Jedro

Stališče, da bi se moralo kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko je toženec dejansko prejel tožbo, je napačno. Zaradi pravne varnosti in enakosti pred zakonom je določen trenutek, ko se šteje, da je oseba, ki na obvestilo o prispeli poštni pošiljki ne reagira v zakonsko določenem roku, prejela sodno pisanje. To je namen fikcije vročitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvah, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) prepozno vložila odgovor na tožbo ter da gre za spor majhne vrednosti in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, skladno s 453.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožencu naložilo v plačilo 771,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2019 dalje do plačila ter 39,04 EUR stroškov postopka.

2. V pravočasni pritožbi toženec navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, naj jo višje sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje. Izpodbijana sodba je nezakonita, v nasprotju z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravica (EKČP). Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Moralo bi upoštevati določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP, po kateri se, če je zadnji dan roka dela prost dan, izteče s potekom prvega prihodnjega delavnika, in šteti, da se je 15-dnevni rok za prevzem poštne pošiljke s tožbo iztekel 4. 11. 2019. Ker je odgovor na tožbo podal priporočeno na pošto 12. 11. 2019, ni bil prepozen. Niti Vrhovno sodišče RS ne more spremeniti vsebine zakona, kar je storilo z mnenjem, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Ravnanje Vrhovnega sodišča ni bilo več razlaganje vsebine pravnega pravila iz četrtega odstavka 111. člena ZPP, ampak je temu pravnemu pravilu dalo novo vsebino in s tem zožilo procesna upravičenja toženca. S tem je Vrhovno sodišče in posledično v konkretni zadevi tudi sodišče prve stopnje poseglo v pristojnost zakonodajalca in s tem kršilo načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS. Na ta način je poseglo v pridobljene pravice toženca, kršilo je njegovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, pravico do enakega varstva pravic, pravico do poštenega sojenja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Izničilo mu je pravico biti slišan, pravico do obrambe in kontradiktornega postopka. Meni, da se Višje sodišče v Ljubljani zaveda teh kršitev Vrhovnega sodišča in je že večkrat odstopilo od razlage, ki izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča. V sklepu Cst 486/2015 je obrazložilo, da četrtega odstavka 142. člena ZPP ni mogoče razumeti kot specialno pravilo o načinu računanja roka v razmerju do splošnega pravila iz četrtega odstavka 111. člena ZPP. V tej zadevi se je 15. dan za prevzem poštne pošiljke iztekel na državni praznik 1. 11. 2019, nato sta sledila še sobota in nedelja in je bil prvi delovnik šele 4. 11. 2019. Tudi 14. dan je bil državni praznik – 31. 10. 2019, tako da 14. in 15. dan pisanja objektivno ni mogel dvigniti in je imel za dvig pisanja na voljo le 13 dni. Pravila o fikciji vročitve ustvarjajo močan poseg v procesni položaj in lahko za naslovnika povzročijo tudi nepopravljive posledice, kar je tudi v tej zadevi. Razlaga Vrhovnega sodišča zato pomeni ustvarjanje drugačnega pravnega pravila, kot izhaja iz zakona, zato ji ne gre pripisati tako daljnosežnih posledic, na katere bi naslovnik pravnega pravila, tudi če mu je pripisati poznavanje veljavnih zakonskih predpisov, moral in bil dolžan računati. Tudi če bi se taka razlaga ustalila v praksi, to ne more ustvarjati novega pravnega pravila. Gre za neupravičen poseg v ustavno pravni položaj posameznika in pravico do sodnega varstva iz 6. člena EKČP. Ker se mu je rok za prevzem sodnega pisanja skrajšal na 13 dni, je v znatno slabšem položaju od ostalih tožencev, namen Vrhovnega sodišča pri sprejemu mnenja, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pa je bil ravno v tem, da ne pride do neenakih položajev med naslovljenci. Vrhovno sodišče je poskusilo odpraviti to, da ima nekdo na voljo 16, 17 ali 18 dni za sprejem pisanja, nekdo drug pa samo 15 dni, ustvarilo pa je pravilo, po katerem je imel toženec na voljo celo samo 13 dni, kar je neustavno. Pisanje je bilo v poštnem predalniku puščeno šele 4. 11. 2019. Tako je imel na voljo za odgovor na tožbo samo 5 dni, kar je nesorazmerno kratek čas. Rok osmih dni za odgovor na tožbo v sporih majhne vrednosti je že sam po sebi izredno kratek rok. Ker zapletenost zadeve pogosto ni odvisna od vrednosti spornega predmeta, je tako kratek rok neustaven, moral bi znašati vsaj 15 dni. Rok za podajo odgovora na tožbo ne more začeti teči prej, preden je naslovnik seznanjen z vsebino pisanja, s tožbo pa je bil seznanjen šele 4. 11. 2019. V pozivu na odgovor na tožbo ni bilo dostavka z opozorilom, da fikcija vročitve nastopi 15. dan po puščenem obvestilu in začne rok za odgovor na tožbo teči že naslednjega dne, ne glede kdaj mu je bilo pisanje puščeno v poštnem predalčniku. V pravni državi bi tako opozorilo moralo biti dano, še posebej zato, ker zastopanje pred okrajnimi sodišču po pooblaščencu ni obvezno. Ker brez svoje krivde ni prevzel pisanja, se mnenje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 nanj ne more raztezati. Fikcija vročitve načeloma izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko in v veliki meri omogočeno in zagotovljeno, da se s sodnim pisanjem seznani (odločba U-I-279/08-14). Za vsako izjemo od vročitve pisanja neposredno naslovniku mora obstajati legitimen razlog, drugače je nesorazmerno poseženo v naslovnikovo pravico do obrambe. Vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku so mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), toženec pa že več kot dve leti dejansko ne živi na naslovu X. 54, ampak živi na naslovu Y. 334. Nikoli ni prejel obvestila o puščeni poštni pošiljki. Sestra, ki živi na X. 54, mu je samo telefonirala, da ga na pošti čaka neka pošta, obvestilo o pošiljki pa je po pomoti zavrgla, zato ni vedel točno, kdaj mu je bilo puščeno v nabiralniku. Pošto je skušal dvigniti 30. 10. 2019, vendar se je zadržal na delovnem mestu in je bil prepozen, 31. 10. in 1. 11. je bila pošta zaradi praznikov zaprta in pošiljke objektivno ni mogel prevzeti, zato je štel, da jo bo lahko prevzel prvi naslednji delovnik. Takrat pa je že čakala v poštnem nabiralniku. Tako brez svoje krivde ni prevzel poštne pošiljke v roku 15 dni in ne sme trpeti škodljivih posledic. Moral bi biti opozorjen na fikcijo vročitve po poteku 15. dnevnega roka. Tudi, če bi bil opozorjen, pa bi menil, da se rok ne izteče na praznik, soboto in nedeljo, zato pooblaščencu ni povedal, da mu je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, ampak samo, da je 4. 11. 2019 pisanje prevzel. Ni mogoče trditi, da gre v tem primeru za klasično (neizpodbojno) pravno fikcijo, temveč bi bilo pravilneje govoriti o domnevi, ki je izpodbojna. Posledično brez svoje krivde ni prevzel sporočila o poštni pošiljki niti brez svoje krivde ni bil opozorjen na fikcijo vročitve.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju, ki ga je sprejelo 14. 1. 20151, obsežno pojasnilo, zakaj se pri izteku roka fikcije vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP. Načelnemu pravnemu mnenju sledi sodna praksa, pa tudi v teoriji ni zaslediti kritik stališč Vrhovnega sodišča iz navedenega načelnega pravnega mnenja. Sklep VSL Cst 486/2015, na katerega se sklicuje pritožba, predstavlja osamljen odstop od sicer enotne sodne prakse. Pritožnik s sklicevanjem na posamično odločbo višjega sodišča, ki polemizira v večinsko sprejetimi stališči Vrhovnega sodišča, ne more uspeti, saj je Vrhovno sodišče tisto, ki skrbi za enotno sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih). Če bi v pritožnikovem primeru sodišče ravnalo drugače, bi mu bilo mogoče očitati kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Pravila o vročanju morajo veljati za vse subjekte sodnih postopkov enako. Očitki o kršitvi ustavnih pravic do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave RS) ter osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS) pa so le pavšalni in ne terjajo podrobnejšega odgovora višjega sodišča. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da je Vrhovno sodišče z razlago v načelnem pravnem mnenju poseglo v pristojnost Državnega zbora. Zakonske določbe udejanjajo sodišča, zato si jih ona tudi razlagajo. Ker sodišče ni kršilo določb ZPP o vročanju in je do izdaje sodbe brez kontradiktornega postopka prišlo iz razlogov v toženčevi sferi, tudi očitki o kršitvi pravice do poštenega sojenja, pravice biti slišan in pravice do obrambe niso utemeljeni.

6. Iz pritožbenih navedb jasno izhaja, da je bil toženec seznanjen, da ga na pošti čaka pošiljka, ki jo mora prevzeti v 15 dneh, saj navaja, da jo je nameraval dvigniti 30. 10. 2017. Da med prazniki in v nedeljo pisanja ne bo mogel dvigniti, je toženec vedel; gre za notorno dejstvo. Ustrezno skrben človek v taki situaciji poskrbi, da pošto pravočasno dvigne. Če ne, posledice neaktivnosti nosi sam. Službene obveznosti, ki jih pritožnik niti ne izkaže, niso opravičljiv razlog za to, da ni pravočasno dvignil pošiljke. Sicer pa trditve o nezakrivljenem ravnanju toženca niso relevantne za odločitev višjega sodišča, saj predloga za vrnitev v prejšnje stanje toženec ni podal, pritožbeni razlog pa je lahko le kršitev sodišča, te pa ni bilo. Toženec si namreč napačno razlaga institut fikcije vročitve. Dejstvo, da je odgovor na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP, podal prepozno, ni mogoče pripisati ravnanju sodišča, pač pa nezadostni aktivnosti toženca.2 Pritrditev toženčevim stališčem bi pomenila, da bi se mu rok za prejem tožbe in posledično rok za odgovor nanjo podaljšal za dva dni, kar bi predstavljalo priviligiranje toženca brez podlage v pozitivnem pravu.

7. Zakaj se pri fikciji vročitve ne uporablja določba o izteku rokov iz četrtega odstavka 111. člena ZPP, je obrazložilo Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju. Ker obrazložitev vsebuje (tudi) razloge, ki pojasnjujejo, zakaj so zmotna stališča obravnavane pritožbe, se višje sodišče sklicuje na razloge načelnega pravnega mnenja. Vrhovno sodišče je pri razlagi načelnega pravnega mnenja obrazložilo tudi ustavnopravno skladnost svojega stališča. 8. Toženec ni bil zato, ker je bila tožba puščena v poštnem predalčniku na naslovu, kjer je prijavljen za bivanje, šele 4. 11. 2019, nič na slabšem, kot če bi pošto prevzel v za to določenem roku. To bi bilo najkasneje 30. 10. 2017 in bi mu rok za odgovor na tožbo pričel teči z dnem 31. 10. 2017, torej bi se iztekel prej, kot se mu je, ker se je štel od datuma fikcije vročitve. Res je sicer, da zapletenost zadeve ni vedno odvisna od vrednosti spornega predmeta, vendar pa zgolj ta in še to le navržen argument ne prepriča pritožbenega sodišča, da je rok osmih dni za odgovor na tožbo v postopkih v sporih majhne vrednosti neustaven.

9. Sodišče je poslalo tožencu tožbo z vsemi opozorili glede odgovora na tožbo v sporih majhne vrednosti, kot jih predvideva zakon. Nemogoče je stranke postopka v vsakem trenutku opozoriti na vse mogoče situacije in na vsa zakonska določila, ki bi morda v konkretni zadevi lahko prišla v poštev. Toženca zastopa kvalificiran pooblaščenec – odvetnik. Pričakuje se, da pravni strokovnjak pozna zakonodajo in ustaljeno sodno prakso. Kaj je toženec povedal odvetniku glede prejema tožbe, ni stvar sodišča, zato z navedbami v tej smeri ni mogoče uspeti s pritožbo.

10. Očitno je, da je bila tožencu tožba dejansko vročena in se je z njo seznanil, čeprav trdi, da ne živi več na naslovu, kamor mu je bila poslana. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da je še v pritožbi naveden isti naslov toženca, kot je bil v tožbi in kamor mu je bila poslana tožba v odgovor. Irelevantno za ta pritožbeni postopek je, kdaj in kako je sestra toženca obvestila o poštni pošiljki, ker navedeno nima nobene zveze z delom sodišča in zato ne more utemeljevati njegovih kršitev. Stališče, da bi se moralo kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko je toženec dejansko prejel tožbo, je napačno.3 Zaradi pravne varnosti in enakosti pred zakonom je določen trenutek, ko se šteje, da je oseba, ki na obvestilo o prispeli poštni pošiljki ne reagira v zakonsko določenem roku, prejela sodno pisanje. To je namen fikcije vročitve.

11. Pritožbeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

1 objavljeno v: Pravna mnenja 1/2015, str. 7 2 prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 217/2017 3 gl. sklep VSRS I Up 225/2017.