudi obe navedeni priči, vendar je zatem obdolženec zapeljal na parkirni prostor pred gostinski lokal „Šb“ in tam počakal na voznico osebnega avtomobila, čeprav bi lahko glede na pričevanje priče njegove sopotnice S.Ž., poročene P. od križišča in v izogib kakršnimkoli nevšečnostim odpeljal naprej, saj je ta priča glede tega pojasnila, da je obdolženi, ko so mu v križišču dajali svetlobne in druge znake, naglo zapeljal v križišče in niso mogli takoj zapeljati za njim, ker na to niso bili pripravljeni. Zaradi tega so neprepričljive tudi pritožnikove pritožbene navedbe, da bi naj obdolženec obravnavani prekršek storil v skrajni sili zaradi strahu pred fizičnim obračunom, saj je glede na opisane okoliščine očitno, da bi bilo navedeno nevarnost mogoče odvrniti drugače oziroma do vseh teh dogodkov sploh ne bi prišlo, če bi obdolženec z vožnjo skozi križišče nadaljeval in ne bi zavil v desno na parkirni prostor pred gostinski lokal „Šb“ in tam čakal na navedeno vozilo oškodovanke s sopotniki, v tem kontekstu pa ni videti, zakaj naj bi obdolženec v strahu pred fizičnim obračunom s svojim vozilom zapeljal pred oškodovankino prav v trenutku, ko se je ta pripeljala do njega, čeprav je imel ves čas od vožnje v križišču pa do trenutka, ko je oškodovanka s sopotniki z vozilom pripeljala v njegovo neposredno bližino, ko je z vozilom stal na parkirnem prostoru, možnost odpeljati dalje in se izogniti kakršnikoli komunikaciji oziroma dogodkom med njim in njegovo sopotnico ter oškodovanko s sopotniki v drugem vozilu. Zaradi tega obdolženčevo protipravno dejanje z odvzemom prednosti voznici osebnega avtomobila ni oceniti kot tisto dejanje, ki je bilo storjeno, da bi od sebe in svoje sopotnice odvrnil istočasno nevarnost, ki je ne bi bilo mogoče odvrniti drugače, kar v obravnavani zadevi posledično pomeni, da niti ni moglo priti do tehtanja obdolženčevega protipravnega ravnanja v odnosu do zatrjevane grožnje (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom KZ-1). Prav tako neutemeljene so pritožnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izvedeni dokazni postopek ni pritegnilo izvedenca prometne stroke in je razloge za takšno svojo odločitev navedeno sodišče ustrezno pojasnilo v šestem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče posebej navaja, da sta takšen predlog podala obdolženec in njegov zagovornik pri obdolženčevem zaslišanju pri Okrajnem sodišču v MS 8. 11. 2012 in navedla, da predlagata pritegnitev izvedenca prometne stroke, „ki naj glede na položaj vozil in poškodbe osebnih vozil ugotovi, kakšna je dejansko bila trčna hitrost naletnega vozila“. V obravnavani zadevi takšna ali drugačna naletna hitrost vozila oškodovanke nima nikakršnega vpliva na vprašanje, ali je obdolženec obravnavani prekršek storil, in ali je zanj odgovoren (glede na poškodbe obeh vozil, ki so razvidne iz albuma fotografij ter predvsem iz njihovega opisa v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče z dne 16. 5. 2011 je bila očitno izrazito majhna), saj je bilo v izvedenem dokaznem postopku na podlagi že navedenih dokazov nedvomno dokazano, da se je oškodovanka pred obdolženčevo vožnjo s parkirnega prostora na cesto nahajala v njegovem vidnem polju oziroma je bila z vozilom v njegovi neposredni bližini in jo je obdolženec očitno pred navedeno vožnjo na cestišče videl, saj nasprotnega v dokaznem postopku ni nikoli zatrjeval, v teh okoliščinah pa takšna ali drugačna vsekakor pa očitno majhna hitrost oškodovankinega vozila (ob nikoli izpodbijanem dejstvu, da je oškodovanka pred prometno nesrečo vozila vozilo v okviru dovoljene hitrosti) ne more vplivati na vprašanji, ali je obdolženec obravnavani prekršek storil, in ali je zanj odgovoren, zaradi česar za ugotavljanje te okoliščine sodišče prve stopnje v dokazni postopek utemeljeno ni pritegnilo predlaganega izvedenca prometne stroke (pritožnik šele v svoji pritožbi navaja, da bi naj navedeni izvedenec ugotavljal tudi, ali je na podlagi položaja in hitrosti vozil mogoče zaključiti, da je obdolženec izsilil prednost voznici na prednostni cesti).

6. Obravnavani prekršek naveden v točki I/B izreka izpodbijane sodbe stori tisti voznik vozila v cestnem prometu, ki ima pri tem v svojem organizmu več kot 0,38 do vključno 0,52 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Storitev tega prekrška je obdolženi M. P. v svojem zagovoru pri Okrajnem sodišču v MS 8. 11. 2012 priznal, ko je med drugim navedel, da mu je bil v zvezi z vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu v bolnici odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal prisotnost alkohola v njegovem organizmu, s katerim se je strinjal in je zapisnik podpisal. Vpogled le-tega pokaže, da je obdolženec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 10. 4. 2011 podpisal, iz njegove vsebine pa je med drugim razvidno, da mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom kot vozniku osebnega avtomobila v cestnem prometu, da mu je bil pred začetkom preizkusa pojasnjen način uporabe alkotesta, da najmanj petnajst minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in najmanj pet minut pred preizkusom ni kadil, da je elektronski alkotest pokazal 0,51 mg alkohola v litru izdihanega zraka in se je obdolženec s tem rezultatom strinjal ter mu ni bil odrejen strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom, opozorjen pa je bil tudi na odstranitev GSM aparata. Neutemeljene so pritožnikove pritožbene navedbe, da je sicer res, da je obdolženec podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, vendar pa ta podpis ne pomeni, da se je z njim strinjal, temveč le, da je bil z njim seznanjen. Podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pomeni preizkušančevo strinjanje z njegovo vsebino, saj je nasprotno ravnanje preizkušanca oziroma odklonitev podpisa tega zapisnika v primeru, ko je alkotest v izdihanem zraku preizkušanca pokazal več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, pomenilo skladno z določbo tedaj veljavnega drugega odstavka 132. člena ZVCP-1 policistovo obvezo, da je takšnemu preizkušancu v teh okoliščinah odredil preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Zavrnitev podpisa zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je v teh okoliščinah analogno pomenila oporekanje ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti z elektronski alkotestom in zaradi tega ugotavljanje morebitne alkoholiziranosti voznika v nadaljnjem postopku s preizkusom z merilnikom alkohola v izdihanem zraku oziroma etilometrom ali s strokovnim pregledom. Zaradi tega podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni zgolj odraz preizkušančeve seznanitve z njegovo vsebino, temveč je tudi ključen za celoten postopek ugotavljanja alkoholiziranosti le-tega in njegov podpis pomeni preizkušančevo strinjanje z njegovo vsebino, saj odklonitev tega podpisa pomeni nasprotno, to je preizkušančevo oporekanje ugotovljenemu rezultatu preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom (zaradi česar se postopek ugotavljanja alkoholiziranosti nadaljuje na opisan način). Slednjič so v zvezi s tem prekrškom neutemeljene tudi pritožnikove pritožbene navedbe, da je obdolženec alkohol užival po zaključku vožnje, saj mu je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen in izveden šele v bolnici, saj so takšne pritožnikove pritožbene navedbe novota, za katero pritožnik ne pojasni, zakaj teh okoliščin ni uveljavljal že v izvedenem dokaznem postopku do izdaje izpodbijane sodbe. Procesna določba četrtega odstavka 114. člena ZP-1 med drugim predpisuje, da sodišče obdolženca pred zaslišanjem pouči, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati in je bil obdolženec prvič na to opozorjen v svojem vabilu na zaslišanje z dne 11. 10. 2012 za 8. 11. 2012 in je to vabilo prejel 12. 10. 2012, kar je razvidno iz vročilnice Pošte B, drugič pa pred samim zaslišanjem pri Okrajnem sodišču v MS 8. 11. 2012, kar je razvidno iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z navedenim datumom in pri čemer je bil prisoten tudi pritožnik oziroma obdolženčev zagovornik. Obdolženi M.P. v obeh svojih zagovorih ustnem in pismenem ter tekom celotnega dokaznega postopka do izdaje izpodbijane sodbe ni uveljavljal, da bi naj alkoholne pijače oziroma alkohol, ki je bil ugotovljen s preizkusom njegove alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, užival po zaključku vožnje do preizkusa alkoholiziranosti v bolnici, temveč je te okoliščine njegov zagovornik prvič uveljavljal šele v pritožbi, ne da bi pri tem pojasnil kakršnekoli okoliščine, zakaj jih brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati do izdaje izpodbijane sodbe, zaradi česar je glede teh pritožbenih trditev prekludiran.

7. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje obeh obravnavanih prekrškov v prvostopnem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovljeno tako v njegovem objektivnem kakor tudi subjektivnem delu, to je glede obdolženčeve krivde, v zvezi s čemer se pridružuje oceni in razlogom sodišča prve stopnje iz osmega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec prvi prekršek storil s krivdno obliko malomarnosti, drugega v zvezi z njegovo vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu pod vplivom alkohola pa s krivdno obliko eventualnega naklepa.

8. Za prekršek naveden v točki I/A izreka izpodbijane sodbe je v tretjem odstavku 56. člena ZPrCP predpisana glavna sankcija globa v določenem znesku 250,00 EUR in stranska sankcija tri kazenske točke, za prekršek naveden v točki I/B izreka izpodbijane sodbe pa je v določbi točke c četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 glavna sankcija globa predpisana v določenem znesku 570,00 EUR ter stranska sankcija devet kazenskih točk in je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolžencu za oba prekrška določilo sankcije v navedeni višini oziroma številu, zatem pa izreklo enotno sankcijo, to je glavno sankcijo globo v znesku 820,00 EUR ter stransko sankcijo dvanajst kazenskih točk, pri tem pa upoštevalo ustrezne in v desetem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe navedene okoliščine, ki so relevantne za takšno oceno in odmero sankcij (kljub predpisanim glavnim sankcijam v določenem znesku jih je mogoče omiliti ali odpustiti - 6. in 7. odstavek 26. člena ZP-1).

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka v višini 198,00 EUR in sicer 10 % izrečene glavne sankcije globe to je 82,00 EUR (tarifna številka 8111) in 50,00 EUR zaradi izreka stranske sankcije (tarifna številka 8114), kar v povezavi s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe (tarifna številka 8132) pomeni skupaj 198,00 EUR.