Jedro

Ker je pooblaščenec vlagateljev, ki so v tujini, na poziv prvostopnega organa za dopolnitev pomanjkljive vloge za denacionalizacijo dostavil del zahtevane dokumentacije in istočasno izjavil, da bo ostale listine dostavil čim bo to mogoče, bi moral prvostopni organ vlogo smiselno obravnavati kot prošnjo za določitev dodatnega roka za dopolnitev vloge. Ker tega ni storil, je podana kršitev načela varstva pravic stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. 464-291/2003 z dne 19. 10. 2004 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote A, št. 321-234/93-40 z dne 18. 7. 2003, s katerim je bila zavržena zahteva z dne 4. 6. 1993 za denacionalizacijo premoženja prejšnjih lastnikov pok. BB in CC. Prvostopni upravni organ je zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo zavrgel kot nepopolno, ker tožeča stranka kljub večkratnemu pozivu na dopolnitev vloge le-te ni dopolnila v predpisanem roku, čeprav je bila opozorjena na posledice, če ne bo sledila pozivu. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 2. odstavek 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter navaja, katere listine in dokaze je treba priložiti zahtevi za denacionalizacijo, da je vloga popolna ter da je možno uvesti postopek. V zvezi z obravnavanjem vlog ZDen nima posebnih določb, zaradi česar se v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDen za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.). V 68. členu ZUP/86 je določeno, da organ, ki sprejme nepopolno vlogo, določi vložniku rok za odpravo pomanjkljivosti in ga opozori, da bo s sklepom vlogo zavrgel, če ne bo sledil pozivu na dopolnitev vloge. Če vložnik v predpisanem roku svoje vloge ne dopolni, jo organ zavrže in se po zakonu šteje, da vloga sploh ni bila vložena. Na podlagi podatkov v upravnih spisih tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka zahtevi za denacionalizacijo ni priložila vseh zahtevanih podatkov in listin, med drugim tudi ne potrdil o vpisu prejšnjih lastnikov v evidenco o državljanstvu ter dokaza o pravnem nasledstvu vlagateljev po prejšnjih lastnikih. Prvostopni upravni organ je tožečo stranko po pooblaščencih pozival (20. 10. 1993, 3. 11. 1995, 26. 3. 1999, 18. 9. 2000 in 10. 3. 2003), da v določenem roku dostavi manjkajoče listine in podatke ter jo opozoril na posledice, če zahteve ne bo dopolnila. Ob zadnjem pozivu z dne 10. 3. 2003 je pooblaščenec tožeče stranke zaprosil za podaljšanje roka za dostavo listin. Prvostopni organ je zahtevi ugodil ter podaljšal rok za 60 dni. Po preteku tega roka je pooblaščenec dostavil le mrliške liste za prejšnja lastnika podržavljenega premoženja ter krstni list za CC, vse v overjenem prevodu, ni pa dostavil drugih zahtevanih listin. Ker tožeča stranka po pozivih 10 let ni dostavila vseh zahtevanih listin, je po presoji tožene stranke prvostopni upravni organ vlogo za denacionalizacijo utemeljeno zavrgel na podlagi 2. odstavka 68. člena ZUP/86. Tožena stranka zavrača ugovor v pritožbi, da bi moral prvostopni organ po uradni dolžnosti pridobiti zemljiškoknjižne izpiske in druge listine. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZDen mora prvostopni upravni organ po uradni dolžnosti zahtevati od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice do denacionalizacije, le v primeru, če listine, naštete v 62. členu ZDen, ne obstajajo. Da navedene listine ne obstajajo, pa tožeča stranka ni dokazala.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre v predmetni zadevi za zelo stare osebe, otroke denacionalizacijskih upravičencev, ki so bili poučeni le o tem, da je postopek v teku. Pripomba tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala, da listine ne obstajajo, kaže na v medijih pogosto kritizirano ravnanje birokracije in njen cinizem, ki se kaže v primeru starih ljudi, ki dokumentov ne morejo poiskati na kraju samem, so prisiljeni potovati, denarja za to pa nimajo, zaradi česar ne morejo doseči svojih pravic. Že samo dejstvo, da dokumentov niso predložili, je dokaz, da jih nimajo, takšna logika razmišljanja pa je utemeljena v Ustavi in Deklaraciji o človekovih pravicah, saj mora administracija služiti strankam in ne obratno. Stari ljudje niso dolžni trpeti krivic samo zato, ker so stari in imajo zaradi tega raznovrstne težave. V danem primeru se tožeča stranka ne bo sklicevala na "zgodovinske dogodke" in pravne domneve, temveč na splošno znana dejstva, ki so poleg predpisov veljaven dokaz za dosego pravic strank. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za med strankama sporno zavrženje zahteve za denacionalizacijo z dne 4. 6. 1993 na podlagi 2. odstavka 68. člena. 1. odstavek 68. člena ZUP/86 določa, da če ima vloga takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, ali če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ, ki sprejme tako vlogo, mora storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi. 2. odstavek 68. člena ZUP/86 pa določa, da če vložnik v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, se šteje, da je bila vloga od samega začetka v redu. Če pa tega ne stori in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati, se šteje, da vloga sploh ni bila vložena. O tem izda organ sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Na to posledico je treba vložnika v vabilu za popravo vloge posebej opozoriti. Po določbi 2. in 3. odstavka 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00 in 11/01-odl. US) mora zahteva za denacionalizacijo obvezno vsebovati: listino o podržavljenju ali pa navedbo uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta podržavljenja; potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu; navedbo razmerja do upravičenca ter kdo pride v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga pravni naslednik upravičenca; ime pooblaščenca, ki bo pred pristojnim organom zastopal interese vlagatelja, če vlagatelj zahteve nima stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije. Če se zahteva nanaša na nepremičnino, mora priložiti tudi: zemljiškoknjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi v zemljiškoknjižnih vložkih ter historični izpisek "C" lista, v katerih so bile vpisane podržavljene nepremičnine, od 15. 5. 1945 dalje do dneva vložitve zahtevka, ali overjeno fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka s temi podatki ter zemljiškoknjižne podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja. Po določbi 63. člena ZDen pa v primeru, če ne obstajajo listine iz 62. člena ZDen, organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. Organ po navedeni določbi ravna le v primeru, kadar vlagatelj zahteve svojo trditev, da listine ne obstajajo, dokaže z ustreznimi dokazili, da je storil vse, da bi listino priskrbel. Na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče ugotavlja, da zahteva tožeče stranke z dne 4. 6. 1993 ni vsebovala vseh obveznih sestavin, tožeča stranka pa v postopku tudi ni izkazala, da določenih zahtevanih listin ne more pridobiti. Vendar pa je po presoji sodišča, glede na izkazane podatke v upravnih spisih, sklep o zavrženju zahteve za denacionalizacijo preuranjen. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da gre v obravnavanem primeru za starejše vlagatelje zahteve, ki se nahajajo v tujini, zaradi česar je zbiranje zahtevanih dokumentov otežkočeno. Vlagatelji zahteve so odvetniško pisarno DD pooblastili za zastopanje šele dne 20. 2. 2003, po tem, ko je prejšnji pooblaščenec, ki je v Republiki Sloveniji zastopal njihove interese, odšel v pokoj. Pooblaščenec je poziv za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo v roku 40 dni prejel dne 11. 3. 2003, ter mu je bil rok za dopolnitev zahteve na njegovo prošnjo z dne 23. 4. 2003 z dopisom upravnega organa, ki ga je pooblaščenec prejel dne 5. 5. 2003, podaljšan še za 60 dni (torej do 5. 7. 2003). Pooblaščenec je nato z dopisom z dne 4. 7. 2003 prvostopnemu upravnemu organu dostavil del zahtevane dokumentacije, z navedbo, da ostalih listin še ni prejel, in jih bo dostavil takoj po prejemu. Po oceni sodišča bi glede na takšne okoliščine primera prvostopni upravni organ moral smiselno šteti to vlogo kot prošnjo za določitev dodatnega roka za dopolnitev vloge, o čemer bi moral le-ta tudi odločiti in vlagatelje ponovno opozoriti na posledice v smislu 2. odstavka 68. člena ZUP/86. Po presoji sodišča je glede na to, da je bil rok za dopolnitev vloge pred tem večkrat podaljšan, tožeča stranka (ki je sicer tudi dostavljala zahtevane listine), ki je zaprosila za dodatno podaljšanje roka za predložitev listin, upravičeno pričakovala, da zahteva za denacionalizacijo ne bo zavržena zaradi formalne pomanjkljivosti.

Po presoji sodišča upravni organ v obravnavanem primeru ni upošteval načela varstva pravic stranke v smislu 1. odstavka 5. člena ZUP/86, po katerem morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Zato je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je sodišče vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS, pri čemer je pristojni organ dolžan upoštevati 3. odstavek 60. člena ZUS.