Jedro

Institut naknadnega sosporništva je možen le s privolitvijo tistega, ki naj vstopi v pravdo.

Ugotovitev lastninske pravice je mogoče doseči le tako, da se v pravdi zajame lastnika nepremičnine. Le na podlagi takšne ugotovitvene sodbe je mogoč vpis tožnika v zemljiško knjigo, saj ugotovitev lastninske pravice ob odsotnosti zaznambe spora zoper tretjega, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ne more učinkovati, če ni stranka pravdnega postopka.

Obrazložitev

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) S sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine, parc. št. 451/5, k.o. V (v nadaljevanju sporna nepremičnina) in da ji je tožena stranka, podredno pa M, dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri tej nepremičnini v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.474,98 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje sodišču prve stopnje, da je šlo le za pridobitev posesti in pri tem opozarja na vsebino prodajne pogodbe z dne 10. oktobra 1964, da se bivša kurilnica pionirske železniške postaje proda kupcu v popolno in nepreklicno last z dovoljenjem, da se vpiše kot lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje pod upravo kupca. Z njo je bil opravljen prenos družbene lastnine med družbenima pravnima osebama, za katero je zadostovala veljavna pogodba, vknjižba pa ni bila potrebna. Tožena stranka je že s to pogodbo prenehala biti imetnik pravice družbene lastnine na prodani nepremičnini, vse pravice pa je pridobilo Časopisno podjetje D – T D in jih 11. decembra 1990 preneslo na tožečo stranko, hkrati izstavilo tudi zemljiškoknjižno dovolilo za njen vpis. Prenos iz družbene lastnine v zasebno je bil dopusten, tožeča stranka pa je na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Meni, da sodišče napačno razlaga obstoj družbene lastnine in s tem institut priposestvovanja. Ker sporna nepremičnina v času teka priposestvovalne dobe ni spadala v režim družbene lastnine, je zaključek sodišča, da tožeča stranka sporne nepremičnine ni priposestvovala, napačen. Opozarja na nelogičen in nerazumljiv zapis sodišča prve stopnje v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice T D. Ta ni bila le zatrjevana pravna prednica tožnika, saj je ta pravno nasledstvo izkazal z veljavno prodajno pogodbo z dne 11. decembra 1990. Od tedaj dalje je tekla tudi 10-letna priposestvovalna doba. Ob uveljavitvi Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in kasnejše spremembe; ZZ) tožena stranka ni več imela pravice uporabe. Tudi če je obstajala, so od uveljavitve ZZ dalje izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje, tako priposestvovalna doba kot dobra vera tožnika. Toženki bi morali dokazati njegovo nedobrovernost, o tem pa nista predložili nobenega dokaza, oporekali sta le veljavnosti predloženih pogodb. Meni, da je sodišče prve stopnje v razlogih zavrnitve podredno postavljenega tožbenega zahtevka prišlo samo s seboj v nasprotje, saj je navedlo, da tožeča stranka zahteva izpolnitev od osebe, ki ni stranka pravdnega postopka, hkrati pa je dovolilo spremembo tožbe. S tem pa je M postala stranka postopka.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5)Tožeča stranka s tožbo, vloženo 04. junija 2004, zahteva ugotovitev, da je lastnica sporne nepremične in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpisala kot lastnica. Tožbo je vložila zoper Z v L, ki je bil ob vložitvi tožbe v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sporne nepremičnine. Tekom pravdnega postopka se je kot lastnica v zemljiško knjigo vpisala M. (6) Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6.10.2009 tožbo želela razširiti na M., ki pa v to ni privolila (2. odstavek 191. člena ZPP). Njene privolitve sodišče ne more nadomestiti s sklepom, zato M. ni postala pravdna stranka (1). Je pa sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe, to je obravnavo podrednega, a vsebinsko identičnega tožbenega zahtevka zoper M. (2. odstavek 184. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 185. člena ZPP). Tudi s tem pa ta ni postala pravdna stranka. Poudariti velja tudi, da ne gre za situacijo iz 190. člena ZPP, ki tožnikov položaj olajša, kadar med pravdo katera od stranka odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Ta tožnika ne varuje v sporu glede stvarnih pravic na nepremičninah, za učinkovitost sodne odločbe proti tretjim se mora ta poslužiti instituta zaznambe spora (2). V konkretnem primeru pa je tudi sicer do spremembe lastništva prišlo že pred pravdo, saj je M kot ustanoviteljica tožene stranke lastninsko pravico na podlagi zakona pridobila že z izpolnitvijo v njem navedenih pogojev (3), to je že z uveljavitvijo ZZ leta 1991. (7) Tožeča stranka zaradi zgrešene pasivne legitimacije s tožbenim zahtevkom na ugotovitev svoje lastninske zoper toženo stranko tako ne more uspeti. Ugotovitev lastninske pravice je namreč mogoče doseči le tako, da se v pravdi zajame lastnika nepremičnine. Le na podlagi takšne ugotovitvene sodbe sodišča bi bil mogoč vpis tožnika v zemljiško knjigo (3. točka 1. odstavka 40. člena v zvezi s 2. alineo 1. odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 in spremembe; ZZK-1). Zaradi navedenega tožeča stranka ne more uspeti niti z identičnim, podredno postavljenim tožbenim zahtevkom, naperjenim zoper M, saj ugotovitev lastninske pravice zoper njo ne more učinkovati, ker ni stranka tega pravdnega postopka.

(8) Utemeljen pa ni niti tožbeni zahtevek (ne primarni zoper toženo stranko, ne podredni zoper M) za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnik svojo lastninsko pravico opira na priposestvovanje, ki je originarni način (z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev) pridobitve lastninske pravice. Izvirni pridobitvi je lastno, da se pravica pridobi neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane stvarne pravice bi, če bi v pravdi uspel, tožnik dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1). Do vpisa bi sicer lahko prišlo tudi, če bi mu toženec prostovoljno izdal t. i. posadno listino, s katero bi v ustrezni obliki priznal pravna dejstva, ki so podlaga za izvirno pridobitev pravice. Tožnik brez ustrezne pravnoposlovne podlage niti od toženca, niti od M takšnega ravnanja ni upravičen zahtevati.

(10) Pritrditi pa gre tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnil pogoja dobroverne posesti kot enega od kumulativno zahtevanih pogojev za priposestvovanje (2. odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/2002 in spremembe; SPZ, prej 28. člen Zakona o lastninskopravnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 6/1980 in spremembe; ZTLR). Dobroverni posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Praviloma mora biti kot tak tudi vpisan v zemljiški knjigi. Res se dobra vera domneva, na toženi stranki pa je, da zatrjuje in dokaže nasprotno. Ne drži, da naj bi tožena stranka oporekala le veljavnosti predloženih pogodb. V pripravljalni vlogi z dne 11. septembra 2009 je dobri veri tožnika nasprotovala tudi zato, ker že iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da ta ni mogel biti prepričan, da je lastnik, saj v tej ni bil vpisan niti njegov pravni prednik, ki naj bi nanj prenesel lastninsko pravico. Tudi sam je priznal, da se je zavedal, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, celo nasprotno, na toženo stranko se je obračal tudi z dopisi, da bi odkupil še nepremičnino, parc. št. 451/4, k.o. V. in za obe skupaj dosegel vpis. Pravna teorija in sodna praksa sicer izjemoma priznavata tudi t. i. izvenknjižno priposestvovanje predvsem tedaj, ko razlogi za to, da pridobitelj ni vpisan v zemljiški knjigi, niso na njegovi strani. Tožnik pa ni pojasnil, v čem bi bile podane izjemne okoliščine, ki bi tovrstno priposestvovanje utemeljevale (4). Spričo tega o njegovi nedobrovernosti ni več nobenega dvoma.

(11) Odveč je pritožbeno razlogovanje o tem, da naj bi tožnik lastninsko pravico pridobil pravnoposlovno, z verigo prodajnih pogodb. S pravnim poslom se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (1. odstavek 49. člena SPZ, prej 33. člen ZTLR). Tudi v sistemu, ki je poznal dve lastninski kategoriji – družbeno in zasebno lastnino, je to veljalo, kadar se je prenašala slednja. Enako tudi, če je bil opravljen prenos stvari iz sistema družbene lastnine v sistem zasebne lastnine. Nedvomno pa je, da tožnik vpisa v zemljiško knjigo ni dosegel, zato lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi ni pridobil. Konstitutivnost vpisa resda ni veljala tedaj, ko je šlo za prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. Tožnik pa navedb, ki bi utemeljevale njegovo pravico uporabe in s tem morebitno pridobitev lastninske pravice na njeni podlagi, pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa tudi ni pojasnil, da jih morebiti zaradi nekrivdnih razlogov ne bi mogel in jih pritožbeno sodišče šteje kot nedovoljene novote. (337. člen ZPP).

(12) Po povedanem se pritožba tožeče stranke izkaže kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Na preostale pritožbene navedbe ni posebej odgovarjalo, saj so se izkazale za nerelevantne.

(13) Tožeča stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožena pa svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).

(1) Več o tem Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, 2. knjiga, str. 241 in naslednje.

(2) Več o tem Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, 2. knjiga, str. 229. (3) Primerjaj Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 240. (4) Primerjaj ibidem, str. 266 in naslednja, sodna praksa pa izjeme dopušča predvsem, kadar je zemljiškoknjižno stanje neurejeno, primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 15/2010, VSL sodba II Cp 605/2009.