Jedro

Ker za presojo pravočasnosti vloge, poslane po telefaksu, velja prejemna in ne oddajna teorija, bi za utemeljenost zahteve za obnovo postopka ne zadoščala izkazanost dejstva, da je dolžnik poslal ugovor, temveč bi moral izkazati, da je COVL njegov ugovor tudi dejansko prejel, česar pa s predloženimi in izvedenimi dokazi ni uspel izkazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Drugi dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se predlog dolžnika za obnovo postopka opr. št. VL 38607/2013 z dne 15. 7. 2014 zavrne kot neutemeljen (I. točka izreka), da mora dolžnik upniku povrniti 2.262,26 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje, do plačila (II. točka izreka) ter da dolžnik sam nosi svoje izvršilne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje drugi dolžnik po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje na podlagi vseh izvedenih dokazov in zmotno presodilo listine, ko je zaključilo, da drugi dolžnik ugovora ni poslal po faksu. Da je sodišče prve stopnje prejelo ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je poslal tudi drugi dolžnik, je jasno razvidno iz dejstva, da ga je celo oprostilo plačila sodnih taks ter ga pred tem tudi pozivalo k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse, prav tako pa je prvotno ugodilo tudi ugovoru drugega dolžnika. Poleg tega je dolžnik predložil potrdilo o uspešno poslanem faksu na številko Okrajnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je faks z listinami obsegal osem strani in da je bila oddaja faksa uspešna, da je faks bil poslan, pa je potrdila tudi priča M. K., ki je tudi potrdil, da je bilo poslanih osem listin. Čeprav je tako priča M. K. potrdil, da je bil faks poslan in z njim tudi ugovor drugega dolžnika, drugi dolžnik pa je predložil tudi potrdilo o oddanem faksu, sodišču prve stopnje napravi in podaja nelogične zaključke, ki so v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker se ugovor prvega dolžnika nahaja na listni št. 33 do 34, nato pa sledijo ostale poslane listine, je očitno ugovor drugega dolžnika bil vržen v koš, vendar se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. S svojim nezakonitim postopanjem in sprejetimi zaključki, ki so v nasprotju s predloženimi dokazi, je sodišče prve stopnje dolžniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. V spisu se je več kot očitno vsaj nekaj časa nahajal ugovor drugega dolžnika, saj drugače sodišče drugega dolžnika ne bi pozivalo naj predloži izjavo o premoženjskem stanju in ga celo oprostilo plačila sodnih taks. Lahko se sicer verjame priči J. B., da spisu ni zasledila ugovora drugega dolžnika, ker je več kot očitno ugovor izpadel iz spisa že prej, zaradi česar pričanje J. B. nima nobene teže in ni odločujoč dokaz, na katerega bi se lahko sodišče prve stopnje oprlo. Sodišče prve stopnje ne more zahtevati od drugega dolžnika, da bi moral preverjati ali so vse listine prispele na sodišča, saj je razpolagal s potrdilom o oddaji pošiljke, da je bilo poslano osem listin, točno toliko, kot jih je poslal. Ne drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da potrdilo o faksu ni obenem potrdilo o prejemu. V vseh postopkih je to dokaz, da si poslal faks in ne drži, da to ni dokaz. Stranka drugače kot s potrdilom o oddaji ne more dokazati, da je faks z listinami poslala. V kolikor je vseh osem listin nemoteno prišlo po faksu, je moral tudi ugovor drugega dolžnika, zato drugi dolžnik ni imel kaj preverjati. Sodišču prve stopnje pa tudi večkrat očita, da v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj ni verjelo priči M. K., da sta bila poslana oba ugovora, torej za prvega in drugega dolžnika, da ni obrazložilo, zakaj bi sodišče pomotoma štelo, da je ugovor in predlog za taksno oprostitev vložil tudi drugi dolžnik in da ni obrazložilo, kako lahko na podlagi vseh listin v spisu, po zaslišanju priče M. K., po pozivu sodišča naj drugi dolžnik predloži izjavo o premoženjskem stanju, po izdaji sklepa o taksni oprostitvi, po izdaji ugovora oziroma sklepa o ugoditvi ugovoru tudi drugega dolžnika, zaključi, da ugovora drugega dolžnika ni bilo v spisu. Meni, da je od drugega dolžnika nemogoče zahtevati, naj dokaže, da je bil ugovor odtujen. Drugi dolžnik je po faksu poslal ugovor, kar je potrdila tudi priča M. K., kaj drugega pa ne more storiti. Ima tudi potrdilo o faksu in to je dovolj dokazov za to, da je bil ugovor poslan na sodišče. Poleg tega je sodišče dolžno zagotoviti zakonito in skrbno ravnanje s prejetimi listinami, zato bi moralo izvesti po uradni dolžnosti dokaze o tem, katere referentke so bile takrat na delovnem mestu, ko so prejele faks dolžnika in pojasniti, kje je ugovor drugega dolžnika. Čeprav je sodišče tekom postopka naredilo veliko postopkovnih napak, jih je enostavno s sklepom z dne 11. 6. 2014 saniralo tako, da je zaključilo, da je sklep o izvršbi z dne 10. 5. 2013 izdan zoper oba dolžnika ter da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložil samo prvi dolžnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje: (-) da je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino 10. 5. 2014 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper prvega in drugega dolžnika, (-) da naj bi 15. 5. 2014 ugovor zoper sklep o izvršbi vložila oba dolžnika, (-) da je Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL 12. 8. 2014 izdalo sklep, s katerim je drugemu dolžniku naložilo, da mora predlog za oprostitev plačila sodnih taks dopolniti tako, da predloži izjavo o premoženjskem stanju, (-) da je drugi dolžnik predlog za oprostitev plačila sodne takse dopolnil 26. 8. 2013, (-) da je sodišče prve stopnje COVL drugega dolžnika s sklepom z dne 26. 9. 2013 oprostilo plačila sodnih taks, (-) da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 11. 2013 odločilo o ugovorih obeh dolžnikov in sklep o izvršbi z dne 10. 5. 2013 v delu, v katerem je dovoljena izvršba, razveljavilo in odločilo, da bo o tem delu zahtevka odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, (-) da je po pritožbi upnika zoper sklep z dne 14. 11. 2013 Višje sodišče v Ljubljani sklep z dne 14. 11. 2013 razveljavilo v razmerju do drugega dolžnika B. O., ker je ugotovilo na podlagi upnikove pritožbe, da drugi dolžnik B. O. ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni vložil, (-) da je sklep Višjega sodišča v Ljubljani drugemu dolžniku bil vročen 4. 7. 2014 in (-) da je 15. 7. 2014 drugi dolžnik pravočasno vložil zahtevo za obnovo postopka primarno iz razloga po 2. točki prvega odstavka 349. člena ZPP (ker mu zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), podredno pa tudi zaradi obnovitvenega razloga po 7. točki prvega odstavka 394. člena ZPP (če je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika oziroma sodnika porotnika, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca stranke, nasprotne stranke ali koga drugega ).

5. Zahtevo za obnovo postopka je drugi dolžnik utemeljeval z navedbami, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložil tudi on in sicer po faksu, ki ga je poslal 15. 5. 2013 ob 13.59 uri, da je ta faks obsegal osem strani in da ga Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL, v primeru, če ugovora ne bi vložil tudi on, zagotovo ne bi pozivalo k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks niti ga oprostilo plačila sodne takse. V dokaz svojih navedb je predlagal zaslišanje priče M. K., svoje zaslišanje, prebiranje listin v spisu ter potrdilo o oddaji faksa s pripisom drugega dolžnika o pravilnem datumu in uri oddaje faksa (saj faks v trenutku oddajanja ni imel nastavljenega pravilnega datuma in časa). Navajal tudi, da je po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 6. 2013 vpogledal sodni spis z namenom, da preveri popis spisa in pri tem ugotovil, da je spis neurejen, da popis spisa sploh ni narejen, da ni mogoče preveriti kaj se je z ugovorom drugega dolžnika dogajalo, da sodišče ni spoštovalo pravil o vodenju sodnih spisov, da predmetni spis ni bil urejen kronološko, da popisa spisa ni vseboval in da ni mogoče preveriti katera pisanja so prišla v sodni spis, kar je v tej zadevi ključnega pomena ter da je ob vpogledu v spis ugotovil tudi, da je bilo vanj vpogledano s strani nekoga drugega, pri čemer je sklepal, da je bil to upnik ali njegov pooblaščenec, pri čemer bi lahko kdo izkoristil dejstvo, da popisa spisa sploh ni bilo in ugovor drugega dolžnika preprosto vzel iz sodnega spisa.

6. Upnik je v svojem obrazloženem odgovoru na zahtevo za obnovo postopka navedbam drugega dolžnika argumentirano nasprotoval in predlagal zavrnitev zahteve za obnovo postopka, pri čemer je tudi sam podal dokazne predloge. Pri tem je pojasnil, da je v spis predmetne zadeve vpogledala odvetniška kandidatka J. B., ki je pri tem ugotovila, da v spisu ni bilo ugovora drugega dolžnika, kot neutemeljene pa je zavračal insinuacije, da bi pooblaščenka dolžnika iz spisa odtujila ugovor drugega dolžnika, saj ob vpogledu v spisu odvetniška kandidatka sploh ni prišla v stik z listinami v fizični obliki, ker se zainteresirani osebi omogoči vpogled v elektronsko vodeni spis preko računalnika tako, da pristojna oseba na COVL odpira posamezna pisanja v računalniški obliki in si tisti, ki vpogleduje spis, spis ogleda na računalniškem zaslonu.

7. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič M. K., J. B. in drugega dolžnika, prebiranju listin v spisu ter opravljenih poizvedbah pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, COVL, na podlagi katerih je dobilo pojasnilo z dopisom z dne 18. 9. 2014 in 12. 2. 2015, zaključilo, da nobeden izmed uveljavljanih obnovitvenih razlogov v predmetni zadevi ni podan.

8. V zvezi z obnovitvenim razlogom po 7. točki prvega odstavka 394. člena ZPP je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vpogled v spis predmetne zadeve pri COVL, ki ga je opravila odvetniška kandidatka J. B., potekal tako, da slednja ni imela fizičnega kontakta z listinami, ki jih sicer COVL hrani v posebnih arhivskih škatlah ter da tudi sicer drugi dolžnik tega obnovitvenega razloga ni izkazal na ustrezen način, saj bi moral to dokazati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ki bi ugotovilo obstoj kaznivega dejanja.

9. V zvezi z obnovitvenim razlogom po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP pa je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da drugemu dolžniku ni uspelo dokazati, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL, 15. 5. 2013 prejel njegov ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe skupaj s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks in izjavo o premoženjskem stanju. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo navedbam, da sta drugi dolžnik in priča M. K. 15. 5. 2013 po faksu poslala osem listov formata A4, vendar iz listnih številk od 33 do 40 spisa izhaja, da se vse poslano nanaša zgolj na prvega dolžnika. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno pojasnilo, da se v skladu s pravno teorijo, ki izhaja iz komentarja k 112. členu ZPP, katerega avtor je dr. Aleš Galič, kot tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča (glej odločbe II Ips 622/2007, II Ips 203/2009, II Ips 603/2009 z II Ips 718/2009 ter II Ips 81/2013) pri presoji pravočasnosti vložitve vloge preko faksa uporablja prvi in ne drugi odstavek 112. člena ZPP, kar pomeni, da pri pošiljanju vlog preko faksa velja prejemna in ne oddajna teorija.

10. Domnevno nerazumljivo poslovanje Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, ko je drugega dolžnika pozivalo k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju in ko je drugega dolžnika oprostilo plačila sodnih taks ter tudi ugodilo njegovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo s tem, da je prvostopenjsko sodišče, to je COVL, očitno pomotoma štelo, da je ugovor in predlog za taksno oprostitev poleg prvega dolžnika, vložil tudi drugi dolžnik, saj je na ugovoru prvega dolžnika kot zakoniti zastopnik prvega dolžnika podpisan tudi drugi dolžnik, kar pa ne pomeni, da je tudi drugi dolžnik kot fizična oseba vložil ugovor zoper sklep o izvršbi ter da bi v primeru, če bi COVL dejansko prejel tudi ugovor drugega dolžnika s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks in izjavo o premoženjskem stanju, zagotovo drugega dolžnika ne bi pozival k ponovni predložitvi izjave o premoženjskem stanju. Napako pri obravnavi vloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa je po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča „saniralo“ Višje sodišče v Ljubljani na podlagi pritožbe upnika, saj je le-to ugotovilo, da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložil le prvi, ne pa tudi drugi dolžnik. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi očitke, da popis spisa ni bil izdelan in da COVL spisa ni vodil kronološko, saj je ugotovilo, da je popis spisa bil izdelan, vendar voden elektronsko in da se iz tega popisa spisa lahko ugotovi, da se na listnih številkah 30 do 32 spisa nahaja sklep o izvršbi z dne 10. 5. 2013, na listni št. 33 do 34 ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 15. 5. 2013, na listni št. 35 do 36 spisa predlog za taksno oprostitev in na listni št. 37 do 40 izjava o premoženjskem stanju, vse faksirane listine pa se nanašajo zgolj na prvega dolžnika. Nenazadnje pa je tudi zaslišana priča J. B., ki je vpogledala v sodni spis pri COVL prepričljivo izpovedala, da v spisu v elektronski obliki ni videla ugovora drugega dolžnika, ter da ji je referentka COVL na njeno prošnjo, po preveritvi celotnega spisa, zatrdila, da ugovora drugega dolžnika med listinami, ki se nanašajo na to zadevo, ni. V zvezi s izpovedbo priče M. K. je sodišče prve stopnje pojasnilo, da njegovi izpovedbi ni verjelo v delu, v katerem je navajal, da sta bila po faksu poslana dva ugovora, ki sta se razlikovala le v glavi, saj je COVL faksirano res prejel osem listov, vendar na njih ni bilo ugovora drugega dolžnika, temveč so se vse listine nanašale na prvega dolžnika.

11. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame priči M. K., da sta bila poslana oba ugovora in da ni obrazložilo, zakaj naj bi sodišče prve stopnje COVL pomotoma štelo, da je ugovor in predlog za taksno oprostitev vložil tudi drugi dolžnik. Sodišče prve stopnje se je poleg tega, da se je izrecno opredelilo do izpovedbe M. K. na koncu 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, (posredno) opredelilo do verodostojnosti izpovedbe te priče s stališčem, da za oddajo vlog preko faksa velja prejemna in ne oddajna teorija, saj je utemeljeno navedlo, da ne zadošča, da dolžnik dokaže, da je faks poslal, temveč bi za utemeljenost zahteve za obnovo postopka moral izkazati, da je COVL njegov ugovor tudi dejansko prejel, česar pa z izpovedbo priče M. K. ter predloženim potrdilom o oddaji faks sporočila ni uspel izkazati oziroma dokazati. Ravno tako pa je sodišče prve stopnje z zgoraj povzetimi zaključki jasno odgovorilo na pomisleke o nepravilnem postopanju COVL v zvezi z ugovorom prvega dolžnika, ki ga je štelo hkrati tudi kot ugovor drugega dolžnika in le-tega tudi pozivalo k predložitvi izjave o premoženjskem stanju ter ga tudi oprostilo plačila sodne takse za ugovor.

12.Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zahtevo dolžnika za obnovo postopka. V zvezi s pravilnostjo in popolnostjo ugotovitve dejanskega stanja je potrebno uvodoma poudariti, da je dejansko s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 6. 2013 že bilo pravnomočno ugotovljeno, da v predmetni zadevi drugi dolžnik ni vložil ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Zato bi moral drugi dolžnik v zahtevi za obnovo postopka zanesljivo izkazati, da takšna ugotovitev Višjega sodišča v Ljubljani ne drži. Tega pa s predložitvijo potrdila o oddaji faksa (tudi ob upoštevanju sicer prepričljivih pojasnil v zvezi z napačnim datumom in uro oddaje, ki je na potrdilu o oddaji faksa popravljena ročno), ter kljub izpovedbi priče M. K., ni mogoče šteti, da je drugi dolžnik izkazal z zanesljivostjo, da je dejansko vložil ugovor v predmetni zadevi zoper sklep o izvršbi tudi on. Potrdilo o oddaji faksa je sicer lahko dokaz, da je vloga bila poslana sodišču, vendar s tem lahko stranka dokazuje le, da je faks poslala, ne pomeni pa to tudi hkrati dokaza o tem da je sodišče faks prejelo. Tako pritožnik neutemeljeno navaja, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da potrdilo o faksu ni obenem tudi potrdilo o prejemu faksa. Enako stališče namreč izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 603/2009 in II Ips 718/2009 z dne 4. 4. 2013, v katerem je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je možno, da zaradi napak v telekomunikacijskem omrežju ali podobnih vzrokov faks naprava sodišča ne bo prejela vloge pred potekom roka, ter da je tveganje, da bo do tega prišlo, na strani vlagatelja vloge.

13. Nedvomno je sodišče dolžno postopati zakonito in vestno ter spis voditi skladno z določbami zakona in Sodnega reda, kot navaja pritožba, vendar to ne pomeni hkrati, da zaradi tega, ker je COVL ugodil tudi ugovoru drugega dolžnika in tudi v razmerju do njega razveljavil dovolitveni del sklepa o izvršbi, Višje sodišče v Ljubljani takšne odločitve ne bi smelo spremeniti v škodo drugega dolžnika. Sodišče mora namreč ravnati v skladu z zakonom ob upoštevanju navedb, ki jih stranke zatrjujejo in dokažejo ter v okviru svoje pristojnosti pri pritožbenem odločanju na podlagi pritožbe odpraviti nepravilnosti, na katere pritožnik utemeljeno opozarja. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je nemogoče zahtevati od drugega dolžnika naj pokaže, da je bil ugovor odtujen, saj v kolikor stranka zatrjuje neko dejstvo, je na njej tudi dokazno breme, da obstoj tega dejstva dokaže. Potrdilo o faksu in izpovedba priče M. K. o oddaji faksa pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni zadosten dokaz o tem, da je ugovor drugega dolžnika COVL tudi prejel, zlasti ne ob dejstvu, da je v spisu le en ugovor in to prvega dolžnika ter da potrdilo o oddaji faksa ne dokazuje, da je bil poslan ravno ugovor drugega dolžnika. Čeprav je sodišče dolžno zagotoviti zakonito in skrbno ravnanje s prejetimi listinami, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi zato moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaze o tem, katere referentke so bile takrat na delovnem mestu, ko so prejele faks dolžnika in pojasniti, kje je ugovor drugega dolžnika. Sodišče je namreč vezano na dokazne predloge stranke in ne more izvajati dokazov po uradni dolžnosti, dolžnik pa zaslišanja referentk COVL ni predlagal. Prav tako drugi dolžnik ni predložil nobenih dokazil oziroma predlagal izvedbe kakršnihkoli dokazov v zvezi s trditvami, da je njegov ugovor očitno romal v koš za smeti (ki jih je tudi sicer prvič podal šele v prvi pritožbi zoper sklep z dne 3. 10. 2014, s katerim je bil dolžnikov predlog za obnovo postopka prav tako zavrnjen). Ne držijo pa niti navedbe, da se je v spisu vsaj nekaj časa nahajal ugovor drugega dolžnika, ker drugače sodišče drugega dolžnika ne bi pozivalo naj predloži izjavo o premoženjskem stanju in ga celo oprostilo plačila sodnih taks. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je COVL očitno pomotoma štel, da sta ugovor vložila oba dolžnika, ker je ugovor prvega dolžnika podpisal tudi drugi dolžnik, vendar ne kot fizična oseba, temveč v vlogi zakonitega zastopnika prvega dolžnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami o številu listin, ki so bile poslane in ki naj bi v povezavi z izpovedbo priče M. K. in potrdilom o oddaji faksa, ki ga je predložil drugi dolžnik hkrati s predlogom za obnovo postopka pa je potrebno poudariti, da sicer drži, da je en ugovor obsega dva lista, en predlog za oprostitev plačila sodnih taks dva lista in izjava o premoženjskem stanju prosilca štiri liste. Tako je bila namreč sestavljena vloga prvega dolžnika, ki se nahaja v spisu na listni št. 34 do 40 spisa. V kolikor bi ugovor, predlog za oprostitev plačila sodnih taks in izjavo o premoženjskem stanju vložil tudi drugi dolžnik, bi to obsegalo nadaljnjih osem strani spisa predmetne zadeve, le-teh pa v spisu ni zaznati, niti niso bile nikdar zabeležene. Pritožbene navedbe tako pritožbenemu sodišču niso vzbudile nobenega dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede dejstev, pomembnih za odločitev o zahtevi za obnovo postopka.

14. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe prava, je pritožbo drugega dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

15. Ker drugi dolžnik s pritožbo ni uspel in tako ni mogoče šteti, da mu je stroške pritožbenega postopka neutemeljeno povzročil upnik, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter sedmim odstavkom 38. člena ZIZ odločilo, da drugi dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.