Jedro

Sodišče prve stopnje je verjelo izvedencu medicinske stroke, ki je navedel, da je bilo tožnikovo zdravljenje po poškodbi končano ob zaključku bolniškega staleža 18.12.1998 in da mu je bil že ob kontrolnem pregledu 12.10.1998 pojasnjen obseg škode in trajnih posledic, nato pa je ta dokaz napačno ocenilo in sicer v delu, ko je štelo, da je treba kot čas zdravljenja šteti tudi čas do odstranitve osteosintetskega materiala in je zato napačno zaključilo, da je šele po tej operaciji začel teči triletni zastaralni rok, zato je napačno uporabilo določbo 1. odst. 376.čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: Toženec je dolžan v 15 dneh plačati tožniku 24.953,18 EUR s pripadajočimi obrestmi, od zneska 417,29 EUR zakonske zamudne obresti od 31.5.2001 dalje ter od 17,11 EUR zakonske zamudne obresti od 5.6.2001 dalje, od 24.518,78 EUR pa od 5.11.2002 dalje do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti in v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 7.991,98 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 5.150,68 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine in tožniku prisodilo odškodnino v višini 24.953,18 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, zahtevek pa je zavrnilo za 18,78 EUR. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 7.991,98 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot tesar. Pri rušenju odra se je moral povzpeti na lestev do višine 3,5 metrov, lestev sta mu držala dva sodelavca. Tožnik je z eno roko držal lestev, da ne bi padel, z drugo pa je odvijal 10 kg težak vijak. Zaradi teže vijaka ga je vrglo po tleh, pri tem pa si je huje poškodoval desno golenico (zdrobljen zlom spodnjega dela desne golenice). Do škodnega dogodka je prišlo 5.11.1997, tožnik pa je vložil to tožbo 5.11.2002, zato je tožena stranka ugovarjala zastaranje, vendar je sodišče njen ugovor zavrnilo. Tožniku je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem v višini 10.432,24 EUR, za strah 2.086,46 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni pridobilo dokaza, ki ga je pravočasno predlagala – dogovor, ki so ga sklenili s Cestnim podjetjem C. Ker je CM C. sporočil, da zaradi oddaljenosti dogodka ne morejo posredovati dokumenta, to ne pomeni, da je obstoj dogovora tudi zanikal. Smiselno s temi navedbami tožena stranka zatrjuje, da je tožniku odredil delo delovodja CM, zato ne more odgovarjati. Sodišču očita napačno dokazno oceno. V drugem delu pritožbe sodišču očita, da ni upoštevalo, da je tudi tožnik soprispeval k nezgodi s tem, ko je ravnal v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu. Sodišču pa očita napačno uporabo materialnega prava, pa tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka v delu, ko je zaključilo, da zahtevek ni zastaral. Sodišče ni pravilno zaključilo kdaj je bil tožnik seznanjen s celotnim obsegom škode in kdaj je začel teči triletni zastaralni rok. Le-ta mu ni bil znan šele z operacijo 1.3.2001 kot je nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V tem delu meni, da je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, predvsem pa v nasprotju z izvedenimi dokazi ter tudi z mnenjem izvedenca, ki je povedal, da se je pri tožniku stanje stabiliziralo že 12.10.1998. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, sodišče pa tudi ni pravilno uporabilo I. odst. 376. čl. ZOR. Gre za pravno vprašanje o tem, kdaj je zastaranje začelo teči, le-tega pa sodišče ni pravilno ugotovilo. Meni, da sodba ni obrazložena, saj sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da zahtevek ni zastaral. V preostalem delu pritožbe izpodbija prisojeno višino odškodnine. Meni, da bi glede na zastaranje zahtevka lahko sodišče priznalo tožniku le odškodnino za škodo, ki mu je nastala z zadnjo operacijo. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se zahtevek zavrne ali pa da se sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila ugovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in zato predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer res, da bi sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti ugotovilo dejansko stanje nepopolno, ker ni pridobilo dokaza – sporazuma tožene stranke z CM o tem, da je delo na terenu tožniku odredil delovodja CM. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi na strani 3 sodbe obrazložilo, da je toženec najprej predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca varstva pri delu, vendar pa je na glavni obravnavi 12.11.2007 navedel, da se bo po pridobitvi odgovora cestnega podjetja izjavil o tem, če predlaga dopolnitev mnenja in postavil vprašanja za izvedenca. Odgovor cestnega podjetja, da z dogovorom ne razpolaga, je bil tožencu vročen 12.2.2010, toženec pa dopolnitve mnenja ni predlagal. Stranki ob zaključku obravnavanja nista imeli nobenih dokaznih predlogov in sodišče je tako izvedlo vse predlagane dokaze. Sodišče je torej obrazložilo zakaj ni izvedlo tega dokaza, pritožnik pa tega ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da toženec ob zaključku obravnavanja ni imel nobenih dokaznih predlogov in tako pravilno uporabilo čl. 286b ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče meni, da bi lahko in tudi morala, tožena stranka že takrat, ko je sprejela tožbo in nanjo odgovorila, predložiti to pogodbo in zatrjevati dejstva o tem, zakaj ne more biti odgovorna, saj gre za bistveno okoliščino. V letu 2006 bi bilo gotovo bolj verjetno, da bi našla to pogodbo. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo le navedla, da predlaga vpogled v dogovor o varstvu pri delu ter le dodala, da predlaga ta dokaz zato, ker trdi, da je bilo za varstvo pri delu na gradbišču odgovorno Cestno podjetje C. To pa so vsekakor zelo nekonkretizirane trditve, saj bi tožena stranka morala povedati vsebino dogovora, saj ne zadošča, da predlaga le dokaz z vpogledom te pogodbe. Dokazno breme je bilo v tem delu na njeni strani, zato tudi če tega dejstva ni mogla dokazati, sama nosi posledice.

Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da bi moralo zaključiti, da je tožnik v pretežni meri sam prispeval k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je v sodbi prepričljivo obrazložilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna in da tožniku ni mogoče očitati kakršnihkoli nepravilnosti, ki bi pomenile njegov soprispevek.

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, ko pritožnik očita sodišču napačne materialnopravne zaključke o tem, kdaj je začelo zastaranje teči. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na določbo I. odst. 376. čl. ZOR (ki je še veljal v času škodnega dogodka, zato se v skladu z 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja), vendar pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje napravilo nepravilne materialnopravne zaključke. V zvezi z začetkom teka zastaranja je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pomembna dejstva: tožnik se je poškodoval 5.11.1997 zaradi te poškodbe je bil sprejet na kirurški oddelek Bolnice na Ptuju, kjer se je zdravil do 9.12.1997, moral je nositi longeto ter hoditi z berglami

19.11.1998 je bil napoten na fizioterapijo

23.3.1998 je bila pri njemu ugotovljena dobra gibljivost ter navedeno, da je zlom v pretežni meri zaceljen na zadnjem kontrolnem pregledu je bil 12.10.1998 in je bilo zabeleženo, da je gibljivost zadovoljiva, RTG posnetek pa je pokazal, da je zlom zaraščen.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno opisalo potek zdravljenja, kar se pritožbeno ne izpodbija. Verjelo je izvedencu medicinske stroke, ki je navedel, da je bilo tožnikovo zdravljenje po poškodbi končano ob zaključku bolniškega staleža 18.12.1998 in da mu je bilo že ob kontrolnem pregledu 12.10.1998 pojasnjen obseg škode in trajnih posledic. Sodišče prve stopnje je tako napačno ocenilo pisno izvedeni dokaz, mnenje izvedenca medicinske stroke in sicer v delu, ko je štelo, da je treba kot čas zdravljenja šteti tudi čas do odstranitve osteosintetskega materiala in je zato napačno zaključilo, da je šele po tej operaciji začel teči triletni zastaralni rok. Pritožnica ima v tem delu prav.

I. odst. 376. čl. ZOR enako kot sedanji čl. 352 Obligacijskega zakonika, določa, da začne zastaranje teči, ko oškodovanec izve za škodo. Pogoj vednosti o škodi je izpolnjen brž, ko je oškodovancu na voljo dovolj podatkov oz. ko se seznani z dovolj okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Pri tem pa se tudi od samega oškodovanca pričakuje določena skrbnost. Zastaranje začne teči, ko bi lahko oškodovanec ob primerni skrbnosti zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je povzemalo mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je v dopolnitvi navedel, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 8.12.1998. Takrat je dobil navodilo za odstranitev OSM materiala, le-tega pa ni odstranil čez leto dni, kot mu je bilo naročeno, ampak šele 1.3.2001. Izvedenec je v mnenju prepričljivo navedel, da je bilo zdravljenje tožnika končano 8.12.1998 in da je bilo pri kirurškem kontrolnem pregledu 12.10.1998 ugotovljeno, da obstaja zadovoljiva gibljivost v gležnju poškodovane in operirane goleni. Takrat je dobil tudi navodila o operativni odstranitvi OSM čez približno eno leto. Objektivno gledano je stanje pri tožniku 12.10.1998 bilo ob kontrolnem kirurškem pregledu ustaljeno oz. stabilizirano, ko mu je bilo pojasnjeno, da je zlom na RTG slikah videti preraščen in mu je tudi kot laiku bil jasen obseg škode oz. trajnih posledic, ki so zaostale po obravnavani nezgodi. Teh ugotovitev izvedenca stranki v postopku na prvi stopnji nista izpodbijali, sodišče prve stopnje pa jih je tudi povzelo. Zato je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je začel teči zastaralni rok šele po odstranitvi OSM materiala 1.3.2001, ko je bil tožnik ponovno operiran. Izvedenec je v mnenju res navedel, da je to zdravljenje treba šteti kot nadaljevanje osnovnega zdravljenja te poškodbe, vendar pa iz tega dela ne izhaja, da je bilo zdravljenje zaključeno šele v letu 2001. Iz tega dela mnenja izvedenca izhaja, da je bila odstranitev OSM materiala ter zdravljenje povezano s prvotno poškodbo, ne pomeni pa, da je bilo zdravljenje šele takrat zaključeno, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. Tudi iz večinske oz. iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se šteje za zaključek zdravljenja datum, ko se posledice tako ustalijo, da lahko oškodovanec ugotovi obseg škode, to pa je bilo v mesecu decembru 1998. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo I. odst. 376. čl. ZOR in napačno zaključilo, da je bilo zdravljenje končano v letu 2001 in ne v letu 1998. Ker je bila tožba vložena priporočeno po pošti 5.11.2002 je bila vložena po preteku triletnega zastaralnega roka, zato je bil ugovor tožene stranke o tem, da je terjatev zastarana, utemeljen. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja zavrne (ZPP čl.358).

Ker tožeča stranka ni uspela z zahtevkom, mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (ZPP, čl. 154/I). Le te je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku. Pri tem je upoštevalo že odmerjene stroške po stroškovniki tožene stranke z dne 7.4.2008 (list. št. 207) v višini 3495,00 EUR, ter nadaljnje priglašene stroške za narok, ki je bil opravljen 31.8.2009, v višini 400 točk in 20% DDV, stroške za pritožbo z dne 14.9.2009, s katero je tožena stranka uspela (1000 točk za sestavo, DDV in taksa za pritožbo v višini 499,00 EUR), ter stroške za zadnjo glavno obravnavo (700 točk in 20% DDV). Skupno mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 5.150,68 EUR stroškov postopka. Stroški, ki jih je tožena stranka priglasila za odgovor na pritožbo niso bili potrebni. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 1000 točk in 20% DDV, in 20 točk za administrativne stroške kar znese 559,98 EUR, ostali stroški pa niso v skladu z OT. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo v skladu z prej veljavno Odvetniško tarifo in določbami 154 in 155 čl. ZPP.

Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožeča stranka sama nosi te stroške.