Jedro

Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji (hrvaški Zakon o azilu), zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Lahko sicer, da bivalne razmere v namestitvenem centru Porin niso najboljše, vendar tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

Sistemske pomanjkljivosti so objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je šele v tožbi navedel naslove določenih člankov oziroma spletne strani, iz katerih naj bi izhajale določene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški, teh člankov pa ni predložil. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR, pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pod točko 1 izreka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1997 v kraju B., Afganistan, državljan Afganistana, zavrže. Pod točko 2 izreka pa je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca iz 1. točke izreka tega sklepa, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dne 6. 12. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Upoštevajoč četrti odstavek 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) toženka ugotavlja, da prosilec v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Prosilec je nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani.

3. Prosilcu so bili v skladu z 39. členom ZMZ-1 odvzeti prstni odtisi. Na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze EURODAC je toženka ugotovila, da je bil tožnik v navedeno bazo vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito dne 24. 8. 2016 s strani Republike Hrvaške, zato ji je v skladu s prvim odstavkom 3. člena in točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe dne 18. 12. 2017 posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem ter dne 28. 12. 2017 prejel njen odgovor, da je Republika Hrvaška na podlagi b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Toženka v nadaljevanju povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe opravljen 10. 1. 2018 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bo omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Dublinske uredbe, tožnik pa je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka. Prosilec je v osebnem razgovoru navedel, da si ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker imajo neustrezno zdravstveno oskrbo. Ima kožno bolezen, katere imena ne ve. V Republiki Hrvaški prosilcu v času njegovega bivanja niso mogli nuditi učinkovitega zdravljenja za njegovo bolezen, zaradi česar je izgubil lase. V Republiki Hrvaški je bil prvič, ko je potoval z migrantskim valom, nato je odšel naprej v Republiko Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Po 11. mesecih so ga avstrijski varnostni organi predali v Republiko Hrvaško, kjer je ostal 7 mesecev in odšel v Zvezno republiko Nemčijo, kjer je prosil za mednarodno zaščito. V Zvezni republiki Nemčiji je ostal približno 8 mesecev, ko je bil s strani nemških varnostnih organov predan v Republiko Hrvaško, kjer je bil nastanjen v kampu Porin v Zagrebu. Po dveh mesecih je prosilec ponovno zapustil ozemlje Republike Hrvaške, kot tudi ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Povedal je, da je bil ob vrnitvi iz Republike Avstrije v kampu Porin nastanjen kot prosilec za mednarodno zaščito, ob vrnitvi iz Zvezne republike Nemčije pa ne, saj za mednarodno zaščito ni zaprosil, prav tako mu niso bili odvzeti prstni odtisi. Prejel je le kartico za prehrano, s katero je lahko vstopal v omenjeni kamp. Ob vrnitvi iz Zvezne republike Nemčije v Republiko Hrvaško ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu v Republiki Hrvaški ne bi nudili ustrezne zdravstvene oskrbe za njegovo bolezen. Želi v Zvezno republiko Nemčijo, ker so mu tam nudili zelo dobro zdravstveno oskrbo za njegovo bolezen, ker so zdravniki boljši strokovnjaki in imajo tudi boljša zdravila kot v Republiki Hrvaški. Učinek zdravljenja njegove bolezni je bil očiten, saj se je njegova bolezen v Zvezni republiki Nemčiji zdravila. V tej državi je bil napoten tudi k specialistu, med tem ko imajo v Republiki Hrvaški zdravnika v kampu, ki ga kljub večkratnim zaprosilom ni napotil k specialistu. Kot edini razlog, da ne želi, da se ga vrne v Republiko Hrvaško, je prosilec navedel razlog neustrezne zdravstvene oskrbe, med tem ko drugih zadržkov pred vrnitvijo v Republiko Hrvaško nima. Dodal je tudi, da tudi v primeru, da se mu v Republiki Hrvaški nudi ustrezno zdravstveno oskrbo ne želi, da se ga vrne tja, ker si želi v Zvezno republiko Nemčijo, kjer je prosilcem omogočeno, da si uredijo življenje. Lažje je dobiti delo, ljudje so bolj prijazni. Povedal je še, da je v Republiki Hrvaški nastanitev in hrana neustrezna, da so obroki hrane premajhni, da ogrevanja v sobi ni imel, da v kampu Porin prebivajo narkomani, da pa sicer s strani hrvaških organov ni imel slabih izkušenj oziroma, da bi z njim ravnali nehumano ali ponižujoče. Ko se je počutil slabo, je zaprosil, da ga pošljejo k zdravniku v bolnico, ga tja niso napotili, omogočen mu je bil zdravniški pregled zdravstvene službe v okviru azilnega kampa. Na Hrvaškem je le enkrat za nekaj minut prišel do njega odvetnik.

5. Toženka na podlagi splošno znanih informacij ugotavlja, da druge države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kar je nedvoumno tudi v obravnavanem primeru, ko je bil prosilec vrnjen v Republiko Hrvaško tako s strani Republike Avstrije kot tudi s strani Zvezne republike Nemčije. To pa kaže na dejstvo, da razmere v Republiki Hrvaški niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Toženka ne sledi prosilčevim navedbam, da mu ne bi bila zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. Na podlagi Zakona o azilu Republike Hrvaške imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški enake pravice kot v Republiki Sloveniji, med drugim tudi pravico do zdravstvenega varstva (3. alinea 29. člena in prvi odstavek 31. člena). Toženka tako ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Toženka pa še dodaja, da se prosilec ne želi vrniti v Republiko Hrvaško niti v primeru, da bi mu bila v Republiki Hrvaški nudena enaka zdravstvena oskrba, ki naj bi jo bil po njegovih besedah deležen v Zvezni republiki Nemčiji, saj se želi vrniti v Zvezno republiko Nemčijo, ker meni, da bi mu bilo tam omogočeno boljše življenje. Obenem toženka ugotavlja, da iz prosilčevih izjav, danih v postopku prosilec ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave v času bivanja v nastanitvenem centru oziroma, da bi z njim ravnali nečloveško, nehumano oz. bi bili pogoji za bivanje v nastanitvenem centru neprimerni. Prosilec je celo navedel, da s strani hrvaških organov ni bil izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma da ni bil nikdar žrtev nasilja zaradi česar vrnitev prosilca v Republiko Hrvaško ni sporna.

6. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Po povedanem je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s 4. alineo 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, saj je za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

7. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe. Tožnik se z vračanjem na Hrvaško ne strinja iz razlogov navedenih v 3. členu Dublinske uredbe, ker obstaja utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ob tem se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, ki je pojasnilo, da je obstoj te utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic, prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstaja sistemski pomanjkljivosti izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Enako izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi v katero naj bi bil predan ne bodo kršene. Po mnenju tožnika tožena stranka trditvenih podlag, ki izhajajo iz zapisnika osebnega razgovora z dne 10. 1. 2018, ki jih sicer tožnik v tožbi ne navaja, ni uspela ovreči. Toženka ni ovrgla tožnikovih navedb, da mu je bil na Hrvaškem onemogočen dostop do primerne zdravstvene oskrbe in pavšalno ocenjuje, da je zdravstveni sistem na Hrvaškem ustrezen. Simptomi, ki jih toženka stranka navaja, so zelo resni in bi jih bilo treba strokovno oskrbeti. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na splošno znane informacije o stanju v Republiki Hrvaški in pri tem navaja naslove člankov iz nemškega Der Standarda z dne 18. 11. 2016, naslov članka Prosvjed azilanata u hotelu Porin zbog loših uvjeta, 26. 4. 2016, Center za mirovne študije o napadu na begunce v Zagrebu z dne 2. 1. 2017, Begunci na Hrvaškem so za državo samo črka na papirju: otroci ne hodijo v šolo, odrasli se ne učijo jezika, 8. 12. 2016, Balkanska pot v nasprotno smer - vračanje prosilcev za azil na Hrvaško, 19. 12. 2016, Organizacije civilnog društva upozoravaju: nastavljaju se arbitrarne i nezakonite prakse prema tržiteljima međunarodne zaštite u Hrvatskoj, 5. 8. 2017. V tožbi tožnik navaja tudi spletni naslov http://welcome.cms.hr/index.php/hr/2017/08/05/3192/, kjer se nahajajo pomembni podatki o stanju na Hrvaškem. Tožnik zlasti izpostavlja informacije iz katerih izhaja, da prihaja do nedopustnih zavračanj prošenj na podlagi "varnostnega pridržka", ki ga poda hrvaško varnostna obveščevalna služba. Vse navedeno kaže na to, da so na Hrvaškem tudi pomanjkljivosti v njihovem azilnem postopku, ne samo v nastanitvah. Vse te informacije o stanju na Hrvaškem pa pri povprečnem človeku nedvomno vzpodbudijo utemeljen dvom o spoštovanju človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Ker tožena stranka tožnikove izpovedi in predloženih dokazov dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila, temveč le pavšalno navedla, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Hrvaški, na ta način toženka pri povprečnem človeku ni ovrgla dvoma o tem, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Skupaj s tožbo tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj bi bil tožnik v primeru izvršitve predaje še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari predan republiki Hrvaški, kar bi za tožnika pomenilo, da bi bil z izročitvijo Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. S tem vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS zaradi izročitve državi, v kateri so jim kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda. Sodišču zato predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

9. Tožena stranka je dostavila upravne spise in v neobrazloženem odgovoru prereka vse tožbene navedbe pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala in jo je zavrgla, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica unije ali pristopnica k tej uredbi.

12. Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Toženka je pravilno ugotovila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošnje tožnika odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela. Sodišče se tudi sicer strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in jih v izogib ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. Sporen je obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe preprečevale predajo tožnika Republiki Hrvaški.

14. Toženka ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji (hrvaški Zakon o azilu), zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti.

15. Iz zapisnika o osebnem razgovoru namreč sledi, da tožnik za svoje izjave ni podal konkretnih dokazov (npr. medicinske izvide glede kožne bolezni, za katero zatrjuje, da jo ima in za katero je zatrjeval, da je bila zdravljena v Zvezni republiki Nemčiji pri specialistu, ni predložil nobenih dokazov o tem, da so mu bila v zvezi z zdravljenjem te bolezni predpisana zdravila in katera, čeprav zatrjuje, da je bilo zdravljenje uspešno). Tožniku tudi v Republiki Hrvaški zdravstvena oskrba ni bila zavrnjena, saj kot je navedel sam, je bil napoten k zdravniku v nastanitvenem centru Porin. Lahko sicer, da bivalne razmere v namestitvenem centru Porin niso najboljše, vendar po prepričanju sodišča tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je šele v tožbi zgolj navedel naslove določenih člankov oziroma spletne strani iz katerih naj bi izhajale določene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški, teh člankov pa niti ni predložil. Sodišče se z razlogi toženke strinja. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe.

16. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje se veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

18. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.