Jedro

Kadar zahteva gospodinjstvo kot odjemalec priklop na trifazni tok in s tem na trifazni števec, samo pa ne poskrbi za takšno notranjo napeljavo v stanovanju, mora plačevati porabljeno energijo po instalirani obračunski moči, čeprav notranja napeljava ni povezana s trifaznim tokom. Dobavitelj elektrike ni pooblaščen prisiliti odjemalca, da prilagodi notranjo napeljavo za električnim števcem.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih zaradi preplačil in nepriklopa električne energije, zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 33,900.000 SIT (660.000 SIT zaradi preplačila električne energije, 90.000 SIT zaradi 10-letnega preplačevanja, 150.000 SIT zaradi nepripravljenosti toženke za ponovni priklop, 6,000.000 SIT zaradi poslabšanja zdravja kot posledice večletnega odklopa elektrike, 9,000.000 SIT zaradi lastne duševne bolečine ter 18,000.000 SIT zaradi trpljenja kot posledice teme in mraza v stanovanju). Zavzelo je stališče, da ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno. Ni verjetno, da bi ta na lastno pobudo zamenjala enofazni števec s trifaznim. Tožeča stranka bi morala sama poskrbeti za takšno izdelavo notranje napeljave, da bi omogočala uporabiti moč trifaznega priključka.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je na prvi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno. Strinjalo se je tudi z razsojo samo.

Proti tej sodbi je tožnica vložila pritožbo, za katero je pozneje izjavila, da je revizija. Opozarja, da je priglasila kot tožnika tudi sina, rojenega leta 1991. Trdi, da temelji sodba na zavajalnih navedbah tožene stranke. Sodišče je nepravilno interpretiralo nekatere navedbe prič in sodnega izvedenca ter vsebino nekaterih dokazov. Opisuje stanje električne napeljave pred povečanjem jakosti varovalke in kako je prišlo do montaže trifaznega števca in ene varovalke z jakostjo 25 A. Sama je v nevednosti podpisala dokument prijava, v kateri je evidentirana priključitev treh takšnih varovalk, za katere je pa ugotovila pozneje, da je le ena povezana z notranjo napeljavo v stanovanju. Večja strokovna napaka je, da je bil trifazni števec montiran na enofazni tok in zato je tožena stranka trifazni števec tudi odmontirala. Res je bilo to storjeno hkrati z odklopom elektrike zaradi neplačevanja. Na odjemnem mestu tožnice nikoli ni bil priklopljen trifazni tok. Sodišče neskladnosti med pričevanjem R. Z. in ugotovitvijo sodnega izvedenca ni upoštevalo, kar velja tudi za neskladnost med dokumentiranjem vzrokov odstranitve trifaznega števca in izvedenskim mnenjem. Tožena stranka je nepravilno interpretirala izvedensko mnenje. Evidentirala je trifazni priklop, opravila pa enofaznega. Distributer mora upoštevati obstoječo odjemno instalacijo in izvesti priklop, ki je sploh možen, in takšnega tudi evidentirati. Tožnica kot odjemalka ni bila dolžna prilagoditi svoje instalacije celotni ponudbi distributerja. Napačno je bilo interpretirano pričevanje D. B. Tožena stranka je sama prijavila trifazni priklop.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je bilo nedvomno ugotovljeno, da je tožničin mož zaprosil toženo stranko za spremembo priključka iz enofaznega na trifazni električni tok in to soglasje tudi plačal, tožena stranka pa je izpolnila obveznost iz tega soglasja in trifazni tok pripeljala do števca. Stvar odjemalca je, kdaj prilagodi svojo hišno napeljavo možnostim napajanja z električno energijo takšnih karakteristik, kot jih je naročil. Elektroenergetsko soglasje je tudi podlaga za uvrstitev odjemalca v odjemno skupino na podlagi nazivne napetosti. Dobavitelj električne energije ni upravičen kontrolirati, ali je odjemalec izkoristil naročeno in do števca pripeljano moč. Tožena stranka je trifazni števec odmontirala 23.12.1992, ker tožeča stranka ni poravnala dolga in ker je samovoljno posegla v električno omarico.

Sodišče je vročilo revizijo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V premoženjskih sporih, za kar gre v tej zadevi, je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek tega člena). Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 33,000.000 SIT je tožnica zahtevala tudi vrnitev preplačila električne energije v višini 660.000 SIT in 10-letnega preplačila v znesku 90.000 SIT ter plačilo zaradi nepripravljenosti tožene stranke za ponovni priklop električne energije v znesku 150.000 SIT. Ker gre pri teh zahtevkih za različno dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost sodišča in tudi pravica do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker ti zahtevki ne presegajo prej navedenega zneska za dovoljenost revizije, pomeni, da je revizija v tem delu vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Zato je moralo sodišče v tem delu nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP) zavreči (377. člen ZPP).

Zakon o pravdnem postopku dopušča, da se tožniku pridruži nov tožnik, vendar le do konca glavne obravnave (drugi odstavek 191. člena).

Tožnica je priglasila svojega mladoletnega sina kot drugo tožečo stranko z vlogo z dne 18.3.2002, glavna obravnava v tej zadevi pa je bila končana 19.12.2001. Priglasitev je bila torej prepozna.

Posledica uvodoma opisane narave revizije kot izrednega pravnega sredstva je omejitev razlogov, iz katerih je mogoče z njo izpodbijati pravnomočno sodbo. Tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To hkrati pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Tako rekoč, celotna revizija pa se ukvarja le z dejanskim stanjem kot nepravilno ugotovljenim. Na številne trditve takšne narave zato ne bo odgovorov.

Eden izmed pogojev za odškodninsko odgovornost, kakor je bilo tožnici že pojasnjeno, je nedopustno ravnanje povzročitelja škode. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka leta 1982 na zahtevo tožničinega takratnega moža za povečanje priključne moči (prvi odstavek 4. člena takrat veljavnega Pravilnika o splošnih pogojih za dobavo električne energije iz elektroenergetskega omrežja, Ur. l. SRS, št. 16/77 s spremembami in dopolnitvami do št. 24/82 - Pravilnik) pripeljala trifazni električni tok do tožničinega stanovanja kot odjemalke in montirala ustrezen števec. Tožnica pa ni poskrbela za notranji priključek od števca do vključno električne napeljave v stanovanju, kar bi morala storiti, če bi želela izkoristiti instalirano povečano priključno moč (2. točka 13. člena, 17. in 19. člen Pravilnika oziroma za čas po 3.8.1985, drugi odstavek 16. člena, 19. in 20. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije, Ur. l. SRS, št. 27/85 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 26/90). Tožena stranka ni imela nobene ne zakonske ne podzakonske pravice ne obveznosti posegati v električno napeljavo za števcem. Imela pa je pravico obračunavati porabljeno energijo tudi na podlagi obračunske moči, ki je odvisna od jakosti glavne varovalke, ne glede na to, ali je bila notranja napeljava v tožničinem stanovanju zvezana s trifaznim tokom ali ne (1. točka 3. člena, 1. točka 30. člena in 41. člen Tarifnega sistema za prodajo električne energije iz elektroenergetskega sistema Slovenije, Ur. l. SRS, št. 7/85 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 3/92). Ob neoporekanem dejstvu, da tožnica ni (redno) plačevala dobavljene energije, je tožena stranka smela odklopiti električno energijo. Ta odklop pa naj bi po tožničinih trditvah povzročil nepremoženjsko škodo, katere povračilo zahteva.

Po povedanem se pokaže, da nedopustnega ravnanja tožene stranke ni bilo ne glede napeljave trifaznega toka in montaže temu ustreznega števca in ne glede obračunavanja dobavljene energije in odklopa energije. Ker manjka, kot rečeno, pogoj za odškodninsko obveznost tožene stranke - njeno nedopustno ravnanje, je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Reviziji ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka mora trpeti sama svoje stroške odgovora na revizijo, saj v njem ni nobenih navedb, ki jih ne bi podala že med postopkom (prvi odstavek 155. člena ZPP).