Jedro

Pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1). Za tak primer gre, če prvostopenjsko sodišče sploh ni preizkušalo in odločalo o vprašanju zakonitosti toženčevih odločb in ni izvajalo dokazov za ugotovitev bistvenih pravno relevantnih dejstev - datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika in ali je bil ob prenehanju razporejen na drugo ustrezno delo ali na čakanje na delo, (od tega vprašanja je tudi odvisna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu glede na določbe ZPIZ/92 - veljavnega v času izdaje prvostopenjske odločbe).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se zavrne tožnikov zahtevek, da mu je toženec od 1.10.1995 dalje dolžan plačevati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter na vsakokratni mesečni znesek nadomestila od njegove zapadlosti do izplačila še zakonite zamudne obresti. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004, nadalje ZDSS-1). Tako po določbah 72. čl. (1. odst.), kot po določbah pred tem, konkretno v času vložitve tožbe, veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. ZDSS-1 v določbah 73. in 74. čl. nadalje določa, da mora imeti tožba, če je vložena zoper upravni akt, tudi navedbo upravnega akta in zahtevek ter da se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Vse navedeno pomeni, da je sodišče v socialnem sporu o pravici iz socialnega zavarovanja, dolžno poleg same odločitve o vtoževani pravici, presoditi tudi zakonitost upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba ter z njim v zvezi prvostopenjskega upravnega akta. V konkretnem primeru je že v sami tožbi jasno navedeno, da je vložena zoper odločbo toženca z dne 7.3.2001, ki je v njegovem spisu, št. 2.005.667. Z njo je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25.9.1995, s katero je odločil (izrek), da se zavarovancu, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, z dnem 31.8.1995 ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter da se že izplačani zneski nadomestila poračunajo.

Tudi iz 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 jasno izhaja, da sodišče presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta, saj določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev sodbe, je jasno, da mora biti presoja izpodbijanih (prvostopenjskega ter drugostopenjskega) upravnih aktov, vsebovana v izreku, kar pa v konkretnem primeru ni. Tudi izrek zavrnilne sodbe mora namreč vsebovati ne samo tožbeni zahtevek za priznanje vtoževane pravice, pač pa tudi tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj gre za nerazumljiv izrek sodbe glede na obrazložene postopkovne posebnosti socialnega spora ter gre posledično za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004), ki ima po ZPP vselej za posledico razveljavitev sodbe. Glede opredelitve tožbenega zahtevka pa ima ZDSS-1 določbe v 2. odst. 73. čl., ki jih je potrebno glede na že navedene postopkovne značilnosti socialnega spora uporabljati v povezavi z določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani predsednika senata ter o odprtem sojenju. Tožnik, ki sicer ima v sporu pooblaščenega odvetnika, tako v tožbenem zahtevku, kot tudi v pripravljalni vlogi (A/5), predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3.2.2005, na katerem je sodišče obravnavo tudi končalo, zahteva priznanje pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.10.1995 dalje in je o tako postavljenem zahtevku prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo tudi odločilo. Vendar pa je, kot kaže, spregledalo, da tožnik v navedeni pripravljalni vlogi, datirani z 31.5.2005, v zvezi s tožbenim zahtevkom poudarja, da je prišlo do relevantnih sprememb in sicer da naj bi v sporu o prenehanju delovnega razmerja uspel tako, da mu je delovno razmerje pri L. K. prenehalo ne z 31.8.1995, temveč s 30.9.1995. V pritožbi, vloženi pri tožencu dne 16.10.1995 zoper prvostopenjsko odločbo z dne

25.9.1995 pa tožnik poudarja, da je bil do 22.9.1995 na bolovanju ter je pritožbi priložil tudi potrdilo o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela v fotokopiji, iz katerega izhaja, da je bil v bolniškem staležu od 1.9.1995 do 22.9.1995 (potrdilo, datirano z

21.9.1995 v toženčevem spisu).

Ker je tako toženec v obeh že navedenih odločbah kot pravno relevanten podatek za vprašanje, do kdaj gre tožniku pravica do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, upošteval, da naj bi tožniku delovno razmerje pri L. K. prenehalo

31.8.1995, isti datum pa je kot pravno relevanten v obrazložitvi sodbe upoštevalo tudi sodišče in ker je toženec v odločbi, izdani dne 25.9.1995, izrekel poleg tega, da se izplačevanje navedenega nadomestila ustavi z 31.8.1995, tudi, da se že izplačani zneski nadomestila poračunajo, - kar lahko pomeni tudi eventuelno izplačan znesek za september 1995 -, je vprašanje, kdaj je tožniku dejansko prenehalo delovno razmerje pri L. K., bistvenega pomena za presojo zakonitosti s tožbo izpodbijane drugostopenjske odločbe z dne 7.3.2001 ter z njo v zvezi prvostopenjske z dne

25.9.1995 ter za pravilno odločitev v zadevi. Zato pritožba smiselno pravilno poudarja, da bi moralo sodišče odločiti o vtoževani pravici tudi za čas od 1.9.1995 do 30.9.1995. Res je tudi, kar poudarja pritožba, da je tožnik v že navedeni pripravljalni vlogi predlagal tudi izvedbo dokaza z vpogledom v spis Delovnega sodišča v K., št. Pd 25/2001 ter sodbo z dne

26.11.2002. Sodišče pa, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, tega dokaza ni izvedlo in tudi ni ne v zapisniku zapisano, ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno, zakaj ga ni izvedlo, čeprav je, kot že rečeno, pravilnost ugotovitve datuma prenehanja delovnega razmerja bistvenega pomena za odločitev o vtoževani pravici ter za presojo zakonitosti že navedenih toženčevih odločb. Zato se sodbe tudi v tem pogledu ne da preizkusiti in gre pravtako za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj, kot že rečeno, prvostopenjsko sodišče sploh ni preizkušalo in odločalo o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb, pravtako pa sploh ni izvajalo prej navedenega dokaza za ugotovitev bistvenega pravno relevantnega dejstva - datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika ter seveda tudi ni ugotavljalo, v kolikor je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo šele s 30.9.1995, nadalje pravno relevantnega dejstva, ali je bil tožnik od 1.9.1995 do

30.9.1995 še razporejen na drugo ustrezno delo, ali pa je bil morebiti na čakanju na delo (od tega vprašanja je tudi odvisna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur.l. RS št. 12/92, veljavnega v času izdaje prvostopenjske odločbe z dne 25.9.1995). Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve.

Najprej pa bo moralo ob upoštevanju načela odprtega sojenja ugotoviti glede na vse prej navedeno, datumski obseg spornega razmerja ter, če bo ugotovilo glede na vse že obrazloženo, da je tožbeni zahtevek premalo oz. napačno opredeljen, postopati v skladu z določbo 66. čl. ZDSS-1. Ravnanje po tej določbi namreč po mnenju pritožbenega sodišča pride v poštev tudi tedaj, ko zavarovanca zastopa odvetnik, kot je navedeno tudi v komentarju k enakim določbam 36. čl. zakona (ZDSS-1 s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2005).

Ker tožnik v pritožbi zahteva tudi pritožbene stroške, bo o tem pri odločanju o stroških postopka v novem sojenju odločilo prvostopenjsko sodišče. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo.