Jedro

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Zahteval je, da sodišče izvede predlagane dokaze, zasliši stranke in priče. Prvostopno sodišče predlogu ni sledilo in je odločilo na seji. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave pa sodišče ni imelo podlage za sojenje na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 28.1.2002, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo podržavljenje nepremičnine, parc. št. 1285 k.o. B., prej last A.H. Tožena stranka soglaša z ugotovitvijo upravnega organa prve stopnje, da je določena odškodnina ob podržavljenju znašala 358,84 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Zato je prvostopni organ navedeno odškodnino v skladu s 1. odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pravilno upošteval ter zavrnil zahtevo za denacionalizacijo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je predmet postopka parc. št. 1285 k.o. B., ki je bila prejšnji lastnici podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, to je na podlagi predpisa iz 29. točke 3. člena ZDen.

Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta v okviru navedene določbe pravilno uporabila materialno pravo, ko sta štela prejšnjo lastnico za upravičenko do denacionalizacije, saj v odškodnino za podržavljene nepremičnine nadomestnih zemljišč ni dobila. Pravilno pa sta tožena stranka in prvostopni organ uporabila materialno pravo tudi, ko sta na podlagi 1. odstavka 72. člena ZDen ugotavljala, ali sedanja vrednost ob podržavljenju dane odškodnine presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Dana odškodnina se upošteva pod pogojem, da je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Med strankama je sporen način upoštevanja dane odškodnine ob vračanju. Prvostopni organ je postopkovno pravilno, po izjavi pooblaščenca vlagateljev, da odškodnine v denarnem znesku ni pripravljen vrniti, odškodnino, dano ob podržavljenju, upošteval pri poračunu ob vrnitvi v naravi. Ker je odškodnina, dana ob podržavljenju presegla vrednost nepremičnine, je pravilna zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka. Na tožnikov tožbeni ugovor, da odškodnina, določena v sodnem sklepu z dne 3.3.1976 v znesku 56.100 din ni obsegala le odškodnine za zemljišče, ampak tudi odškodnino za kozolec in drevesa, sodišče odgovarja, da dejstvo objekta in drevja na zemljišču iz navedenega sklepa ne izhaja. Ta ugovor pa je tudi tožbena novota, ki jo sodišče v skladu s 3. odstavkom 14. člena ZUS ne more upoštevati.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS. Med drugim navaja, da glede na dolgotrajnost predmetnega denacionalizacijskega postopka, drobitev odločanja na številne delne odločbe, nejasne izjave vlagatelja v zvezi z nejasno obveznostjo o vračilu odškodnine za nacionalizirano premoženje, bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo razpisati glavno obravnavo, na kateri bi razčistili navedene nejasnosti. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo glavne obravnave kršilo določbe postopka v upravnem sporu v smislu 4. odstavka 72. člena ZUS. Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje strank, kar bi omogočilo podrobnejšo razjasnitev poteka upravnega postopka, kar bi vsekakor vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato meni, da bi glede spornega upoštevanja dane odškodnine morala biti razpisana glavna obravnava in zaslišane stranke. V denacionalizacijskem postopku so bili pri organu prve stopnje razpisani številni naroki, predvsem v zvezi z ugotavljanjem obsega premoženja, nikjer pa ni bilo določeno ali dogovorjeno, da vlagatelj odstopa od vrnitve sporne parcele v naravi, utemeljeno pa je podvomil v utemeljenost višine odškodnine. Vseskozi je zatrjeval, da sama zemlja ni bila toliko ocenjena in da je stal na navedenem zemljišču tudi kozolec. Vse to je narekovalo izdajo odločbe o vrnitvi navedene parcele v last in posest upravičenki in z določitvijo odškodnine, ki naj bi jo plačali pravni nasledniki upravičenke v daljšem časovnem razdobju, ki ne sme biti krajši od 10 let in zoper takšno odločbo bi imel tožnik možnost pritožbe, če ne bi bil zadovoljen v zvezi z odločitvijo o odškodnini, predvsem njeni višini. Z opustitvijo take odločbe v smislu 2. odstavka 3. alinee 25. člena ZDen je bila pravnim naslednikom upravičenke protizakonito odvzeta možnost pridobitve parcele nazaj v last in posest. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z določeno odškodnino, kjer ni bil naveden kozolec in drevesa. Predvsem pa to ni tožbena novota v smislu 14. člena ZUS, kajti o tem je tožnik vseskozi zatrjeval v postopku, vendar pa se je postopek vodil bolj po domače in so se določena dejstva zapisala, določena pa se niso zapisala. In prav v tej zvezi bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo zaradi razjasnitve določenih dejstev. Že samo odstopanje vrednosti parcele 1285 k.o. B. od ostalih vrednosti drugih parcel, ki se držijo te parcele in so po kvaliteti in bonitetnih razredih enake, govori v prid tožnikovemu zatrjevanju, da v določeni vrednosti ni zajeto le zemljišče, ampak tudi ostale vrednosti. Zaradi navedenega je prvostopno sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da dejansko stanje glede dane odškodnine ni bilo pravilno ugotovljeno. Zahteval je da sodišče izvede predlagane dokaze, zasliši stranke in v tožbi navedene priče. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni imelo podlage za odločanje na seji. O dokazih, ki jih je tožnik navedel v tožbi, bi se sodišče moralo opredeliti na glavni obravnavi. Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni ugovor, da odškodnina določena v sodnem sklepu z dne 3.3.1976 ni obsegala le odškodnine za zemljišče, ampak tudi odškodnino za kozolec in drevesa, tožbena novota v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS. Ker je ugotovitev navedene odškodnine del dejanskega stanja, bi moralo sodišče v tej zadevi, v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZUS izvesti vse dokaze, za katere meni, da bi prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi.

Glede na navedeno, sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika pravice iz 22. člena Ustave RS ni imelo podlage za sojenje na seji. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS, razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.