Jedro

Rekonstrukcija ceste sama po sebi ne pomeni "enkratnega dejanja", ki kot tako ne bi moglo upravičevati negatornega varstva. Časovno nezanemarljiv poseg, ki traja tako v času vložitve tožbe kot tudi še v času zaključka obravnavanja, konkretno nekaj let, vsekakor pomeni poseg, ki ga je treba presojati in ustreza tudi kriterijem teorije, da je prepovedano le "trajno ali ponavljajoče se" vznemirjanje. Že zato ni posebej pomembno, koliko časa natančno bo predvidena rekonstrukcija javne ceste, ki meji na tožničino nepremičnino, še trajala.

Javne ceste so javno dobro, ki so namenjene splošni rabi in spadajo v upravno premoženje, zato so podvržene javnopravnemu režimu. Pri odločanju o utemeljenosti varstva, kot ga uveljavlja tožnica, je treba upoštevati javni interes, o tem pa se odloča v upravnem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnica je dolžna toženki povrniti 279 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vzpostaviti cestni priključek s A. ulice v B. do kompleksa C. (z natančnejšimi zemljiškoknjižnimi podatki), in sicer tako, da odstrani plastične cestne oznake ter izravna nivo asfalta in tako tožnici omogoči nemoteno uporabo tega cestnega priključka. Zavrnilo je tudi zahtevano prepoved nadaljnjih nedopustnih posegov v omenjeni cestni priključek, in odločilo o stroških postopka tako, da jih tožnica povrne toženki v znesku 1504,44 EUR.

2.Zoper sodbo se tožnica pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa zahteva razveljavitev sodbe in novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

Tožnica graja kot napačno stališče sodišča, da gre le za začasno situacijo in da toženka izvaja zgolj svojo izvirno pristojnost cestnoprometne ureditve. Očita, da sodišče najprej navaja, da začasnost posega ni odločilna in da bo presodilo vse pogoje za zahtevano varstvo lastninske pravice, vendar pa nato kljub temu prav začasnost upošteva kot odločilno. Ker sodišče ugotavlja, da je rekonstrukcija A. odvisna od pridobitve tožničinih nepremičnin, slednja kot nelogičen in arbitraren graja zaključek, da je situacija sprejemljiva zaradi njene začasnosti. Taka situacija obstaja že od l. 2021 in bo trajala še nedoločen čas.

Nadalje pritožnica graja argument sodišča, da toženka ni posegla v samo nepremičnino tožnice, saj meni, da je treba na dejansko situacijo pogledati v širšem smislu in priključek na javno cesto razumeti kot celoto. Zagraditev javne ceste, ki je sicer vsem dostopna, pomeni nesorazmeren poseg v pravice drugih, navaja pritožba. Navaja, da toženka ni dobila ustreznih tožničinih zemljišč za izvedbo rekonstrukcije, vendar je zaradi tega ne bi smela blokirati.

Pritožba nato graja stališče sodišča, da toženka tožnici ni dolžna zagotavljati priključkov na javno cestno; sklicuje s ena 70. čl. Zakona o cestah, ki po njenem predpisuje prav to - dolžnost individualnih priključkov do objektov. Navaja, da želi samo tisto, kar ji je bilo odvzeto. Sklicuje se na projekt, ki po rekonstrukciji ta priključek predvideva oz. ga ohranja. Vendar je predviden samo za osebna vozila, kar bistveno spreminja situacijo.

Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da je ohranila popolno oblast nad svojo nepremičnino, saj je očitno, da je ne more več uporabljati na enak način kot pred posegom. Dostop preko D. je imel drugo funkcijo in ni bil namenjen tovornemu prometu. Tehnično primeren za večja tovorna vozila je bil edino sporni priključek. V zvezi s tem graja ravnanje sodišča, ko ni izvedlo dokazov z ogledom, zaslišanjem priče E. E. in postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke.

Pritožba se ne strinja z argumentom sodišča, da ne gre za protipraven poseg samo zato, ker zanj obstaja pravna podlaga. Zakonska pristojnost toženke je ne upravičuje do tega, da se ne drži predpisov. V spornem delu A. toženka ni imela pravne podlage za rekonstrukcijo in je priključek ukinila samovoljno. Nadalje tožnica zavrača argument sodišča, da naj ne bi imela dovoljenja za priključek. Očita, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj rekonstrukcija traja že tako dolgo.

Sodišču pritožba še očita, da presoja upravnopravne vidike spora in se na vsak način trudi najti podlago za opravičilo toženkinega ravnanja. Navaja, da upravnega postopka predhodno sploh ni bilo. Tožnica je bila zato brez kakršnegakoli pravnega varstva. Toženka je zgolj poslala obvestilo in zaprla cestni priključek. Toženka bi morala izpeljati postopek za izdajo odločbe o ukinitvi cestnega priključka. Naj ne bi bilo jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da obstoječi priključek ni bil legalen, saj naj bi tožnica nasprotno izkazala z arhivsko dokumentacijo. Tožnica je nepremičnine pridobila z nakupom v stečaju in s tem prevzela zatečeno stanje prejšnjih lastnikov. Pritožba sklene, da je bilo toženki jasno, da bo brez odkupa tožničinih zemljišč zelo težko izvedla zamišljeno rekonstrukcijo, zato je njeno ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo ter šikanozno.

3.Toženka je podala odgovor na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev tožnici povrnitev njenih stroškov v zvezi z odgovorom.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka, sporna pravno pomembna dejstva je ugotovilo pravilno in v zadostni meri, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Pritožba sicer utemeljeno opozarja na napačnost nekaterih razlogov sodišča prve stopnje. Tako je jasno, da se lahko lastninsko pravico vznemirja tudi brez neposrednega fizičnega posega vanjo, torej indirektno, kar pri različnih vrstah imisij, ki utemeljujejo negatorno varstvo, sploh ni nobena redkost. Kot prepovedana imisija je v 1. odst. 75. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) opredeljeno naslednje ravnanje: Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Na dlani je torej, da je lahko vznemirjanje lastnine tudi drugačno, kot pa s fizičnim posegom v nepremičnino.

7.Nadalje tudi dejstvo, da je (zatrjevano oz. domnevno) vznemirjanje "zgolj začasno", v obravnavanem primeru ni pravi razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka. Drži, da mora biti prepovedano vznemirjanje načeloma trajno ali ponavljajoče se. Enkratno vznemirjanje ne upravičuje negatornega varstva, če gre za efemeren poseg, torej kratkotrajen, nepomemben, bežen, podobno kot zanemarljivo, enkratno motilno dejanje v primeru posestnega spora. Vsekakor rekonstrukcija ceste sama po sebi ne pomeni "enkratnega dejanja", ki kot tako ne bi moglo upravičevati negatornega varstva. Časovno nezanemarljiv poseg, ki traja tako v času vložitve tožbe kot tudi še v času zaključka obravnavanja, konkretno nekaj let, vsekakor pomeni poseg, ki ga je treba presojati in ustreza tudi kriterijem teorije, da je prepovedano le "trajno ali ponavljajoče se" vznemirjanje. Že zato ni posebej pomembno, koliko časa natančno bo predvidena rekonstrukcija javne ceste, ki meji na tožničino nepremičnino, še trajala. Posledično ni utemeljen očitek sodišču, da tega ni ugotavljalo.

8.Odločilna v obravnavanem primeru je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da vznemirjanje, ki ga tožnica očita toženki, ni protipravno in da toženka ne posega v njene pravice. Tožnica ni izkazala, da ima kot lastnica na javno cesto meječe nepremičnine pravico do tega, kar želi v predmetni pravdi, torej pravico do konkretnega cestnega priključka na javno občinsko cesto tam, kjer sama to želi. Četudi je tak priključek v preteklosti dejansko uporabljala, taka pravica iz njene lastninske pravice ne izhaja.

9.Kar tožnica očita toženki, je ravnanje, ki ga ta izvaja v okviru svojih zakonskih pristojnosti. Ni sporno, da je A. cesta občinska javna cesta, ki je v upravljanju toženke, in ni sporno, da toženka izvaja njeno rekostrukcijo, saj je ravno to vzrok za domnevno protipravno vznemirjanje, ki ga želi tožnica odpraviti - doseči umik plastičnih cestnih oznak, ki en pas cestišča označujejo in namenjajo pešcem in kolesarjem ter hkrati zapirajo motornim vozilom izvoz ali uvoz na tem delu A. ceste.

10.Očitek, da je sodišče presojalo upravnopravne vidike spora, ni utemeljen. Temeljni opredelilni element civilnopravnega razmerja je, da sta stranki tega razmerja hierarhično prirejeni. Da torej ena do druge v zvezi s predmetom spora ne nastopa v nadrejeni vlogi nosilke oblasti, katere delovanje je usmerjeno v varstvo javnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaznalo, da je jedro tožničinih tožbenih zahtev javnopravne - upravnopravne narave. Tožnica si v tem sporu prizadeva, da bi občina njeno nepremičnino, torej nepremičnino v zasebni lasti povezali z javno, občinsko cesto. Vendar tega z negatorno tožbo ne more doseči. To je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v tč. 19. obrazložitve, ko jo je vsebinsko napotilo na upravni postopek.

11.Javne ceste so javno dobro, ki so namenjene splošni rabi in spadajo v upravno premoženje, zato so podvržene javnopravnemu režimu. Pri odločanju o utemeljenosti varstva, kot ga uveljavlja tožnica, je treba upoštevati javni interes, o tem pa se odloča v upravnem postopku.

12.Upravljanje, gradnja, vzdrževanje in varstvo javnih cest so javne naloge nosilcev oblasti, opredeljene z Zakonom o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in nasl. - v nadaljevanju ZCes-1). Skladno s tem je presoja, ali je dovoljeno zgraditi (individualni) priključek na javno cesto, upravna pristojnost občinskega upravnega organa - občinske uprave: upravljavca občinske ceste (glej 95. in 96. čl. ZCes-1). Civilno sodišče niti ni pristojno presojati oziroma zapovedovati občinski upravi, naj izpolnijo kakšno od javnopravnih nalog - na primer, naj zgradijo priključek na javno cesto. To mu preprečuje ustavno načelo delitve oblasti, katerega zakonska konkretizacija sta 1. in 18. čl. ZPP. Posameznik ima tam možnost zaprositi za soglasje za gradnjo priključka na javno cesto (glej 1. odst. 99. čl. ZCes-1).

Pritožnica sama navaja, da upravnega postopka ni bilo, pa bi po njenem moral biti. Civilna negatorna pravda ni namenjena nadomeščanju upravnega postopka; ni njegova alternativna ali subsidiarna opcija. Prvostopenjsko sodišče se sicer po nepotrebnem spušča v način, na katerega bi po presoji sodišča tožnica v upravnem postopku lahko načeloma dosegla varstvo svojega interesa. Kako naj ravna, da bo dosegla (ustrezno) odločitev upravnega organa, je stvar tožnice same.

13.Ponoviti in zaključiti gre torej, da iz tožničine lastninske pravice ne izhaja pravica do priključka na A. cesto, kjer ga želi, četudi ga je prej dejansko uporabljala. Dejanska uporaba še ne pomeni pravice. Tožničina nepremičnina je povezana z javno cesto, in sicer preko D. oz. F. ulice. Če ne bi bila, bi imela tožnica pravico zahtevati ustanovitev nujne poti v ustreznem postopku. Da je obstoječa povezava za tožnico manj ugodna, ne more biti pomembno. Obstoj te povezave, ki omogoča tudi tovorni promet, je jasno viden iz priloženih fotografij in posnetkov, na katerih so tovorna vozila, in od koder je s prostim očesom vsakemu vidno, da je za uvoz oz. izvoz dovolj prostora tudi za tovorna vozila. Zato očitek o pomanjkljivo oz. napačno ugotovljenih dejstev ne drži, prav tako pa ne očitek o kršitvah v dokaznem postopku zaradi zavrnitve predloga za ogled kraja samega in zaslišanje prič, preizkusa voženj ter angažiranja izvedenca. Vznemirjanje, ki bi bilo podano v odrezanosti tožničine nepremičnine do javnih poti, tako ni podano.

14.Pravice do neposrednega cestnega priključka na A. cesto tožnica ni izkazala s predložitvijo nekaterih listin iz arhiva, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja. Iz nobene predložene listine namreč ta pravica ne izhaja in pritožba tudi ne pove, iz katere naj bi. Drži, kar navaja pritožnica in kar očitno ni sporno, da je namreč ob nakupu prevzela "zatečeno stanje", tudi v naravi, kar pomeni, je dejansko uporabljala navedeni izvoz. Vendar pa očitno brez pravice, torej brez konkretne pravne podlage, da to lahko počne.

15.In celo če bi tožnica imela upravno soglasje za uporabo cestnega priključka, ki ga želi in ki ga je očitno nesporno dejansko uporabljala, bi morala ob rekonstrukciji občinske javne ceste, ki poteka in zaradi katere priključka začasno ni več, svoje interese (za neukinitev oz. za ohranitev tega priključka) uveljavljati v upravnem postopku, po določbah ZCets-1. A fortiori je zato za to pravdno še tem manj pomembno, kaj bo (kakšen priključek, če sploh) po dokončani rekonstrukciji. Do točno določenega oz. želenega cestnega priključka na občinsko javno cesto tožnica ne more skozi varstvo svoje lastninske pravice na nepremičnini, ki na javno cesto zgolj meji. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (1. odst. 37. čl. SPZ). Vse atribute lastnine je tožnica ohranila, z izjemo teh, ki izvirajo iz pristojnosti občine, da regulira promet na javnih cestah in njihov režim, vključno s priključki nanje.

16.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročila, in sicer za odgovor na tožbo po veljavni Odvetniški tarifi 375 točk, povečano za materialne stroške (2 %) in DDV (22 %), skupaj 279 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Prim. Berden A., Stvaropravni zakonik s komentarjem, str. 503, GV založba Ljubljana, 2004.

2Prim. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 23/2019.

3Tako obiter dictum Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 235/1993 z dne 23. 12. 1993.

4

Ker gre za upravno odločanje, pristojno telo o tem, ali naj nastane novi priključek na javno cesto, odloči z vrednotenjem položaja v okviru javnega interesa; med drugim upošteva zmogljivost ceste in varnost prometa (2. odst. 99. čl. ZCes-1). Samo opomniti velja, da pravni red (materialno upravno pravo) posameznikom sploh ne daje pravice do točno določenega individualnega priključka nepremičnine na javno cesto, kar si med drugim želi tožnica (glej 5. in 6. odst. 99. čl. ZCes-1).

Samo opomniti velja, da je po 3. odst. 99. čl. ZCest-1 priključek do meje cestnega sveta s pripadajočo prometno signalizacijo sestavni del občinske ceste.

Zveza:

Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 70, 95, 96, 99, 99/1, 99/2, 99/5, 99/6 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 37, 37/1, 75, 75/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 1, 18

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.