Jedro

Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba pravde ne more začeti, niti ne kdo drugi v njenem imenu. Zato se pomanjkljivosti take narave ne morejo odpraviti.

Spori zaradi plačila terjatev v zvezi z uporabo denacionalizacijskega premoženja, ki se rešujejo po procesnih pravilih tako kot vse druge pravde. Revident prezre, da pokojnika nista nastopala v denacionalizacijskem postopku kot stranka (pač pa njuni pravni naslednici - kar je bilo v skladu s 60. členom ZDen). Odločba o denacionalizaciji pa se je v vseh primerih glasila na prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (pa če je bil živ, ali ne - 67. člen ZDen). V takih primerih, kot je obravnavani, pa se terjatve uveljavlja tako, kot to na splošno velja za uveljavljanje zapustnikovih terjatev (s to razliko, da take terjatve, kot je obravnavana, čestokrat nastanejo šele po smrti denacionalizacijskih upravičencev).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo prvi toženki, da mora plačati tožeči stranki 3,337.382,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot nadomestilo za uporabo denacionaliziranih nepremičnin v času od uveljavitve zakona do izdaje denacionalizacijske odločbe. Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in zahtevek v celoti zoper drugo toženko, je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da sta tožnika umrla že pred vložitvijo tožbe in da zato nimata lastnosti stranke.

Zoper sklep sodišče druge stopnje je vložil revizijo B. M. po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijani sklep razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je izrek sklepa nerazumljiv, tudi sicer je obrazložitev nerazumljiva ter sta podani kršitvi 10. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Po določilu tretjega odstavka 77. člena ZPP, bi sodišče lahko podelilo lastnost stranke v pravdi nastopajočima tožnikoma. Po Zakonu o denacionalizaciji se premoženje vrača denacionalizacijskim upravičencem, tako je bilo premoženje vrnjeno R. in A. M. in kot sta bila upravičenca do denacionalizacije, sta upravičena tudi do vložitve te tožbe. Lastnost stranke pa bi se lahko podelila skrbniku denacionalizacijskih upravičencev. Ker dedovanje še ni zaključeno, dediči v tem primeru niso mogli vložiti tožbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in prvi toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Kot tožnika nastopata R. in A. M., ki sta umrla že leta 1978 oziroma 1982. Nepremičnine, ki so bile nacionalizirane, so bile navedenima vrnjene kot upravičencema do denacionalizacije na podlagi zahteve, ki sta jo vložili E. L. in M. Š. Ker sta bila denacionalizacijska upravičenca že med upravnim postopkom mrtva, je upravni organ na podlagi tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) postavil skrbnika za posebne primere B. M. Ta zastopa kot skrbnik pokojna R. M. in A. M. v predmetni pravdi, v kateri tožnika iztožujeta nadomestilo (odškodnino) za izgubljeno najemnino od denacionaliziranih nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku dosodilo tožnikoma 3,337.382,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek (in zahtevek zoper Republiko Slovenijo v celoti) zavrnilo. Na pritožbo tožnikov in prve toženke je sodišče druge stopnje v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo iz razloga, ker tožnika kot pokojnika nimata lastnosti stranke ter je bila s sodbo zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Predmet revizijskega postopka je sklep sodišča druge stopnje, ki mu revident očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Po presoji revizijskega sodišča zatrjevane ali kakšne uradoma upoštevne kršitve niso bile zagrešene ter je revizijo zavrnilo iz spodaj navedenih razlogov.

Pravna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka (v pravdi) nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Na obstoj navedene predpostavke mora sodišče paziti ves čas postopka (82. člen ZPP) ter mora tožbo zavreči, če se pomanjkljivosti glede predpostavk ne dajo odpraviti (peti odstavek 83. člena ZPP). Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba pravde ne more začeti, niti ne kdo drugi v njenem imenu. Zato se pomanjkljivosti take narave ne morejo odpraviti. Ker je bilo v tem primeru ugotovljeno, da sta kot tožnika navedena subjekta umrla že več let pred vložitvijo predmetne tožbe, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 369. člena ZPP in ostale spredaj navedene določbe, ko je razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo zavrglo.

V procesnem pogledu zadeva ne more biti nič drugačna v primeru (v nasprotju z mnenjem revidenta), če se terjatev nanaša na uporabo nepremičnine, ki je sedaj denacionalizirana. Namreč tudi take terjatve se uveljavljajo v pravdah, ki se rešujejo po procesnih pravilih tako kot vse druge pravde. Revident prezre, da pokojnika nista nastopala v denacionalizacijskem postopku kot stranka (pač pa njuni pravni naslednici - kar je bilo v skladu s 60. členom ZDen). Odločba o denacionalizaciji pa se je v vseh primerih glasila na prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (pa če je bil živ, ali ne - 67. člen ZDen). V takih primerih kot je obravnavani pa se terjatve uveljavlja tako, kot to na splošno velja za uveljavljanje zapustnikovih terjatev (s to razliko, da take terjatve, kot je obravnavana, čestokrat nastanejo šele po smrti denacionalizacijskih upravičencev).

Zaradi popolnosti razlogov (ki presegajo namen revizijskega pravnega sredstva), se še dodaja, da so revizijska pojmovanja tretjega odstavka 77. člena ZPP zgrešena. Po navedenem določilu lahko sodišče izjemoma prizna lastnost stranke le tistim oblikam združevanja, ki ob ostalih predpostavkah obstajajo (eksistirajo). V takih primerih, kot je obravnavani, tako ta institut ne prihaja v poštev. Kar zadeva poimenovanje tožečih strank v tem postopku, je gotovo, da tega ni mogoče pripisati sodiščem, čeprav ta v svoje odločbe prevzamejo sporočena poimenovanja (namesto mogočih navedb domnevnih zastopnikov, skrbnikov). Ostajajo pa tako odločbe jasnejše (in ne manj razumljive kot je razumeti revidenta). In sklepno: povsem razumljiva in pravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča. Z njo je bila zaradi neodpravljivih procesnih napak razveljavljena celotna prvostopenjska sodba (z zavrnilnim delom vred, kar je bilo v korist "tožeče stranke") in tožba zavržena, kar je pogoj za morebitno novo tožbo.

Ker iz razlogov, ki so spredaj navedeni, revizija ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (400. člen v zvezi s 393. členom ZPP).