Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet izročilne pogodbe (in tudi kupoprodajne pogodbe), na katero se sklicuje tožnik, jasno opredeljen kot 5-sobno stanovanje v prvem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami v izmeri 198,78 m2. Površina celotnega podstrešja meri 157,70 m2. Že iz splošnega, jezikovnega in življenjskega razumevanja pomena pritikline na podlagi te primerjave logično izhaja, da predmet pogodbe oz. pritiklina k stanovanju ni moglo biti celotno podstrešje. Tožnik neutemeljeno pritožbeno zamegljuje, da je potem nejasno, kako je lahko ravno na podlagi izročilne pogodbe pridobil podstrešni prostor št. 29, ko pa sodišče razlaga, da podstrešje v izročilno pogodbo ni bilo vključeno. Sodišče namreč v svoji obrazložitvi nikoli ni izključilo, da je del podstrešja zajet s pojmom pritiklin k dotičnemu stanovanju (kljub temu, da podstrešje samo v pogodbi ni izrecno omenjeno). Poleg tega več dokumentov potrjuje, da se je podstrešje v preteklosti uporabljalo in razdeljevalo po delih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) potrdi.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik trdi, da ima lastninsko pravico na podstrešnih prostorih poslovno-stanovanjske stavbe št. 254 v k. o. ..., kar je utemeljeval na pravnoposlovni podlagi in verigi prenosov ter (tudi) na priposestvovanju. Sporni prostori predstavljajo t. i. nestanovanjski del podstrešja oz. podstrešne shrambe (št. 26, 27, 9, 10, 11 in 24). Slednji so bili s sklepom nepravdnega sodišča ugotovljeni za posebne skupne dele1 k posameznim delom prve in druge toženke. Tožnik pa je nasprotno zatrjeval, da predstavljajo posebni skupni del oz. pritiklino k njegovemu posameznemu delu (stanovanju).

2.Z izpodbijano odločbo je sodišče sklenilo, da se predlog za prekinitev postopka zavrne. Primarni tožbeni zahtevek (ugotovitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi in v verigi prenosov ter na originaren način s priposestvovanjem, I. tč. izreka sodbe) in podredni tožbeni zahtevek (izbrisna tožba, II. tč. izreka sodbe) je zavrnilo ter tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke (III. tč. izreka sodbe).

3.Zoper I. tč. sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku2 pritožuje tožnik. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe z ugoditvijo primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev v ponovno odločanje. Vse s stroškovno posledico.

4.Tožnik oporeka zaključku sodišča, da so bili sporni podstrešni prostori predmet oporočnega razpolaganja zapustnika A. A. (v korist oporočni dedinji B. B.). Trdi namreč, da je slednja na podlagi Dodatka k oporoki z dne 8. 10. 1991 dedovala izključno denacionalizirano premoženje. Podstrešni prostori pa niso bili predmet Odločbe o denacionalizaciji Občine Ljubljana Center z dne 10. 2. 1994.3 Ker torej niso bili nacionalizirani, oporočna dedinja ni mogla postati njihova lastnica in z njimi naprej razpolagati, kot je zmotno presodilo sodišče. Na tem mestu sodišču očita storitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 15. tč. 2. ods. 339. čl. ZPP. S tem, ko je mimo trditev tožencev in v nasprotju z vsebino dodatka k oporoki zapisalo, da "A. A. kot zapustnik v korist B. B. v letu 1991 ni razpolagal le s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacije”. Takšno pripisovanje vsebine dodatku k oporoki je v direktnem nasprotju z njegovo dejansko vsebino in jasno kaže na to, da je sodišče prikrito zavzelo stališče, da je zapustnik razpolagal tudi s premoženjem izvzetim iz nacionalizacije, ki se je nahajalo v njegovi lasti (t.j. podstrešnimi shrambami). Trdi, da tudi če bi zapustnik del podstrešja res izvzel, bi to lahko veljavno storil zgolj, če bi podstrešne prostore prej izločil iz Izročilne pogodbe z dne 30. 10. 1990 (sklenjene z zakoncema C.). Tega pa ni storil, ker iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da se solastniški delež 20/100, ki je bil vpisan v korist (zapustnikove prednice) A. A. ni spreminjal, ko se je na podlagi dedovanja vpisal njen sin A. A. (zapustnik), nato po izročilni pogodbi zakonca C. in nazadnje sam tožnik. Če bi zapustnik del podstrešja res izvzel, bi se solastniški delež vnaprej zagotovo zmanjšal. Tako pa se je po odločbi o denacionalizaciji za vse ostale prostore vpisal delež 80/100, z izrecnim dostavkom - 'nekvarno vpisu iz nacionalizacije izvzetih prostorov'.

5.Nadalje graja dokazno oceno sodišča glede predmeta izročilne pogodbe in mu očita selektivnost ter kršitev metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP. Meni namreč, da se zapis v Kupoprodajni pogodbi z dne 22. 10. 1996 med zakoncema C. in tožnikom, ki se glasi: "sorazmerni solastniški delež na skupnih delih”, ne nanaša na podstrešje. Ta ni skupni del, ki bi pripadal k celotni stavbi, ampak je pritiklina oz. del, ki pripada le njegovemu stanovanju. Izročilna pogodba se tudi izrecno sklicuje na Odločbo o izvzemu iz nacionalizacije Občine Ljubljana Center z dne 8. 6. 1960,4 kjer je podstrešje izrecno navedeno. Slednjo je sodišče označilo za nejasno, pri čemer ni upoštevalo, da je bilo z besedo 'podstrešje' tudi po jezikovni rabi iz nacionalizacije izvzeto celotno podstrešje. Ni namreč logično, da bi bil izvzet le del podstrešja, ker bi to pomenilo, da je bil (drug) del podstrešja odvzet in z odločbo o denacionalizaciji vrnjen - vendar pa podstrešni prostori niso bili predmet le-te. Sodišče prav tako ni ugotavljalo kolikšen del podstrešja je bil vključen v izročilno pogodbo. Tožnik je namreč del št. 29 (podstrešje) pridobil ravno na podlagi izročilne pogodbe, kar izpodbije stališče sodišča, da podstrešje vanjo ni bilo vključeno. Sprašuje se tudi, če je res izkazana pravna podlaga, po kateri sporni del podstrešja pripada stanovanjem, ki so zdaj v lasti prve in druge toženke.

6.Sodišču očita kršitev pravice do izvedbe dokaza, s tem ko je elektronsko sporočilo z dne 8. 7. 2016 štelo za prepozno in ga ni želelo upoštevati, ker bi zavleklo reševanje predmetnega spora. Enako, ker ni vpogledalo v najemno pogodbo z dne 30. 12. 1992, čeprav ta listina posredno dokazuje, da podstrešni prostor ni bil del stanovanj, ki so zdaj v lasti prvo tožene. Sodišče je s tem, ko je presodilo, da so bila pravno relevantna dejstva dokazana z že izvedenimi dokazi, naredilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Med drugim je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da so točkovalni zapisniki pravno nepomembni. Poleg najemnih pogodb namreč posredno dokazujejo, da podstrešni prostori niso bili del stanovanj prve in druge toženke.

7.Ne drži, da bi bile trditve o priposestvovanju nesklepčne. Tožnik vztraja, da je bil glede predmeta kupoprodajne pogodbe v opravičljivi zmoti in posledično v položaju dobrovernega lastniškega posestnika. Nosilnemu argumentu sodišča (da pogodben zapis izkazuje, da prodajalca nista razpolagala s celotnim premoženjem, zaradi česar tožnik ni mogel biti v opravičljivi zmoti) nasprotuje, ker podstrešje ni skupni del celotne stavbe. Sodišče tudi na tem mestu ni upoštevalo, da se predmet kupoprodajne pogodbe sklicuje na odločbo o izvzemu iz nacionalizacije, s katero je bil tožnik seznanjen. Ker je v tej odločbi podstrešje zajeto s pojmom pritiklina, je bil prepričan, da je postal njegov lastnik in se je tako ves čas tudi obnašal, kar je dokazal s potrdili in elektronskimi sporočili. Pomen teh listin je sodišče zrelativiziralo in zmotno štelo, kot neizkazan dokaz prenosa lastninske pravice. Čeprav jih je tožnik predložil, kot dokaz prepričanosti v svoje lastništvo in dejstva, da so ga kot takega šteli tudi stanovalci. Dokazne ocene the listin ni, čeprav izkazujejo, da sta se prva in druga toženka podrejali tožniku glede uporabe podstrešnih prostorov. Če bi ti res pripadali njunima stanovanjema, se mu zagotovo ne bi podrejali.

8.V odgovoru na pritožbo sta prva in druga toženka predlagali njeno zavrnitev.

9.Pritožba ni utemeljena.

10.Sodišče je dejansko stanje ustrezno ugotovilo in pravilno uporabilo določbe Stvarnopravnega zakonika o pridobitvi lastninske pravice, pri čemer ni zagrešilo očitanih in uradoma upoštevnih postopkovnih napak. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (1. ods. 360. čl. ZPP).

11.Očitek protispisnosti ne drži. Slednja je kot tehnična napaka postopka podana, ko je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami oz. v primeru napačnega 'prepisa' besedila listine. V obravnavani zadevi takšne situacije ni. Sodišče je namreč vsebino oporoke z dne 1. 10. 1991 in dodatka k oporoki z dne 8. 10. 1991 ugotavljalo in razlagalo v skladu z oporočiteljevo voljo. Hkrati primerjaje in upoštevajoč njegovo pogodbeno voljo pri sklepanju (predhodne) izročilne pogodbe. Gre (le) za dokazno interpretacijo listinskih dokazov.5 Pri tem tudi ne drži, da je sodišče postopalo v nasprotju z razpravnim načelom in mimo trditvene podlage tožencev. Ta je izrecno podana v odgovoru na tožbo prve in druge toženke.6

12.Sodišče ni kršilo tožnikovo pravico do izvedbe dokazov. Ta izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. čl. URS, vendar pa ni absolutna. Po ustaljeni sodni praksi ima sodišče pravico dokazni predlog zavrniti, če presodi, da zato obstojijo sprejemljivi, ustavno dopustni razlogi, ki so dovolj dobro obrazloženi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odst. 287. čl. ZPP) ali v obrazložitvi končne odločbe. To je sodišče tudi storilo. Vnaprejšnje dokazne ocene mu ni mogoče očitati, ustrezno je pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog vpogleda v najemno pogodbo z dne 30. 12. 1992. Izostanek podstrešnih shramb iz najemnih pogodb, točkovalnih zapisnikov (in nenazadnje iz odločbe o denacionalizaciji), v obravnavani zadevi namreč ni bistveno. Ključna je volja razpolagalca A. A., ki jo je sodišče ustrezno ugotavljalo. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bila listina (elektronsko sporočilo z dne 8. 7. 2016; priloga A50), predložena po koncu prvega naroka in brez izkazanih razlogov za (nekrivdno) zamudo, prepozna in zato neupoštevna. Skladno z 286. čl. ZPP je tudi pojasnilo, zakaj bi njeno obravnavanje povzročilo nepotrebno zavlačevanje postopka.7

13.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet izročilne pogodbe (in tudi kupoprodajne pogodbe), na katero se sklicuje tožnik, jasno opredeljen kot 5-sobno stanovanje v prvem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami v izmeri 198,78 m². Površina celotnega podstrešja meri 157,70 m². Že iz splošnega, jezikovnega in življenjskega razumevanja pomena pritkline na podlagi te primerjave logično izhaja, da predmet pogodbe oz. pritiklina8 k stanovanju ni moglo biti celotno podstrešje. Tožnik neutemeljeno pritožbeno zamegljuje, da je potem nejasno, kako je lahko ravno na podlagi izročilne pogodbe pridobil podstrešni prostor št. 29,9 ko pa sodišče razlaga, da podstrešje v izročilno pogodbo ni bilo vključeno. Sodišče prve stopnje namreč v svoji obrazložitvi nikoli ni izključilo, da je del podstrešja zajet s pojmom pritiklina k posameznemu stanovanju (kljub temu, da podstrešje samo v pogodbi ni izrecno omenjeno). Poleg tega več dokumentov potrjuje, da se je podstrešje v preteklosti uporabljalo in razdeljevalo po delih.10 Tako na primer Zapisnik sestanka stanovalcev z dne 6. 11. 2000 (priloga B14), katerega podpisnik je bil tudi tožnik. Iz zapisnika jasno izhaja, da so bili podstrešni prostori razdeljeni,11 takšno stanje pa je nespremenjeno že vse od leta 1949 (torej tudi že v času, ko je bila lastnica navedenega stanovanja s pritiklinami pravna prednica A. A.).

14.Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje premalo teže namenilo dejstvu, da se tako izročilna kot kupoprodajna pogodba izrecno sklicujeta na odločbo o izvzemu iz nacionalizacije.12 V tej je namreč podstrešje, sicer brez podatka izmere, navedeno. Vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča (neposredno iz njene vsebine) nejasno, ali zajema celotno podstrešje ali zgolj njegov del. Tudi po jezikovni razlagi (na katero opozarja tožnik) lahko beseda podstrešje pomeni (tako) posamezen podstrešni prostor, kot celotno podstrešno etažo. Vse opisano pritrjuje argumentom sodišča prve stopnje, da je ključna prav pogodbena volja (razpolagalca in oporočitelja) A. A. Pri razlagi te pa se sodišče prve stopnje utemeljeno opre na dostavek v oporoki z dne 1. 10. 1991, s katerim (poleg stanovanja navedenega v izročilni pogodbi) oporočitelj navede, da v korist oporočne dedinje B. B. razpolaga tudi z 'delom neizdelanega podstrešja', ki ga sam uporablja. Z dodatkom k oporoki pa ji nato nakloni še ostala stanovanja s pomožnimi prostori, ki bodo denacionalizirana. Precej očitno je torej, da je A. A. oporočno oz. pogodbeno razpolagal z deli podstrešja in ne celoto. Zato tudi ne drži očitek tožnika, da bi bila (lahko) oporočna razpolaganja veljavna šele, ko bi oporočitelj podstrešne prostore (predhodno) izločil iz izročilne pogodbe. S spornim delom teh namreč pogodbeno ni razpolagal.

15.Pritožbeno sodišče kot neutemeljena ocenjuje tožnikova navajanja, da oporočna dedinja ni mogla postati lastnica spornih podstrešnih prostorov in z njimi nadalje razpolagati. V kupoprodajnih pogodbah z drugo toženko (kot tudi nato s prvo toženko) je izrecno navedeno, da kupki pridobivata 'stanovanje s pripadajočim delom podstrešja'.

16.Tudi s ponavljajočim sklicevanjem na nespremenjen solastniški delež tožnik ne more uspeti. Na podlagi odločbe o izvzetju iz nacionalizacije, kjer so bili stanovanjski prostori točno našteti in njihova izmera določena, je bilo v zemljiško knjigo le posplošeno vpisano 'stanovanje v prvem nadstropju, obstoječe iz petih sob in kabineta s pritiklinami.' V takšnem primeru dejanske etažne lastnine sam delež, ki je vpisan v zemljiško knjigo, niti ni bistven, ključno je namreč, katere dele stavbe v naravi pridobi posamezen dejanski etažni lastnik.

17.Vse navedeno dodatno potrjuje, da tudi predmet razpolaganja v kupoprodajni pogodbi ni bilo celotno podstrešje. Sodišče prve stopnje se je poleg vsega že pojasnjenega (glede izrecne neomembe podstrešja, kvadrature in predhodne uporabe) logično oprlo na pogodbeni dostavek, da tožnik prejme tudi 'sorazmerni solastniški delež na skupnih delih'. Ta nedvomno potrjuje zgoraj navedene razloge. Pri prvostopenjskemu sodišču selektivne dokazne ocene v nasprotju z napotki 8. čl. ZPP ni mogoče očitati, saj je prepričljiva, življenjsko logična in podprta s kronologijo razpolaganj.

18.V delu pritožbe, ki nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, tožnik veliko pritožbenih navedb ponavlja. Ker se je pritožbeno sodišče do večine že opredelilo, tu dodaja le še naslednje. Sodišče je prepričljivo, povsem pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil pri sklepanju kupoprodajne pogodbe v opravičljivi zmoti. Pri tem je opravilo celovito dokazno oceno listin (večih potrdil in elektronskega dopisa) ter zadostno obrazložilo, zakaj so te pravno nepomembne. Nenazadnje tožnik izvrševanja (posredne) posesti ni dokazal, vsekakor pa je ne more utemeljiti s sklicevanjem na (neizkazano) podrejenost uporabe prve in druge toženke. Z zaključki sodišča, s katerimi se ne strinja, se tožnik očitno ne sooči. Zgolj s ponavljanjem tožbenih zatrjevanj in golim nasprotovanjem zaključkom sodišča prve stopnje pa ne more uspeti.

19.Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. čl. ZPP).

20.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju, stroške, ki so v zvezi s tem nastali prvi in drugi toženki, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne in sta jih dolžni nositi sami (skladno s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

-------------------------------

1Razen prostora št. 26, ki je bil ugotovljen za posamezni del v izključnem lastništvu prve toženke in na katerem obstoji hipoteka tretje toženke.

2Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

3V nadaljevanju odločba o denacionalizaciji.

4V nadaljevanju odločba o izvzemu iz nacionalizacije.

5Tako tudi sodba VS RS II Ips 233/2013 z dne 30. 10. 2014.

6Glej l. št. 40.

7Nenazadnje so stranke soglašale, da se odločitev sprejme brez izvedbe dodatnega naroka (tožnik na l. 311, prva in druga toženka na l. 317 in tretja toženka na l. 309).

8Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika se beseda pritiklina nanaša na: 1. manjši prostor, ki po funkciji spada k večjemu prostoru, 2. samostojen, premičen predmet, ki po funkciji spada k čemu, 3. nepomembna sestavina.

9Katerega lastnik je tožnik in ga tožbeno ne navaja med spornimi podstrešnimi prostori.

10Med drugim tudi predlog Sporazuma o oblikovanju etažne lastnine, iz leta 2015 (priloga B15).

11Z lesenimi štaketnimi pregradami in vhodnimi vrati za vsakega uporabnika.

12Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da čeprav se pogodbi sklicujeta na navedeno odločbo, opisa njunega predmeta ne povzemata povsem enako.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 39, 40, 43, 44 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 287, 287/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.