14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. in Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 560/2003 z dne 11. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 770/2003 z dne 14. 5. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 440/96 z dne 18. 12. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov (v pravdi tožnikov) primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju št. 37 na Lepodvorski 2 v Ljubljani in da je tožena stranka z njim dolžna skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ), in ugodilo njegovemu podrejenemu tožbenemu zahtevku. Višje sodišče je njegovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik nasprotuje stališču sodišč, da je primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je zahtevo za odkup stanovanja podal šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2002, kar je prepozno, ker je prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja po SZ že potekel. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove navedbe iz druge pripravljalne vloge, da je zahtevo za odkup stanovanja uveljavljal že z dopisom njegovega pooblaščenca toženi stranki z dne 5. 10. 1993 in da je nepravilno zavrnilo dokazni predlog o vpogledu v ta dopis. Nasprotuje stališču Višjega sodišča, da je pritožnik to navedbo in predlog dokaza podal šele po prvem naroku za glavno obravnavo, kar pa je prepozno in zato neupoštevno. Navaja, da je s to navedbo vsebinsko odgovarjal na navedbe tožene stranke v roku, ki mu ga je določilo sodišče prve stopnje. Nasprotuje tudi stališču pritožbenega in revizijskega sodišča, da ta navedba po vsebini ne pomeni odgovora na navedbe tožene stranke z dne 13. 11. 2002. Pritožnik zatrjuje, da sta Višje in Vrhovno sodišče dopolnjevali in nadgrajevali pomanjkljive razloge sodbe sodišča prve stopnje glede te navedbe in tega dokaznega predloga. Navaja, da dne 20. 11. 2002 ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo, saj je bil pritožnik zaslišan izven naroka in se je glavna obravnava preložila na 18. 12. 2002. Po mnenju pritožnika je razlaga 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ki sta jo podali Višje in Vrhovno sodišče, nezakonita, posledica tega pa naj bi bila kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Zatrjuje, da bi zahtevo za odkup stanovanja (poleg vloge z dne 5. 10. 1993) gotovo uveljavljal pred 8. 1. 1995, če mu ne bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zatrjuje, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na očitek o kršitvi Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in Protokola št. 12 k EKČP. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. in 23. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pretehtalo njegove navedbe, da je zahtevo za odkup stanovanja podal z dopisom toženi stranki z dne 5. 10. 1993 in da je nepravilno zavrnilo predlagani dokaz z vpogledom v navedeni dopis. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, med drugim izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. Načela kontradiktornega postopka zahtevajo aktivno vlogo strank. Stranka je dolžna navesti vsa za odločitev relevantna dejstva in predlagati izvedbo dokazov. To je dolžna storiti v predpisanih (prekluzivnih) rokih, če želi, da jih bo sodišče obravnavalo. Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo sporne navedbe pritožnika in zakaj je zavrnilo predlagani dokaz. Vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da sta Višje in Vrhovno sodišče obrazložili, da te navedbe sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP ni smelo upoštevati, ker jo je pritožnik podal prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede očitka, da je pritožnik sporno navedbo podal kot odgovor na navedbe tožene stranke v roku, ki mu ga je dalo sodišče prve stopnje, pa iz obrazložitve sodbe Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da bi bile navedbe upoštevne, če bi z njimi vsebinsko odgovarjal na navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge. Vendar sta sodišči ocenili, da pritožnik s to navedbo vsebinsko ni odgovarjal na navedbe tožene stranke. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z navedeno oceno sodišča, pa ne zadošča za sklep o kršitvi 22. člena Ustave. Ker sta Višje sodišče in Vrhovno sodišče odgovarjali na njegove pritožbene in revizijske očitke, je neutemeljen pritožnikov očitek, da sta sodišči nezakonito dopolnjevali sodbo sodišča prve stopnje.

4.V zvezi s prekluzijo dejstev in dokazov bi lahko bil pomemben očitek, da prvi narok za glavno obravnavo ni bil dne 20. 11. 2002, temveč dne 18. 12. 2002. Ustavno sodišče je z vpogledom v spis, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe, ugotovilo, da pritožnik tega očitka v reviziji ni uveljavljal in da zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Izčrpanje pravnih sredstev, ki je pogoj za dopustnost ustavne pritožbe, namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitev pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev že v vloženih pravnih sredstvih). Zato pritožnik tega očitka ne more uveljavljati v ustavni pritožbi.

5.Pritožnik ne more svoje lastne neaktivnosti, to je zamude prekluzivnega roka za postavitev zahteve za odkup stanovanja, utemeljevati z domnevno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

6.Pritožnikov očitek, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na očitek o kršitvi EKČP in Protokola št. 12 k EKČP pa je neutemeljen. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da na očitek ni moglo odgovoriti, ker je nekonkreten.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić