Jedro

Za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago.

Izjava o prerekanju prijavljene terjatve vsebuje tudi izjavo o prerekanju ločitvene pravice, s katero je zavarovana ta terjatev. Pritožnik zato v pritožbi neutemeljeno trdi prav nasprotno, da ker je upravitelj priznal ločitveno pravico, je s tem terjatev dejansko priznal in da ni jasno, kako lahko sodišče zaključi, da je terjatev prerekana. Takemu sklepanju, ki ga ponuja pritožba, pritožbeno sodišče ne more pritrditi tudi iz razloga osnovnega razmerja med terjatvijo in ločitveno pravico, saj je ločitvena pravica akcesorna prijavljeni denarni terjatvi in ne obratno. Če ni terjatve, ki naj bi bila zavarovana z ločitveno pravico, potem je ločitvena pravica, ki varuje terjatev, ki je ni, brez vsakega učinka, kakor je brez učnika zato tudi njeno priznanje.

Predložene dokazne listine so le dokaz za ugotavljanje resničnosti dejstev, ki bi jih morala tožena stranka že pred tem navajati. Pritožbena navedba, da je tožena stranka v spis vložila veliko število dokumentov (več kot 330 dokaznih listin) je sicer pravilna, vendar dokazne listine (in tudi drugi dokazni predlogi) v postopku niso dovolj, predhodno je potrebno dejstva zatrjevati.

Račun (faktura) je enostranska računovodska listina, ki predstavlja obračun opravljene dobave blaga ali storitev in zahtevek za plačilo, ki ga dobavitelj izda kupcu, služi pa tudi izkazovanju obračunanega davka na dodano vrednost (DDV), kadar je davčni zavezanec plačnik za DDV za izvedeno transakcijo in za izkazovanje pravice do odbitka DDV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 50.000,00 EUR (I. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica o zavarovanju terjatve tožene stranke v višini 50.000,00 EUR na premoženju tožeče stranke, ki ga predstavlja posamezni del stavbe 0000-0001-46, k. o. ... (II. točka izreka) in toženi stranki v plačilo naložilo pravde stroške tožeče stranke v znesku 3.599,94 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti je pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi tožene stranke ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek v odločanje pred drugim sodnikom. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama so nesporna sledeča dejstva, in sicer: - da se je nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 0000/2017 z dne 19. 5. 2017 začel stečajni postopek, - da je tožeča stranka lastnica nepremičnine z ID znakom 0000-0001-46, k. o. ..., na kateri ima v zemljiški knjigi tožena stranka vpisano maksimalno hipoteko z ID znakom pravice ... in učinkom od 31. 1. 2014, v zavarovanje plačila terjatve v višini 50.000,00 EUR z dospelostjo do odpoklica, in - da je upravitelj tožeče stranke v stečaju, zgoraj navedeni terjatev tožene stranke v višini 50.000,00 EUR in ločitveno pravico, skladno z določbo 298.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sam vključil v osnovni seznam preizkušenih terjatev, saj tožena stranka kot upnik terjatve in ločitvene pravice sama ni prijavila.

6. Iz Končnega seznama preizkušenih terjatev, prijavljenih v postopku stečaja tožeče stranke z dne 30. 11. 2017 (v nadaljevanju Končni seznam; A12) izhaja, da je upravitelj terjatev tožene stranke v višini 50.000,00 EUR, vpisano pod zap. št. 11, v zvezi s katero se je v Prilogi 1 izrekel tudi o ločitveni pravici, v celoti prerekal, in sicer iz razloga, ker iz dokumentacije stečajnega dolžnika ne izhaja, da naj bi bila terjatev utemeljena. Na pravdo je bil napoten upravitelj. Iz Priloge št. 1, ki je del Končnega seznama in v kateri se je upravitelj izrekel o prijavljenih ločitvenih pravicah, pa nato izhaja, da je upravitelj ločitveno pravico upniku v zvezi s terjatvijo pod zap. št. 11 (torej toženi stranki), priznal. Iz tega dela Končnega seznama je tudi razvidno, da je pravna podlaga ločitvene pravice Dogovor o pravnem in poslovnem svetovanju ter honorarju z dne 30. 12. 2013. Iz sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic z dne 1. 12. 2017 (A9) nato izhaja, da se o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih pravic, odloči tako, kot je navedeno v Končnem seznamu, ki je sestavni del tega izreka (1. točka) ter da obstajajo terjatve in ločitvene pravice, kot so navedene v Končnem seznamu in upravitelju naložilo, da jih prednostno poplača iz premoženja, kot izhaja iz Končnega seznama (2. točka).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sta si izjavi upravitelja o prerekanju terjatve in priznanju ločitvene pravice v okviru Končnega seznama (kar je bilo nato posledično vneseno tudi v sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic) sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je potrebno odgovoriti na pravno vprašanje učinka tako nasprotujočih si izjav. Po presoji pritožbenega sodišča pa je ugotovitev sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je upravitelj terjatev tožene stranke v višini 50.000,00 EUR prerekal, pravilna. To izhaja iz Končnega seznama (prim. gornje ugotovitve; 6. točka te obrazložitve). Zato je pravilna tudi odločitev, da ker je prerekal terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, se šteje, da je prerekal tudi ločitveno pravico. Izjava o prerekanju prijavljene terjatve vsebuje namreč tudi izjavo o prerekanju ločitvene pravice, s katero je zavarovana ta terjatev, kot to izhaja iz tretjega odstavka 303. člena ZFPPIPP, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Pritožnik zato v pritožbi neutemeljeno trdi prav nasprotno, da ker je upravitelj priznal ločitveno pravico, je s tem terjatev dejansko priznal in da ni jasno, kako lahko sodišče zaključi, da je terjatev prerekana. Takemu sklepanju, ki ga ponuja pritožba, pritožbeno sodišče ne more pritrditi tudi iz razloga osnovnega razmerja med terjatvijo in ločitveno pravico, saj je ločitvena pravica akcesorna prijavljeni denarni terjatvi in ne obratno. To dejansko pomeni, da je učinek priznanja ločitvene pravice, do katerega je prišlo zato, ker je upravitelj v okviru Priloge št. 1 Končnega seznama podal izjavo o priznanju ločitvene pravice, v obravnavanem primeru neupoštevan. Če ni terjatve, ki naj bi bila zavarovana z ločitveno pravico, potem je ločitvena pravica, ki varuje terjatev, ki je ni, brez vsakega učinka, kakor je brez učnika zato tudi njeno priznanje. Pritožba neutemeljeno tudi trdi, da je sodišče prve stopnje do svojega zaključka o prerekanju terjatve prišlo zaradi očitne neprimernosti tožene stranke za status enakopravne stranke v postopku pred sodiščem, saj za kaj takega pritožbeno sodišče ni našlo podlage niti v podatkih spisa niti v izpodbijani sodbi.

8. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je presodilo, da so ostale trditve tožene stranke o tem, kaj naj bi tožena stranka za tožečo stranko dejansko delala, na povsem pavšalni ravni, zaradi česar jih niti ni mogoče preizkusiti. Taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in je tožena stranka s svojimi (tudi neprimernimi) izrazi ogorčenja ter opredelitvijo izpodbijane sodbe kot sodbe presenečenja, ne more izpodbiti. Ker pritožba izpodbijano sodbo ves čas označuje s sodbo presenečenja, pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.1 V obravnavanem primeru pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju ni šlo za tak primer.

9. Upravitelj je bil s sklepom stečajnega sodišča napoten, da vloži tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve (in kot že pojasnjeno, posledično tudi ločitvene pravice), ker je trdil, da tožena stranka ni opravila storitev, za katere je bil sklenjen Dogovor o pravnem in poslovnem svetovanju ter honorarju z dne 30. 12. 2013 (v nadaljevanju Dogovor2). Med pravdnima strankama je sklenitev Dogovora nesporna, prav tako njegova vsebina. Sodišče prve stopnje je tako kot nesporno ugotovilo, da sta se pravdni stranki z Dogovorom dogovorili, da bo tožena stranka za tožečo stranko izvajala pravno in poslovno svetovanje, da je bil sklenjen za 36 mesecev, da bi na njegovi podlagi morala tožena stranka tožeči stranki izdati račun najkasneje v roku 15 dni po opravljenih storitvah na posameznem projektu ali na posamezni zadevi izstaviti račun za vse opravljene storitve na tekem projektu in da je ocenjena vrednost vseh opravljenih del 40.000,00 EUR (tožena stranka naj bi tožeči stranki obračunavala storitve po urni postavki v višini 120,00 EUR, plus DDV), zaradi česar je bila ustanovljena maksimalna hipoteka na nepremičnini tožeče stranke stavba 0001 del stavbe 46 k. o. ... v zavarovanje bodočih terjatev tožene stranke do tožeče stranke.

10. Upravitelj je ob začetku stečaja pri prevzemu poslov tožeče stranke ugotovil, da v poslovni dokumentaciji le-ta ne izkazuje dolga do tožene stranke, v knjigovodski dokumentaciji pa tudi ni nobenih faktur, ki bi izkazovale opravljene storitev. Vse to je upravitelj trdil že v tožbi (pred tem že v stečajnem postopku). S tem se je trditveno in dokazno breme o obstoju terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova opravljenih storitev, prevalilo na toženo stranko. Terjatev namreč le s tem, da je v zemljiški knjigi vpisana maksimalna hipoteke, še ni izkazana, saj je bila maksimalna hipoteka ustanovljena za bodoče terjatve in ne za že obstoječe terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Hipoteka se namreč lahko ustanovi tudi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina (maksimalna hipoteka). Z maksimalno hipoteko se lahko torej zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina pa v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena (prim. 146. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ker je tožeča stranka trdila, da terjatve, ki naj bi bile zavarovane s tako hipoteko, ne obstojijo, je kot že navedeno na toženi stranki trditveno breme v skladu s katerim bi morala določno in specificirano pojasniti katere storitve je opravila za tožečo stranko in nato glede na dokazno breme predložiti dokaze.

11. V obravnavanem primeru je tožeča stranka toženo stranko v svojih pisnih vlogah ves čas postopka opozarjala, da ni jasno kakšne storitve je opravljala zanjo ter da za obstoj njene terjatve tudi ni nobenih dokazov. Tožena stranka je ob takih ugovorih tožeče stranke navajala, da je šlo za svetovalne storitve, za zelo velik obseg storitev pravnega in poslovnega svetovanja, saj sicer Dogovor ne bi bil sklenjen, za svetovalne storitve v zvezi z reševanjem finančnih težav tožeče stranke (istočasno je trdila, da za kakšne finančne težave tožeče stranke ni vedela) in urejanjem odprtih razmerij z upniki npr. A. Leasing, B. B. ipd in za različne poslovne nasvete, kar vse je potekalo v ustni obliki na sedežu tožene stranke v Trzinu, pa tudi v Ljubljani, na sedežu tožeče stranke in v M. hiši, pri čemer ni šlo za zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi, temveč za nudenje pravne in poslovno-ekonomske podpore pred in tekom izvajanja različnih nepremičninskih projektov tožeče stranke, pregledovanje listinske dokumentacije, odgovarjanja na različna pravna in ekonomska vprašanja, saj je imela tožeča stranka specifične potrebe po pravnih in poslovnih nasvetih. Ob tem je tožena stranka navedla nekaj projektov tožeče stranke, s katerimi se je ukvarjala (tj. projekt S., kjer je pregledala vse nepremičnine, Semedela, Borovnica, Trzin, Izola, ... Koper, DUTB, Golovec, Streliška, Rožna dolina, Veselova, Lavrica). Da je vse to delala, naj bi izhajalo iz obsežne dokumentacije, ki jo je izročila tožeči stranki v pisarni, za kar je predložila fotografije (B4 do B6), pa tudi iz pisnih listin, ki jih je predložila kot dokaz.

12. Taka trditvena podlaga, ki jo je ponudila tožena stranka, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti v dokaznem postopku. Tožena stranka namreč ni z ničemer navedla za kaj je pri njenih storitvah svetovanja (pravnega ali ekonomskega) konkretno sploh šlo. Tožena stranka je sicer čas, ki naj bi ga porabila za svetovanje, dokazovala s Specifikacijo opravljenih storitev (B327, B328 in B329), kot dokaz svojega svetovanja pa je v spis vložila številne dokumente (razne pogodbe, dokumentacijo oziroma podatke o številnih nepremičninah (od lokacijskih informacij, fotografij javnih vpogledov, skic parcel, razpisov dražb, zemljiškoknjižnih izpiskov itd), rokopise planov, kopije elektronske pošte, fotografije dokumentacije, ki niti ni specificirana ipd). Vendar v okviru trditvenega bremena, ki je bilo na njej, za nobenega od dokumentov ni navedla, kakšno njeno storitev posamezna dokazna listina pravzaprav sploh dokazuje oziroma za kakšno posamezno storitev pravzaprav je sploh šlo. Tožena stranka bi morala jasno, specificirano in določno (konkretno) navesti kaj vsebinskega je pravzaprav delala – kakšno vsebino so imele njene storitve, da je upravičena do plačila po Dogovoru in ki naj bi jo predložene dokazne listine dokazovale. Ni namreč dovolj le navedba, da je šlo za storitve svetovanja, pravno svetovanje, ekonomsko svetovanje in dajanje pravnih nasvetov, kar vse naj bi izhajalo iz dokaznih listin. Vsem navedenim oblikam svetovanja je namreč potrebno dati vsebino, da jih je moč preveriti in ugotoviti ali je res šlo za pogodbeno dogovorjeno storitev, za izvedbo katere je upravičena do plačila. Šele nato je vse to mogoče dokazovati z listinami.

13. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevanega svetovanja ni mogoče preizkusiti po vsebini in obsegu, je zato pravilna. Predložene dokazne listine so namreč le dokaz za ugotavljanje resničnosti dejstev, ki bi jih morala tožena stranka že pred tem navajati, pa jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni.3 Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP) Gre za povezanost trditvenega in dokaznega bremena, pri čemer sodišče pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo dokazov ali tako, da samo v dokaznih listinah išče pravno relevantna dejstva, ki bi opravičevala zahtevke posamezne stranke. Pritožbena navedba, da je tožena stranka v spis vložila veliko število dokumentov (več kot 330 dokaznih listin) je sicer pravilna, vendar dokazne listine (in tudi drugi dokazni predlogi) v postopku niso dovolj, predhodno je potrebno dejstva zatrjevati.

14. V zvezi z obsegom opravljenih ur zato tudi ni dovolj le navedba, da vse opravljene ure izhajajo iz predloženih Specifikacij opravljenih storitev (B327 do B329), saj iz tega ne izhaja vsebina opravljenega dela. Pri tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede Specifikacije opravljenih storitev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je do določenih sestankov na sedežu tožene stranke v Trzinu in pri tožeči stranki prihajalo, saj sta to potrdila tako C. C. kot tudi zaslišani direktor tožene stranke D. D., vendar ni mogoče ugotoviti v kakšnem obsegu in v zvezi s katerimi projekti ter kakšno svetovanje je bilo izvršeno, saj tega tudi iz zaslišanja obeh navedenih (C. C. in D. D. ni mogoče ugotoviti (12. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom strinja in ga tožena stranka v pritožbi ne more izpodbiti s tem, da je zaslišani C. C. (bivši zakoniti zastopnik tožeče stranke) potrdil, da se je v prostorih tožene stranke oglasil večkrat na teden (izpovedal je, da je „_bil v F. d. o. o., recimo 4 do 5-krat tedensko v dopoldanskih urah, ker sem po dogovoru imel tudi tam pisarno in naj bi midva sodelovala na teh projektih_“). S tem je res potrdil, da sta pravdni stranki „_poslovno sodelovali na več takih projektih“_ in da je bil večkrat pri toženi stranki (ker je imel tam pisarno). A kljub temu tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebine dela in posledično relevantnega obsega ur (višine terjatve) s tem ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, saj gre za pavšalno izpovedbo, ki brez predhodnih konkretnih trditev ne more ničesar potrjevati.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 3 dodatna pooblastila, iz katerih naj bi izhajalo naročilo 110, 71 in 82 ur pravnega svetovanje in da se sodišče prve stopnje do teh pooblastil sploh ni opredelilo. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2019 (r. 16 v spisu, str. 9) navajala, da je tožeča stranka ob Dogovoru še dodatno specificirala in opredelila naročeno pravno in poslovno svetovanje, za kar naj bi podpisala ločeno pooblastilo oziroma naj bi tožena stranka v zvezi s tem v sodni spis vložila primere treh pooblastil iz leta 2014 in 2015 (tej vlogi so bile priložene dokazne listine B2 do B331). Vendar so tudi te navedbe povsem pavšalne, poleg tega pa se med predloženimi dokaznimi listinami ne nahajajo nobena taka pooblastila. Na nekaterih listinah (B309 do B311) so sicer zapisi o pooblastilu, vendar vsebina morebitnega pooblastila ni razvidna (pooblastilo naj bi se nahajalo v priponki elektronskega sporočila, vendar slednja ni predložena). Za konkretno kakšna tri pooblastila z obsegom 110, 71 in 82 ur naj bi šlo in kje v spisu se nahajajo tako sploh ni jasno razvidno niti iz trditev tožene stranke, slednje pa tudi ni razvidno iz dokaznih listin. Prav posebne opredelitve do tako nejasnih trditev s strani sodišča prve stopnje zato niti ni bilo potrebno, saj je že iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče ugotoviti, da je šlo pri vseh navedbah tožene stranke za presplošne in premalo konkretizirane trditve, torej tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da predstavljajo pritožbene trditve o točnem obsegu ur tudi nedovoljene pritožbene novote. Gre namreč za povsem nova dejstva, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, sedaj v pritožbi pa ni navedla zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (337. člen ZPP).

16. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje prič ni zaslišalo, ker njihova izvedba ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi pravno relevantnih dejstev v tem postopku (3. točka obrazložitve). Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi, kot že pojasnjeno zgoraj, je taka zavrnitev zaslišanj pravilna. Z izvedbo dokaza z zaslišanjem dopolnjevanje pomanjkljivih trditev ni dovoljeno, saj bi pri tem lahko šlo tudi za nedovoljen informativni dokaz.4 Pritožba zato neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ko ni zaslišalo predlaganih prič (npr. E. D.). Prav tako pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni „dotaknilo“ dokumentacije, ki naj bi jo tožena stranka izročila tožeči stranki, za kar je kot dokaz predložila fotografije (fotografije škatel, v katerih se nahaja neopredeljiva dokumentacija; B4 do B5). Sama izročitev dokumentov, brez navedbe za kakšne dokumente je sploh šlo in resničnost katerih (konkretnih) pravno relevantnih dejstev je tožena stranka s tem skušala dokazati, namreč ni dovolj. Pri tem je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevano neprizadevanje upravitelja, da bi od prejšnjega poslovodstva tožeče stranke pridobil celotno dokumentacijo, ki izkazuje obstoj terjatve tožene stranke, saj je to za pravdni postopek brezpredmetno. Navedeni očitki se namreč nanašajo na vodenje stečajnega postopka, kar za odločanje v tem postopku ni bistveno.

17. Izstavljeni računi sicer res niso pogoj za obstoj denarne terjatve in fakture res nujno ne pomenijo, da terjatev resnično obstaja, kot pravilno trdi pritožba. Račun (faktura) je namreč le enostranska računovodska listina, ki predstavlja obračun opravljene dobave blaga ali storitev in zahtevek za plačilo, ki ga dobavitelj izda kupcu, služi pa tudi izkazovanju obračunanega davka na dodano vrednost (DDV), kadar je davčni zavezanec plačnik za DDV za izvedeno transakcijo in za izkazovanje pravice do odbitka DDV. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno navedlo, da bi tožena stranka najenostavneje dokazala obstoj terjatev z izdanimi fakturami ali izpiskom iz knjig DDV (9. točka obrazložitve). Vendar ta navedba za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe ni bistvena, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dejstvo, da računi niso bili izdani, ampak na pomanjkljivost trditvene podlage tožene stranke v zvezi z obstojem njenih terjatev do tožeče stranke.

18. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

1 Prim. VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 2 Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se navedeni Dogovor v spisu ne nahaja, čeprav naj bi ga tožena stranka priložila že odgovoru na tožbo, a kot izhaja iz popisa spisa je bil k odgovoru na tožbo priložen le Končni seznam (B1), ne pa tudi kakšna druga dokazna listina. 3 Tožena stranka bi tako npr. morala za vsako dokazno listino konkretno navesti kaj je v zvezi s to listino svetovala, ali je konkretno pogodbo npr. sestavila, jo le pregledala, morda svetovala o vključitvi nekega člena v pogodbo, kaj konkretno so bili njeni nasveti tožeči stranki pri posameznem projektu, ki jih navaja, pri posamezni nepremičnini, za katero vlaga v spis izpisek iz zemljiške knjige, za katerega je vložila „risbe, skice“ dogovarjanj ipd. 4 Nedovoljen je informativni dokaz, ki ga poda stranka, ki ni najprej podala trditev o relevantnih dejstvih, in sicer zato, ker se nadeja, da bo zanje črpala podlago prav iz izvedenega dokaza (tako npr. VSRS sodba II Ips 320/2011 z dne 8. 12. 2011).