Jedro

Z opisom, iz katerega sledi, da je obsojenec otroku, ki ga je vzel na kolena, segel pod majico in hlačke ter ga božal po trebuhu, spolovilu in ob spolovilu, je dovolj natančno opisano spolno dejanje kot konstitutivni element kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni G.Š. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 180.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni G.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen dveh let zapora, po 67. členu KZ pa mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica učitelja ali vzgojitelja za čas dveh let. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 13.7.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Po mnenju zagovornice ni niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče v razlogih sodb na podlagi izvedenih dokazov pojasnilo, s čim je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. Po oceni zagovornice je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona, ker naj bi obsojenčevo dejanje ne imelo vseh znakov kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ, saj bi v primeru, da bi odpadla zadovoljitev obsojenčevega spolnega nagona, lahko šlo le za poskus tega kaznivega dejanja ali pa celo za kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ. V zahtevi je uveljavljana tudi kršitev 2. odstavka 5. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj so bili dokazi obrambe zavrnjeni, kršena pa je bila tudi določba 3. odstavka 16. člena ZKP, saj ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Tako v razlogih sodbe sodišče zavrača predlog po zaslišanju Z.B., te priče pa obsojenec niti ni predlagal, predlagal pa je zaslišanje priče D.B., sodišče pa se o tem dokazu ni opredelilo.

Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. je v odgovoru z dne 26.7.2004 predlagala, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. Menila je, da zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja razloge iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je v opisu dejanja določno razvidno, da gre za zadovoljitev obsojenčevega spolnega nagona. Tudi ostale uveljavljane kršitve v zahtevi po mnenju vrhovne državne tožilke niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V opisu kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ. Tudi obsojenčevo zadovoljevanje spolnega nagona je natančno opisano v okviru izvršitvenega dejanja, ki je povsem konkretizirano. Iz opisa dejanja namreč sledi, da je obsojenec otroku, ki ga je vzel na kolena, segel pod majico in hlačke ter ga božal po trebuhu, spolovilu in ob spolovilu. S tem opisom je torej dovolj natančno opisano spolno dejanje kot konstitutivni element kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Sodišče tudi ni kršilo pravice do obrambe, ko je zavrnilo predlagane dokaze. Na glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti dne 8.4.2003 je zagovornica vztrajala pri pismenem dokaznem predlogu (predlog za zaslišanje prič B.V., Ž.Č., J.B., Z.B. in S.G.) ter pri zaslišanju priče D.B. Senat je po tajnem posvetovanju sklenil, da predlaganih dokazov ne izvede, ker je ugotovil in ocenil, da je zadeva po zaslišanju obsojenca in po izvedenem dokaznem postopku toliko razčiščena, da se o njej lahko odloči. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev obrazložilo tudi v prvostopenjski sodbi na 3. in 4. strani obrazložitve sodbe. Tako med drugim natančno obrazloži, zakaj ni zaslišalo učencev kot prič in med drugim tudi učenca Z.B. Sodišče se je opredelilo tudi glede predlagane priče D.B., glede katere tudi pojasni, zakaj ni sledilo predlogu za njeno zaslišanje. Tudi sodišče druge stopnje se je opredelilo glede zavrnitve dokaznih predlogov in pravilno ugotovilo, da ni bila kršena pravica do poštenega sojenja kot jamstvo iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

V zvezi z uveljavljanimi kršitvami glede predlaganih prič pa lahko ugotovimo, da po vsebini s tem obsojenčeva zagovornica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, poleg tega pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.