Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi za sporno obdobje, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje kot poslovodna oseba, plačal prispevke (ali da bi bil oproščen plačila prispevkov), niso izpolnjeni pogoji, da bi se to obdobje vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 8. 2009 in št. ... 1 z dne 7. 7. 2009 ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine v višjem znesku ter da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prva. Ne strinja se, da je postavil tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidska pokojnina v višjem znesku. Sporna je tudi invalidska pokojnina, ker mu toženec let, ki jih je opravil kot samostojni podjetnik na demografsko ogroženem območju, to je leta 1994 pa vse do leta 1996, ne priznava. Za leto 1992 je urejal dokumentacijo za ustanovitev podjetja, od leta 1993 pa je posloval eno leto in ima dokazila o izplačanih osebnih dohodkih, kar je bila osnova za izračun in pripravo obrazcev M4 in M8. Imel je računovodkinjo in je smatral, da so zadeve korektno vodene. V sodnem postopku pa je ugotovljeno, da niso bili izpolnjeni obrazci M4 in M8. Računovodkinja mu je povedala, da za leto 1993, ko so bili odvedeni vsi davki in prispevki za izplačane osebne dohodke na Davčno upravo, ni bilo potrebno dajati tožencu obrazcev M4 in M8. Naknadno pa je ta računovodkinja morala vse do 2001 ostalim zavezancem urejati podatke na podlagi naknadno plačanih prispevkov in davkov, kar je dokazoval s pridobljenimi izpiski od AJPES-a na obravnavi. Od leta 1994 do 1996, to je za dobo treh let, je bil oproščen plačila prispevkov in davkov. Zato je smatral, da ni bilo podlage za pripravo omenjenih obrazcev. Navaja, da je zaprosil za informativni izračun starostne pokojnine, da mu je toženec zapravil delovno knjižico, v kateri so bili vsi podatki o njegovih delodajalcih oziroma je moral dokazovati verodostojnost manjkajočih podatkov od leta 1966 do leta 1970, ker pri tožencu teh podatkov ni mogoče pridobiti, kakor tudi ne podatkov iz leta 1993 pa do leta 1996. Leta 1992 pa je bil na Zavodu za zaposlovanje, nato se je konec leta samozaposlil v svojem podjetju. Čudi se, da spremembe ni posredovala inšpekcijska služba, kot je to posredovala za leto 1992. Zaradi manjkajočih let ima nižji procent za odmero pokojnine in kasneje izpolnjene pogoje za upokojitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev in ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 6. 8. 2009 in št. ... z dne 7. 7. 2009 in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se odpravita citirani odločbi toženca in se mu prizna višja invalidska pokojnina. Takšen tožbeni zahtevek je tožnik postavil na glavni obravnavi 10. 1. 2011 (list. št. 24), sporno pa je vštevanje obdobja od 1. 12. 1992 do 6. 11. 1996, ko je bil tožnik zavarovan kot poslovodna oseba in je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov pri K. d.o.o..

Po 7. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavarovanec pravice iz obveznega zavarovanja pridobi izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Smiselno enako pa je določeno tudi v 191. členu ZPIZ-1, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki oziroma če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe.

Da bi tožnik za navedeno obdobje plačal prispevke ali da bi bil, kot je vztrajal tekom postopka, oproščen plačila prispevkov, tožniku ni uspelo dokazati. Prav tako tega ni uspelo ugotoviti sodišču potem, ko je v tej smeri izvajalo dokaze skladno z določbo 62. člena ZPIZ-1. V tej določbi je določeno, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za navedeno obdobje ni dostavil podatkov na obrazcu M4/M8, kot je to predpisoval vsakokratni veljavni zakon. Tožnik manjkajočih obrazcev, skupaj z dokazili o plačanih prispevkih tudi v sodnem postopku ni predložil, pač pa je predložil podatke, ki jih je pridobil pri AJPES-u in sicer: podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 1993 po ZOR, podatke iz bilance uspeha za leta 1993 po ZOR, razporeditev rezultatov za leto 1993 po ZOR in trimesečno poročilo za leto 1993 po ZOR ter se zgolj skliceval na to, da mu obrazcev M4/M8 za celotno sporno obdobje od leta 1992 do 1996 ni bilo potrebno oddati, ker je svojo dejavnost opravljal na geografsko ogroženem območju v občini P., ne da bi s tem v zvezi predložil kakršnekoli dokaze. Kljub temu je sodišče že na podlagi takšnih tožbenih navedb opravilo poizvedbe o tem, ali je bil tožnik in na kateri pravni podlagi oproščen plačila prispevkov pri Davčni upravi ... in pri Pokrajinskem arhivu ..., ki pa sta oba sodišču sporočila, da z navedenimi listinami in podatki ne razpolagata.

Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik prispevkov za sporno obdobje ni plačal in da niso izpolnjeni pogoji za vštevanje navedene dobe v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo, da je bil tožnik po podatkih matične evidence od 1. 12. 1992 do 6. 11. 1996 prijavljen v zavarovanje s podlago 40 (lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi, ali niso uživalci pokojnine) in da je imel status po 1. odstavku 12. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in je bil tako sam zavezan za plačilo prispevkov in prav tako za sporočanje podatkov na zato predpisanih obrazcih. Pravilno pa je tudi stališče, da tožnik ni dokazal, da bi bila o tem, da je oproščen plačila prispevkov izdana odločba in z njo odločeno o oprostitvi prispevkov.

Ker za vštevanje v pokojninsko dobo obdobja od 1. 12. 1992 do 6. 11. 1996 niso izpolnjeni pogoji, določeni v 191. členu ZPIZ-1, posledično ni podlage, da bi se tožniku določil višji odstotek za odmero pokojnine. Ker je odločitev sodišča pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.