Jedro

Sama udeležba na javnem razpisu za financiranje projektov iz državnega proračuna še ne zagotavlja tudi uspeha na tem razpisu in tako pomeni zgolj določeno pričakovanje. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica izpada sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo (gre za pričakovana denarna sredstva), ne more uveljavljati kot težko popravljivo škodo, potrebno za izdajo začasne odredbe (32. člen ZUS-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo v zvezi s tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 6110-284/2018/2 z dne 4. 7. 2018. S slednjo je bila vloga tožeče stranke, ki je prispela na projektni razpis, oznaka JPR-UM-2018 – področje Glasbene umetnosti, podpodročje Organizacija koncertov in glasbenoscenskih predstav, z naslovom AA, zavržena, saj vloge ni vložila upravičena oseba. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožnik zaradi zavarovanja 30.000,00 EUR iz državnega proračuna predlagal, da se toženi stranki: 1. prepove vsako enostransko razpolaganje z zagotovljenimi sredstvi po Javnem razpisu za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (projektni razpis, oznaka JPR-UM-2018), in 2. prepove vsako sklepanje pogodb o financiranju in izvedbi projektov ter izvršitve izplačil po navedenih pogodbah oziroma podredno odredi zadržanje izvajanja vseh aktivnosti v zvezi z navedenim javnim razpisom, predvsem sklepanja pogodb o financiranju in izvedbi projektov ter izvršitve izplačil po navedenih pogodbah.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode. Kandidiranje na razpisu za pridobitev javnih sredstev še ne pomeni, da bo kandidat tudi izbran. Izbor in pridobitev zaprošenih sredstev predstavlja zgolj njegovo pričakovanje in s tem bodoče negotovo dejstvo, ki je odvisno od ocenjevanja njegove vloge na javnem razpisu. To pa pomeni, da zelo hudih in škodljivih posledic s tem, da se mu navedeno pričakovanje ni uresničilo, tožnik ne izkazuje. Zmotno je tudi stališče, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe sodno varstvo ostalo brez vsebine, ker naj bi bila pred tem porabljena že vsa zagotovljena sredstva. Vsakokratni Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju ZIPRS) mu namreč v takšnih primerih zagotavlja izplačilo. Ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode, se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper naveden sklep sodišča prve stopnje uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev odpravi in jo spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje. Meni, da je obstoj težko popravljive škode v zadostni meri opredelil in ustrezno konkretiziral z realno izkazanimi posledicami, saj so odločitve o sofinanciranju občutno prepozne in je zato pogosto nemogoče dogodke ustrezno organizirati. Izpostavlja, da bi moralo sodišče presojati prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Sklicuje se na navedbe v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, ob tem pa še dodaja, da izpodbijana odločba posega v njegovo dejavnost, ki predstavlja tudi poseg v javno korist in korist drugih (36-letna ustvarjalna kulturna dejavnost pritožnika). Predlaga, naj Vrhovno sodišče odloči tako, da bo mogoče zatečeno situacijo sanirati in ublažiti nastanek težko popravljive škode, ki bo lahko prerasla v nepopravljivo. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Temeljni pogoj za izdajo (ureditvene) začasne odredbe je obstoj težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pritožnik ni izkazal grozeče težko popravljive škode.

10. Tako kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse,1 Vrhovno sodišče tudi v obravnavani zadevi ugotavlja, da sama udeležba na javnem razpisu za financiranje projektov iz državnega proračuna še ne zagotavlja tudi uspeha na tem razpisu in tako pomeni zgolj določeno pričakovanje. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica izpada sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo (gre za pričakovana denarna sredstva), ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1.2 Pri kandidiranju na javnem razpisu je pridobitev sredstev na takšnem razpisu odvisna od tega, ali bo prijavljeni kandidat izbran ali ne, zato gre za negotovo dejstvo, ki ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda.

11. Ob tem je treba zavrniti stališče, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe po (morebitno uspešno) zaključenem postopku izvršitev sodne odločbe postala nemogoča, ker bodo že razdeljena vsa razpoložljiva finančna sredstva in tako ta ne bodo več na razpolago. Posledično je neutemeljen tudi ugovor, da bo v takšnem primeru izvotljen pomen sodnega varstva, saj bo morala toženka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v takšnem primeru potrebna finančna sredstva zagotoviti iz (druge postavke) proračuna.3 Ker predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnica s tožbo uspela, ta tudi ne more predstavljati težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. 12. Pritožbeni ugovori, da naj bi bile odločitve o sofinanciranju sprejete občutno prepozno in da je v posledici dogodke pogosto nemogoče ustrezno organizirati, na navedeno ne morejo vplivati. Problematizirajo kvečjemu primernost zakonske ureditve oziroma njene izvedbe pred pristojnimi upravnimi organi. Poleg tega so tudi pavšalni in v celoti neizkazani. Tako kot to velja za pritožbene trditve (in trditve v zahtevi za izdajo začasne odredbe) o likvidaciji dejavnosti tožnika. Vrhovno sodišče opozarja tudi na že sprejeto stališče, da javni razpisi za sofinanciranje projektov niso namenjenih financiranju dejavnosti posameznih prijaviteljev, temveč so namenjeni financiranju vsebin, ki so v javnem interesu.4 Pritožnikova trditev, da poseg v njegovo dejavnost pomeni tudi poseg v javno korist in korist drugih, zato ni utemeljena.

13. Za obravnavani primer niso pomembne pritožbene navedbe, ki poudarjajo nujnost presoje prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank v smislu določbe 32. člena ZUS-1. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se do dodatnih pogojev za izdajo začasne odredbe, ob odsotnosti izkaza težko popravljive škode, ni treba (niti ni mogoče) opredeljevati.

14. Za obravnavani primer nadalje niso pomembne niti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke ter na neuspeh tožnika na razpisu JPR-PROG-2018-2021, zato se Vrhovno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo. Niti se ni opredeljevalo do "vseh navedb v tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe", saj teh na tak način ni mogoče prenesti v pritožbo in zato upoštevati v pritožbenem postopku.5

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V primerljivih zadevah sofinanciranja projektov iz javnih sredstev je Vrhovno sodišče odločilo z naslednjimi sklepi: I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, I Up 118/2017 z dne 31. 5. 2017, I Up 136/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015. 2 Enako velja za sredstva, ki jih stranka pričakuje po (morebitno) zanjo uspešno zaključenem upravnem sporu. 3 Npr. skladno z določbami vsakokratnega ZIPRS, ki ureja tudi poravnavanje obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb in dokončnih upravnih odločb. 4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, 12. točka obrazložitve. 5 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015 in sklep I Up 180/2016 z dne 5. 7. 2016.