Jedro

Aktivno legitimirane za vložitev predloga za izrek ničnosti upravne odločbe niso le osebe s formalnim statusom stranke v postopku za izdajo izpodbijane upravne odločbe; odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva in aktivna legitimacija se presoja ob vložitvi predloga za izrek ničnosti odločbe; upravičenost za vložitev predloga pa izkaže, kdor izkaže, da bi mu uspeh s tem pravnim sredstvom neposredno izboljšal njegov pravni položaj.

Oseba, ki ni bila udeležena v postopku, ki je predmet obnove, lahko predlaga obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Trebnje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahteva tožnice za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja št. 351-560/2015-10 z dne 14. 2. 2016 ter gradbenega dovoljenja št. 351-391/2017-11 z dne 24. 10. 2017 zavrne. Z izpodbijanim sklepom pa je organ odločil, da se predlog tožnice za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-560/2015-10 z dne 4. 2. 2016 po 1., 5. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozen zavrže (I.), da se predlog tožnice za obnovo postopka izdaje prej navedenega gradbenega dovoljenja po 4. točki 260. člena ZUP zavrže (II.), da se predlog tožnice za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-391/2017-11 z dne 24. 10. 2017 po 1., 5. in 9. točki 260. člena ZUP kot prepozen zavrže (III.) in da se predlog tožnice za obnovo postopka izdaje prej navedenega gradbenega dovoljenja po 4. točki 260. člena ZUP zavrže (IV.).

V obrazložitvi odločbe in sklepa navaja, da je tožnica dne 1. 4. 2019 nanj naslovila vlogo za izrek ničnosti in predlog za obnovo dveh postopkov izdaje gradbenih dovoljenj z dne 4. 2. 2016 in z dne 24. 10. 2017, ki sta bili izdani investitorici A. A., in sicer za novogradnjo stanovanjske stavbe z garažo in opornimi zidovi na zemljiščih s parc. št. 88/6 in 88/7 k.o. ... ter za postavitev nezahtevnega objekta – kmečke lope na zemljišču s parc. št. 88/6 k.o. ... Tožnica je predlog za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj oprla na 5. točko in 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Organ je ugotovil, da je predlog za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj v celoti neutemeljen, saj noben razlog za izrek ničnosti ni podan. Do nedovoljenega ravnanja, uperjenega zoper uradno osebo, v konkretnih postopkih ni prišlo. Prav tako pa v nobenem od gradbenih dovoljenj ni take nepravilnosti, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Podrejeno je tožnica podala predlog za obnovo postopkov izdaje gradbenih dovoljenj, in sicer po 1., 4., 5. in 9. točki 260. člena ZUP. Tožnica se je v zvezi z razlogi za obnovo postopka sklicevala na sodbo in sklep P 35/2017-31 z dne 29. 11. 2018. Iz odgovora II Cp 691/2019 z dne 30. 5. 2019 izhaja, da sta bila sodba in sklep P 35/2017 z dne 29. 11. 2018 vročena tožnici po pooblaščencih 28. 1. 2019. Glede na to je predlog za obnovo postopka po 1., 5. in 9. točki 260. člena ZUP prepozen, glede obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP pa je upravni organ zaključil, da uveljavljena okoliščina ni verjetno izkazana, saj je upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odločal brez predhodnega vprašanja. Enake zaključke je organ sprejel glede predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 2017 po 1., 5. in 9. točki 260. člena ZUP in tudi po 4. točki tega člena.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 13. 11. 2019 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijana odločbo in sklep prvostopenjskega organa z dne 31. 7. 2019 in zavrnilo tudi zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka. Drugostopenjski organ je pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa, s tem da pa je navedel drugačne razloge za odločitev.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilno uporabljenega materialnega zakona, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj izvede predlagane dokaze, nato pa razsodi, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter se zahtevi za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj z dne 4. 2. 2016 in 24. 10. 2017 ugodi oziroma se po odpravi odločbe vrne zadeva organu prve stopnje v ponovni postopek. Dalje tožnica predlaga, naj sodišče ugodi tožbi ter odpravi izpodbijani sklep ter zahtevi za obnovo postopka izdaje gradbenih dovoljenj ugodi oziroma po odpravi sklepa zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožnica še predlaga, da se odločba drugostopenjskega organa v 2. točki izreka odpravi ter se zahtevi za povrnitev stroškov postopka tožnice ugodi oziroma se v tem delu vrne zadeva v ponovni postopek. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožnica uvodoma navaja, da odločba z dne 31. 7. 2019 ni obrazložena in da se je zato ne da preizkusiti. Dalje očita, da je obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju. Dalje očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer kar se tiče zatrjevanega nedovoljenega ravnanja stranke z interesom, in sicer zavajanja organa, zaradi česar je ta zaključil, da stranki z interesom ni potrebno pridobiti soglasja solastnikov nepremičnine s parc. št. 104/2 oziroma tožnice kot solastnice te nepremičnine ni povabil, da se udeleži postopka kot stranska udeleženka. Tožnica dalje navaja, da je organ na podlagi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi napačno uporabil materialno pravo, in sicer je napačno zaključil, da ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Tožnica tudi izpodbijanemu sklepu očita, da ni obrazložen in se ga ne da preizkusiti. Dalje navaja, da je organ tudi napačno ugotovil dejansko stanje, in sicer v zvezi z obnovitvenim razlogom po 1. točki 260. člena ZUP. Stranka z interesom A. A. pa je tudi neresnično zatrjevala, da je lastnica nepremičnine s parc. št. 104/2, čeprav je vedela, da to ni. Za neresničnost teh navedb je tožnica izvedela šele s seznanitvijo s pravnomočno sodbo P 35/2017 dne 18. 3. 2019. Tožnica dalje uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, in sicer je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZUP, konkretno 263. člena tega zakona o tem, kdaj začne teči procesni rok za obnovo postopka. Sklepa prvostopenjskega organa pa se tudi ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na pravočasnost vložitve predloga za obnovo po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožnica pojasnjuje, da je za obnovitveni razlog po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP izvedela šele s seznanitvijo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem P 35/2017, to je z dne 18. 3. 2019. Šele tedaj je namreč tožnica ugotovila, da bi kot solastnica nepremičnine 104/2 lahko bila stranska udeleženka v postopku oziroma bi to morala biti. Tožnica sklepu tudi očita bistvene kršitve določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, in sicer, da se sklepa ne da preizkusiti, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Prvostopenjski organ je tudi pri presoji obnovitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP napačno uporabil materialno pravo, in sicer je napačno tolmačil začetek teka enomesečnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Organ je zavzel stališče, da naj bi rok za obnovo postopka začel teči s pravnomočnostjo in dokončnostjo gradbenega dovoljenja z dne 16. 2. 2016, kar pa ne drži. Ta rok je pričel teči šele s seznanitvijo tožnice z dejstvom pravnomočnosti sodbe P 35/2017, to je z dnem 18. 3. 2019. Gradbeno dovoljenje z dne 4. 2. 2016 se je namreč opiralo na predhodno vprašanje, ki je bilo odločilno za izdajo gradbenega dovoljenja, to je vprašanje lastništva nepremičnine parcele številka 104/2. Prvostopenjski organ je tudi nepravilno ugotovil dejansko stanje, s tem ko je zaključil, da je tožnica za obnovitvene razloge po 1., 5. in 9. točki 260. člena ZUP, in sicer po predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 2017, izvedela že tekom pravdnega postopka. Tožnica je že v dopolnitvi predloga za obnovo postopka jasno pojasnila, da je šele s seznanitvijo s pravnomočno sodbo P 35/2017, pravnomočna je postala 28. 2. 2019, z dejstvom pravnomočnosti pa se je seznanila šele 18. 3. 2019, ugotovila, da je do ½ celote lastnica nepremičnine s parc. št. 104/2, zato bi bilo potrebno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vse do meje s to parcelo številko pridobiti njeno soglasje. Iz vsebine gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 2017 pa je tudi razvidno, da je A. A. neresnično zatrjevala, da je lastnica nepremičnine s parc. št. 104/2. Tožnica dalje uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, in sicer je prvostopenjski organ nepravilno tolmačil določbe ZUP, konkretno 263. člena ZUP. Prvostopenjski organ je zavzel stališče, da se je tožnica z obnovitvenimi razlogi po 1., 5. in 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP seznanila že tekom pravdnega postopka P 35/2017. Kot je tožnica že navedla, pa se je seznanila s temi razlogi 18. 3. 2019. Dejansko stanje je torej nepravilno ugotovljeno. Prvostopenjski organ pa je tudi nepravilno ugotovil dejansko stanje s tem, ko je zaključil, da so bile v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležene vse stranke in stranski udeleženci, ki so izkazovali pravni interes. Glede obnovitvenega razloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 2017 po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP je organ zaključil, da obnovitveni razlog naj ne bi bil podan, ker naj bi stranka z interesom v postopka predložila vso potrebno dokumentacijo. Predhodno vprašanje naj bi se v postopku sploh ne pojavilo. Tožnica uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je v IV. točki izrek sklepa z dne 31. 7. 2019 v nasprotju z obrazložitvijo, hkrati pa se sklepa v tem delu tudi ne da preizkusiti. Tožnica dalje navaja, da prvostopenjski organ sam priznava, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lastništva nepremičnine s parc. št. 104/2 sploh ni ugotavljal, s tem pa je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje, organ pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo, in sicer glede obnovitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, predložila pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi investitorki A. A. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu, vendar na tožbo ni odgovorila.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 3. 5. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale.

**Odločanje brez glavne obravnave** Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo za dne 2. 6. 2022 ob 10. uri. Na glavno obravnavo je vabilo tožnico, toženko, stranko z interesom A. A. in pričo B. B. Na glavno obravnavo nista prišli tožnica in toženka, ob tem ko je bilo ugotovljeno, da sta bili pravilno vabljeni. Tožnica je bila vabljena po pooblaščenem odvetniku C. C. (priloga A1 v sodnem spisu), glede katerega sodišče ni prejelo tožničinega obvestila, da pooblastilo preklicuje oziroma da ga je preklicala, niti navedeni odvetnik sodišču ni sporočil, da je tožnici pooblastilo odpovedal. Pooblaščeni odvetnik je sicer sodišče obvestil, da da mu je pooblastilo za zastopanje (tudi) v predmetni zadevi preklical D. D. kot pooblaščenec tožnice (priloga A 16 v sodnem spisu). D. D. pa se je nevabljen tudi zglasil na sodišču 25. 5. 2022, da bi kot pooblaščenec tožnice preklical pooblastilo, ki ga je slednja dala odvetniku C. C., vendar mu sodišče zastopanja tožnice na podlagi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ni dovolilo (U.Z., l. št. 47 sodnega spisa). D. D. je nato 31. 5. 2022 po elektronski pošti sodišče še obvestil, da mu je odvetnik C. C. poslal sporočilo, „da bi bilo dobro“, da se glavne obravnave pri sodišču udeleži, vendar njega na glavno obravnavo ne bo, ker mu sodišče ne dovoli zastopanja tožnice, prav tako pa je sodišče še obvestil, da se navedene glavne obravnave ne bo udeležila tožnica. Na podlagi pooblastila v sodnem spisu (priloga A1), ki ni bilo s strani tožnice ne preklicano, s strani pooblaščenca pa tudi ne odpovedano, je sodišče štelo, da je tožnica (ostala) zastopana po navedenem odvetniku kot pooblaščencu ter da je bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, ki pa se je ni udeležila.

7. Ker na obravnavo nista prišli niti tožnica niti toženka, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

8. S tem ko je tožnica v zastopanju tožbe ostala pasivna, saj pravilno vabljena na razpisano glavno obravnavo ni prišla, se je odpovedala tudi izvajanju v tožbi predlaganih dokazov.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi so sporne odločitve o predlogih tožnice z dne 1. 4. 2019, da se za nični izrečeta gradbeni dovoljenji z dne 4. 2. 2016 in 24. 10. 2017, izdani A. A., iz razlogov po 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, in podrejeno, za obnovo postopkov izdaje navedenih gradbenih dovoljenj iz razlogov (po dopolnitvi predloga z dne 24. 6. 2019) po 1., 4., 5. in 9. točki 260. člena ZUP.

11. Kot izhaja iz odločbe organa druge stopnje, je ta odločitvam prvostopenjskega organa, da se predloga za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj zavrneta ter da se predloga za obnovo postopkov izdaje gradbenih dovoljenj zavržeta, pritrdil, navedel pa je nekatere druge razloge za odločitev.

**Glede predloga za izrek ničnosti**

12. Odločitvi prvostopenjskega organa, da se predloga za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj z dne 4. 2. 2016 (za novogradnjo stanovanjske stavbe z garažo in opornimi zidovi na zemljiščih s parc. št. 88/6 in 88/7 k.o. ...) in z dne 24. 10. 2017 (za postavitev nezahtevnega objekta – kmečke lope na zemljišču s parc. št. 88/6 k.o. ...) iz razlogov po 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zavrneta (iz razlogov, ker ni bil izkazan pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje zoper uradno osebo, ki je izdala gradbeni dovoljenji, v predlogu pa tudi ni bila navedena nepravilnost v gradbenih dovoljenjih, ki bi bila po kakšni določno zatrjevani zakonski določbi razlog za ničnost) je drugostopenjski organ pritrdil. Strinjal se je z razlogovanjem prvostopenjskega organa in ga še dopolnil, da zatrjevano „zavajanje“ uradne osebe s strani investitorke, češ da je izključna lastnica parcele št. 104/2 k.o. ..., in v posledici česar naj bi bili izdani gradbeni dovoljenji brez sodelovanja tožnice v postopkih, čeprav bi bila do udeležbe upravičena, saj gradnji segata vse do meje parc. št. 104/2, ne izkazuje nedovoljenega ravnanja iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kajti iz gradbenih dovoljenj izhaja, da je organ v postopku v skladu s predpisi ugotavljal tako izkazanost pravice graditi za investitorko kot skladnost nameravanih gradenj z določili prostorskega akta, upoštevaje pri tem uradne podatke zemljiške knjige. Drugostopenjski organ pa je prvostopenjskemu organu tudi pritrdil, da v predlogu tožnica ni navedla nepravilnosti v gradbenih dovoljenjih, ki bi bila po kakšni določno zatrjevani zakonski določbi razlog za ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. Sodišče se z odločitvama organov in prej povzetim razlogovanjem v celoti strinja. Iz povedanega tako sledi, da sodišče ne pritrjuje podrejenemu stališču drugostopenjskega organa, na katerega ta odločitve sicer ni oprl, da bi bilo treba predloga za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj zavreči, ker naj bi tožnica ne izkazovala aktivne legitimacije. Sodišče namreč sodi, da ji, ne glede na to, da je izposlovala solastništvo parc. št. 104/2 šele na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem P 35/2017 z dne 29. 11. 2018 ter da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je solastnica parc. št. 104/2 postala z učinkom z dne 6. 6. 2018, to je vse po izdaji gradbenih dovoljenj, aktivne legitimacije za vložitev predlogov za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj ni mogoče odrekati. Aktivno legitimirane za vložitev predloga za izrek ničnosti upravne odločbe niso le osebe s formalnim statusom stranke v postopku za izdajo izpodbijane upravne odločbe; odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva in aktivna legitimacija se presoja ob vložitvi predloga za izrek ničnosti odločbe; upravičenost za vložitev predloga pa izkaže, kdor izkaže, da bi mu uspeh s tem pravnim sredstvom neposredno izboljšal njegov pravni položaj1. 14. Ob povedanem so neutemeljene tožbene navedbe, da je odločitev o tožničnih predlogih za izrek gradbenih dovoljenj za nična neobrazložena, da je obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju ter da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložena je tako odločba organa prve stopnje, z odločbo druge stopnje pa so razlogi še dopolnjeni2, in razloge organov obeh stopenj, ki so podani logično in sistematično, je sodišče v 12. točki obrazložitve te sodbe povzelo. Pri tem sodišče še dodaja, da je z obrazložitvijo, da sta potekala postopka izdaje gradbenih dovoljenj v pogledu ugotavljanja pravice graditi za investitorko in ugotavljanja skladnosti gradenj s prostorskimi akti, upoštevajoč pri tem podatke zemljiške knjige in načelo zaupanja v zemljiško knjigo, v skladu z zakonom, po sami logiki zavrnjeno tožničino uveljavljanje ničnostnega razloga (namernega) zavajanja s strani investitorke uradne osebe glede lastništva parc. št. 104/23, da je v posledici tega izdala gradbeni dovoljenji, kot jih sicer ne bi.

15. Ker je tožnica ugovor nepravilne uporabe materialnega prava vezala na ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, za slednjega pa je sodišče po navedenem presodilo, da je neutemeljen, sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava.

**Glede predloga za obnovo postopkov**

16. Prvostopenjski organ je predloga tožnice za obnovo postopkov izdaje gradbenih dovoljenj, izdanih A. A., z dne 4. 2. 2016 (za novogradnjo stanovanjske stavbe z garažo in opornimi zidovi na zemljiščih s parc. št. 88/6 in 88/7 k.o. ...) in z dne 24. 10. 2017 (za postavitev nezahtevnega objekta – kmečke lope na zemljišču s parc. št. 88/6 k.o. ...) zavrgel; iz razlogov po 1., 5. in 9. točki 260. člena ZUP, ker sta bila predloga prepozna, iz razloga po 4. točki 260. člena ZUP, ker obnovitveni razlog ni bil verjetno izkazan.

17. Drugostopenjski organ pa je presodil, da je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju predlogov za obnovo postopkov izdaje obeh gradbenih dovoljenj pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi; zato je na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP navedel pravilne razloge za odločitev, tožničino pritožbo pa zavrnil. 18. Drugostopenjski organ je presodil, da sta predloga za obnovo postopkov, vložena iz razlogov po 1., 4. in 5. točki 260. člena ZUP, vložena po neupravičeni osebi, in se pri tem skliceval na 261. člen ZUP, po katerem obnovo postopka lahko predlaga stranka. Sodišče se z drugostopenjskim organom v celoti strinja. Dodaja, da je kot stranko treba razumeti aktivno stranko v postopku, katerega obnovo se predlaga, ter pasivno stranko in stranskega udeleženca v takem postopku. Oseba, ki ni bila udeležena v postopku, ki je predmet obnove, lahko predlaga obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec4. 19. Sodišče se prav tako strinja z razlogovanjem drugostopenjskega organa, da je predlog za obnovo postopka, vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, prepozen. Tožnica je namreč obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP uveljavljala šele z vlogo z dne 24. 6. 2019 za dopolnitev predloga za obnovo postopka z dne 1. 4. 2019, kar izkazuje tudi spisna dokumentacija. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je odločba izdana. Tožnica pa je vsaj 1. 4. 2019, ko je vložila prvi predlog za obnovo postopka, in v katerem obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP ni uveljavljala, vedela, da sta gradbeni dovoljenji z dne 4. 2. 2016 in 24. 10. 2017 bili izdani, saj je obe gradbeni dovoljenji navedla s številko, datumom ter predmetom odločitve. Ker je od 1. 4. 2019 do 24. 6. 2019 preteklo več kot en mesec, je tožnica s tem subjektivni rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP prekoračila.

20. Sicer pa sodišče prav tako pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da tožnica tudi ni bila aktivno legitimirana za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, saj je po podatkih zemljiške knjige (priloga tožbe A 14) šele 6. 6. 2018 postala solastnica parc. št. 104/2, prav na dejstvo solastništva te parcele pa je v predlogu za obnovo postopka opirala svoje zatrjevanje, da bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenih dovoljenj z dne 4. 2. 2016 in dne 24. 10. 2017, upoštevaje, da gre za solastništvo parcele, ki meji na parcele, ki so predmet gradbenih dovoljenj.

21. Tožnica s tožbenimi ugovori zoper odločitev o njenih predlogih za obnovo postopkov izdaje gradbenih dovoljenj ne more uspeti, saj so za odločitev nerelevantni. Vsi njeni ugovori se namreč nanašajo na razlogovanje prvostopenjskega organa ter (ne)obrazloženost njegovega izpodbijanega sklepa. Kot izhaja iz 17. točke obrazložitve te sodbe, pa so pravilni razlogi za odločitev o zavrženju predlogov za obnovo postopkov izdaje gradbenih dovoljenj navedeni v drugostopenjski odločbi. Zoper te pa tožnica ne ugovarja. Kolikor pa bi vendarle kakšen njen ugovor mogel biti relevanten tudi v zvezi z drugostopenjsko odločbo, je sodišče nanj odgovorilo v okviru razlogov te sodbe. Sodišče zgolj še dodaja, da tožnica v tožbi navaja, da je v prvem predlogu za obnovo postopka (ki ga datumsko ne opredeli, spisna dokumentacija pa izkazuje, da gre za predlog z dne 1. 4. 2019) uveljavljala obnovitvene razloge po 1., 4., 5. in 9. točki 260. člena ZUP, kar pa ne drži. Prvi predlog z dne 1. 4. 2019 je obsegal obnovitvene razloge po 1., 2., 3., 4. in 5. točki 260. člena ZUP; v dopolnitvi predloga z dne 24. 6. 2019 pa je tožnica poleg že uveljavljanih razlogov po 1., 4. in 5. točki (s tem, da je obnovitveni razlog po 3. točki izpustila) šele prvič uveljavljala obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, kar vse izkazuje spisna dokumentacija v zadevi.

**Sklepno**

22. Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni oziroma nerelevantni, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

23. V zvezi s tožbenim predlogom, naj sodišče odpravi tudi tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe (o zavrnitvi pritožbenih stroškov), sodišče dodaja, da bi bilo ponovno odločanje o pritožbenih stroških aktualno le v primeru, če bi tožnica s tožbo v tem upravnem sporu uspela.

**K II. točki izreka:**

24. Tožničin stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

25. O zahtevkih za povrnitev stroškov za prevoz za pristop na razpisano glavno obravnavo stranke z interesom A. A. in vabljene priče B. B. je sodišče odločilo s posebnima sklepoma I U 1944/2019-31 in I U 1944/2019-32, oba z dne 6. 6. 2022. 1 Primerjaj: odločbi Ustavnega sodišča Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, Up-291/98 z dne 13. 7. 2000 2 Tako pa je drugostopenjski organ lahko ravnal glede na 248. člen ZUP; če glede na tretji odstavek tega člena lahko navede celo druge razloge za odločitev, toliko bolj lahko razloge prvostopenjskega organa dopolni. 3 Pri čemer tožnica niti ne trdi, da bi uradna oseba ne upoštevala uradnih podatkov zemljiške knjige. 4 Tako Bruna Žuber v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list, Ljubljana 2020, str. 668 in 669, ki se pri tem sklicuje na stališče Kerševana in Androjne (2017)